Velikonočni ponedeljek na Krniški glavici, 2.4.2018


Rifugio Fratelli Grego 1398 m,
Krniška glavica / Jôf di Sompdogna 1889 m

udeleženci: Sabina Be., Niko, Sabina Bo., Janez, Kristina, Matej, Jana, Marjan, Andreja, Brane, Tomaž
trajanje: 5 h 25 min
višinska razlika: cca 900 min
dolžina: 9,6 km

Po vseh kulinaričnih presežkih, ki potekajo med velikonočnimi prazniki, se rekreacija več kakor prileže. Ob 6:30 se nas je 8 zbralo pri Kavalu, v Vodicah smo pobrali še 2 člana odprave.

Razdeljeni v dva avtomobila smo krenili proti proti Kr. Gori, tu se ustavimo na jutranji kavici in pridružijo se še trije člani, tako, da smo imeli skupaj »srečno« številko 13.

Da je vse še v duhu Velike noči je bilo čutiti že takoj zjutraj, saj so med mizami po zraku frčali pirhi in nekdo je je imel celo srečo, da je enega »ujel« z glavo.
Hitro se odpravimo naprej proti izhodni točki naše ture, pot nas vodi mimo Rateč in Trbiža, nekaj malega po Kanalski dolini in že smo v Ovčji vasi (Malborghetto-Valbruna) in nato vse do zatrepa v dolini Zajzere (Val Saisera) kjer tudi parkiramo in se zazremo v čudovito kuliso Viša in Montaža, ki mogočno stojita pred nami.

Ko se opremimo, krenemo mimo kapelice navkreber. Tu je kar precej blatno in mokro, prihajajoča pomlad je vsaj malce upravičila svoj sloves, zato po poti žubori potoček, tu in tam, kjer je že skopnel sneg, se bohotijo telohi.

Kažipot nas hitro usmeri proti koči Fratelli Grego (1.398m), ki jo dosežemo po približno ¾ ure hoda. Koča je zaprta, naši nahrbtniki pač ne, na hitro se okrepčamo in že gremo naprej.






Sonce je že kar visoko in sneg se je začel predirati, zato nataknemo krplje in nadaljujemo mimo jezerca Il Lagheto, ki ga sicer nismo videli, saj je povsem zatrpano s snegom.

Pot se začne vzpenjati skozi bukov gozd, a kompas nam prav v tej strmini nekajkrat ponagaja, kljub temu vedno najdemo pravo pot. Ker je pot malo »gori, doli, naokoli« se ves čas sprašujemo kateri je sploh naš pravi vrh, ko ga končno ugledamo, se nam je prvi hip zazdel izjemno strm in zelllloooo daleč.

Kmalu prečkamo gozdno mejo in odpre se res lep pogled na vse strani. Teren tu postane dokaj strm in krplje niso bile ravno pravšnji pripomoček. Počasi, a vztajno grizemo proti vrhu.

Ker je na gori še obilo snega, tokrat nismo imeli priložnost videti ostankov 1. svetovne vojne, ki jih tu ne manjka. Italijanska in avstro-ogrska vojska sta se srdito spopadali za vrhove Julijcev in Karnijcev, naš vrh je bil s sosednjo Poldašnjo špico, leta 1915 prizorišče hudih borb.
Vse bliže smo našemu cilju, Krniški glavici (Jof di Sampdogna) 1.889m visoko goro, ki povezuje Montaževo skupino z grebenom Naborjetskih gora nad dolono Zajzere in dolino Dunje.
Prihod na vrh nas vodi čez od snega napihan greben in že smo na vrhu, ki ga krasi lesen križ. Razgled je naravnost fantastičen. Montaž in Viš sta kakor na dlani, malce vstran je videti Višarje, Kamnitega lovca, Veliki Nabojs in tam, povsem zadaj, se dviga mogočni Mangart.

Enostavno ne veš kaj bi ovekovečil tako lepo je. Kakor vedno, si ob osvojenem vrhu tudi tokrat čestitamo, nato sledi nekaj fotografiranja, obvezna skupinska slika, morda bi se tu tudi okrepčali, a je sila neprijeten veter spremenil naš načrt.


Spust s krpljami po precejšnji strmini je bil vse prej kakor prijeten in lahek.

Nekateri so se odločili, da krplje snamejo, nekateri spet ne, nekaj pa se jih povsem preprosto, po zadnjici, oddriča po tej strmini.

Nekje na sredi poti, takoj, ko se začne gozdna meja, se ustavimo in iz nahrbtnikov potegnemo malico. Ni kaj, pridih praznikov je še vedno prisoten: šunka, hren, pirhi, potička, vse to je bilo videti in še marsikaj...
Po okrepčilu sledi spust v dolino, vmes se ponvno ustavimo pri koči Fratelli Grego, ki pa je tokrat odprta in tudi precej obiskana.





Dokaj hitro se odpravimo naprej in kaj kmalu dosežemo izhodišče. Montaž in Viš še naprej nudita dihjemajoče razglede in kar težko je oditi domov, ko sonce tako prijetno greje.
 
Ker je tudi tokrat sledila podrobna analiza opravljene ture, smo se spotoma ustavili v znanem »učnem centru« v Dovjem, kjer ob tekočem okrepčilu ugotovimo, da smo preživeli lep velikonočni ponedeljek in si ob odhodu že kličemo na prihodnje snidenje.


               


Ni komentarjev:

Objavite komentar