Kramarjeva grapa, Storžič, Peto Žrelo, 7.4.2018

Dom pod Strožičem, 1123 m,
Kramarjeva grapa (III / II-III, 600 m, do 75°, UIAA 4+, 2 – 3 ure),
Storžič, 2132 m,
Peto Žrelo (III / 2, 600 m, 35° - 50°, 2 - 3 ure)

udeleženci:  Barbara, Nevenka, Marjan, Jernej, Sašo
trajanje: cca  7 h
višinska razlika: cca 1050 m


Danes smo se dodobra naužili zimskih lepot slovenskih gora. Užitek pa je bil poplačan z visoko ceno, to je odhodom četverice graparjev iz Ljubljane ob četrti uri zjutraj. Petega potnika smo nekaj minut kasneje pobrali v Vodicah na kraju, kjer ponoči ni prijetno tavati naokoli.

Hitro smo se odpeljali proti Tržiču in Lomu pod Storžičem, od koder smo sledili oznakam do Doma pod Storžičem.

Cesta je bila začuda kopna skoraj do doma, le zadnji del je bil prekrit s trdim snegom in ledom, ki pa sta ga voznika obvladala brez težav. Pri domu nas je ob zgodnji uri pričakal prijazen oskrbnik in nekaj gostov, ki so v domu prespali in so imeli cilj enak našemu – Kramarjeva grapa.

Kramarjeva smer, pogosto imenovana kar “Kramarca”, poteka po najbolj izraziti grapi čez osrednji del severne stene Storžiča. Kramarca je sicer ime zahodnega grebena v Košuti, od Velikega vrha do Zajmenove Peči, ki pa je precej manj znan od nesojene soimenice iz Storžiča.

Precej pogosteje kot poleti, je Kramarjeva smer obiskana pozimi, ko so skoki zaliti s snegom, grapa je tudi ena izmed najbolj priljubljenih zimskih smeri v slovenskih gorah. Alpinistični smučarji so jo v dobrih snežnih razmerah že večkrat presmučali, tudi letos.

Pri domu nismo izgubljali časa, hitro smo se obuli, oprtali nahrbtnike in se po poti čez Škarjev rob odpravili proti Storžiču. Po dobrih 15 minutah zmernega vzpona v gozdu smo zavili desno in se usmerili naravnost navzgor preko snežnih pobočij (v kopnem melišč) proti severni steni Storžiča.

Sneg je bil trd in pomrznjen, zato se je mestoma udiralo samo tistim z najtežjim karakterjem. Pred vstopom v smer smo si nadeli opremo in se spotoma okrepčali s čajem in drugimi viri energije. Letošnja zima je bila zelo radodarna s snegom, občasno celo preveč.





Uradno objavljena stopnja nevarnosti snežnih plazov je bila tega dne za območje Kamniško Savinjskih Alp temu primerno tretje stopnje, zato smo bili opremljeni tudi z lavinsko opremo. Kasneje se je izkazalo, da so severna pobočja Storžiča splazena, sneg trd in pomrznjen, razmere pa idealne.

Vstopni skok (v kopnem visok 20 m) je bil tako dobro zalit, da ga sploh ni bilo (samo strmo pobočje), sidrišče na vrhu pa je bilo kljub obilici snega dobro vidno. Tudi ostali skoki so bili popolnoma zaliti, celo skok z balvanom, kjer je na skok opozarjala samo zelo globoka razpoka v snegu (krajna zev) ob balvanu.

Bivaka tokrat nismo obiskali, smo pa malo nad njim prečili v desno, strmo navzgor čez žleb oziroma kamin do skalne zapore, ki smo jo brez težav obšli po desni strani.

Značilna stolpa (Razvaline) Kramarjeva smer obide po desni, na vrhu smo prečili v levo grapo in po njej do skalne škrbine desno pod vrhom Storžiča, večina pa zaradi neobičajno dobrih snežnih razmer levo direktno na vrh Storžiča.
   
Razglede na vrhu Storžiča je kazila samo pričakovana gneča, ki se je glede na številne plezalce obetala že v sami grapi. Hladen, vendar zmeren veter je ublažil toploto močnega sonca, zato smo se po fototerminu in prigrizku odpravili z vrha.

Sestopili smo skozi Peto žrelo, smučarjem zelo ljubo grapo, ki je bila mestoma strma in poledenela, zato je bila potrebna previdnost pri hoji z derezami, da ne bi prišlo do zdrsa.

Razmere v grapi so bile spet idealne, sneg je bil na sončnih legah že rahlo ojužen, v senčnih pa trd. Sestop je bil zaradi utrujenosti za nekatere zahtevnejši od vzpona. Čudovit sončen dan smo odlično izkoristili, žal pred bližajočim poslabšanjem vremena.

Prvi del analize ture smo opravili v Domu na pod Storžičem, kjer nam je prijazen oskrbnik postregel z odličnimi palačinkami, drugi del analize pa smo opravili v Tržiču.

Spisal Sašo


Ni komentarjev:

Objavite komentar