udeleženci: Jaka, Tomaž, Primož
1. dan
Spet smo šli v izvidnico, na ogledno turo na Hrvaško in v Bosno. V ponedeljek zjutraj smo se odpeljali v Liko, do "Plitvičkih jezer v malem".
Do Rastok se najhitreje pride po magistralni cesti D1 iz Karlovca. Starejše generacije to magistralno cesto poznamo iz časov, ko je bila ta, poleg jadranske magistrale, glavna povezava do Dalmacije.
Mi smo malo raziskovali in šli z avtoceste v Ogulinu in potem po zelo ovinkasti cesti do Slunja. Tu smo parkirali in se po turistični stezici spustili do Rastok.
Tu se reka Slunjčica preko lehnjakovih pregrad in mnogih jezerc, slapov in brzic, izliva v reko Korano, kot njen levi pritok. Voda teče med hišami, ki so bile v glavnem postavljene na prelomu med 19. in 20. stoletjem, ko so se tu ukvarjali z mlinarstvom.
Mi smo najprej naredili krog, prečkali Korano in si z druge strani ogledali štiri glavne slapove, Vilina kosa, Hrvojev slap, Buk in Prvi slap.
Kasneje smo se sprehodili še med samimi jezerci in slapovi in se po manjšem kanjončku spustili vse do Korane. Rastoke so nas navdušile, kakšen biser so in tako blizu Slovenije.
Po ogledu Rastok smo nadaljevali z vožnjo in preko mejnega prehoda Ličko Petrovo Selo / Izačić vstopili v Bosno. V Bihaću, glavnem mestu Unsko-sanskega kantona, smo se ustavili za kosilo in ogled mesta.
Sledila je vožnja ob reki Unido Kulen Vakufa, kjer smo imeli rezerviran apartma za prvo noč. Namestili smo se v apartmaju in se odpeljali naprej v Martin Brod.
Tu smo šli najprej pogledat pot, ki gre po soteski reke Unac, ki se v Martinj Brodu izliva v Uno. V soteski je JLA nekoč izdolbla dva tunela in na neki točki odnehala.
Kakšen je bil namen te trase in zakaj so odnehali, ni znano, so pa tuneli sedaj domovanje netopirjev. Vrnili smo se v Martin Brod pogledat slapove na Uni.
Veliki slap je veličasten. Ker smo slap Štrbački buk izpustili, je bil to precej dober nadomestek. Malo smo gledali zemljevid na telefonu in videli, da je višje na Uni most.
Pa pojdimo pogledat, morda nam uspe krožna tura, smo si rekli. Enako je menil lokalni kuža, ki se nam je pridružil. Izplačalo se je, atraktivna pot ob in nad Uno nas je pripeljala do dveh mostov, železniškega in recimo mu cestnega.
Železniški most je med dvema tuneloma in je del žal zapuščene železniške povezave Bihać - Knin. Po cestnem mostu smo šli na levi breg Une in se po makadamski cesti vrnili v Martin Brod ter si ogledali še mali slap.
Prav lepo turo smo si naredili, ki smo jo zaključili z odličnimi postrvmi. Po večerji smo se vrnili v Kulen Vakuf in pred spanjem pogledali še večerni utrip kraja.
Fotografije Tomaž, 1. dan
Fotografije Jaka, 1. dan
Relive Rastoke
Relive Martin Brod
2. dan
Po zajtrku smo se ustavili na nogometnem igrišču NK Una Kulen Vakuf.
Tu sem taboril prvo noč na Una regati 2003, pa sem malo obujal spomine.
Odpeljali smo se naprej, cesta se je kmalu precej dvignila in z višine smo si ogledali kanjona Une in Unca. Nadaljevali smo z vožnjo do Drvarja in iz Unsko-sanskega kantona vstopili v Kanton 10.
Tu smo se ustavii le na kratko, za ogled Titove pečine. Ta se dviga dobrih 20 m nad Drvarjem. 6. januarja 1944 se je vrhovno povelstvo NOV in POJ iz Jajca preselilo v Drvar.
Tito je bival v vasi v bližini Drvarja, v baraki v pečini pa je sestankoval s predstavniki zavezniških sil. Na večer pred nemškim desantom je zaradi praznovanja ostal njegovega rojstnega dne ostal v pečini.
Zjutraj 25. maja 1944 so nemci izvedli desant na Drvar, oziroma operacijo Konjičev skok (nemško: Unternehmen Rösselsprung), ki pa ni uspel, saj je Titu uspelo pobegniti.
Mi smo po ogledu z vožnjo nadaljevali do Bosanskega Grahova. Kmalu je sledil spust do Livanjskega polja, ki s površino 458,7 km² velja za največje kraško polje na svetu.
Po polju Livanjskem polju smo se zapeljali do Livna. V apartmajih "li" v centru Livna smo se namestili za tri noči. Naš apartma je bil direktno nad kafičem.
Naš pohodno turo sno začeli kar iz apartmaja, oziroma kafiča. Sprehodili sm ose do izvira reke Bistrice, ki izvira iz sten kraškega hriba Bašajkovac.
Mi smo nadaljevali vse do ceste, ki po planinah vodi do koče Kruzi (1.265 m) pod vrhom Cincar (2.006 m). Do koče je kar 9 km ceste, po pašnih planinah, kjer se pasejo ovce, krave in divji konji.
Prehitelo nas je nekaj vozil lokalne turistične agencije, ki je skupino Nemcev peljala gledat divje konje. Pravzaprav sreča, ker je del vodičev iz agencije odprl sicer zaprto kočo zaradi pogostitve gostov.
In tako smo tudi mi prišli do piva, ki se je prav prileglo po hoji čez širjave planin. Na Cincar nismo šli, smo pa odšli do razgledne vzpetine Glavica (1.297 m) od koder se odpre veličasten razgled na še eno kraško polje, Glamočko polje.
Sestopili nism opo isti poti. Tudi po nasvetu vodičev iz turistične agencije sm izbrali cesto ki pelje do naselja Suhača pred Livnom in kasneje malo kleli, ker se je izkazalo, da je ta pot še daljša od one iz Livna.
Sledila je odlična večerja v konobi Ivina Arka in ogled večernega utripa Livna.
Fotografije Tomaž, 2. dan
Fotografije Jaka, 2. dan
Relive, 2. dan
3. dan
Zjutraj smo se odpeljali brez zajtrka. Bomo že nekaj ob poti našli. Najprej smo našli množico konj, ki se je drenjala na cesti in nekaj lizala po tleh, morda se je kakšnemu tovornjaku ali traktorju kaj streslo.
Z vožnjo smo nadaljevali do vasice Zahum nad Ramskim jezerom. Najprej smo peš odšli do razgledne točke z lepim razgledom na Ramsko jezero.
O povratku proti avtu nas je dohitela skupina kakšnih 10 let starih otrok z učiteljicami.Fante iz skupine je zanimalo za koga smo, Dinamo ali Hajduk.
Zadovoljni z odgovorom so nadaljevali proti razgledni točki. Mi pa smo se z avtom zapeljali do gostilne nad Zahumom, kjer je bil parkiran avtobus, ki je otroke pripeljal sem gor.
V gostilni smo prišli do kave in zajtrka, tako da smo se lahko v miru pripravili za pohod. Naš cilj je bil masiv Raduše in njen najvišji vrh Idovac (1.956 m). Čakalo nas je dobrih 800 m višinske razlike in dobrih 6 km hoje do vrha.
Velik del poti poteka po kolovozu iz časov vojne v devetdesetih let prejšnjega stoletja. Višje kot smo bili bolj so se odpirali razgledi na okolico, kjer je daleč naokoli komaj kaj poseljenega.
Se je pa vreme že slabšalo, a je zdržalo tako do vrha, kot do našega povratka do gostilne. Čim smo bili pod marelami gostilne se je na kratko ulilo. Po krajšem postanku smo nadaljevali do naslednje atrakcije, Ramskega jezera.
Ramsko jezero je nastalo leta 1968, ko so zajezili reko Ramo. Reka Rama, je desni pritok Neretve in od nekoč 33 km dolge reke je ostalo le še 9 km struge, njen zgornji tok je potopljen v Ramskem jezeru, njen spodnji tok in izliv v Neretvo pa v Jablaničkem jezeru.
Ramsko jezero se zaradi svoje razčlenjenosti uvršča med najlepša jezera v Evropi. Vse polno je otočkov in polotočkov. Vodostaj jezera zelo niha. Mi smo kmalu po majskem "monsunskem" obdobju prišli na zelo visok vodostaj.
Na enem od polotokov, ki globoko segajo v jezero, se nahaja Franjevački samostan in cerkev Device Marije. Crkev in samostan lsta tako locirana skoraj na sredini jezera. Vsekakor je Ramsko jezero biser, ki je vreden obiska.
Kake gostinske ponudbe s hrano pa le nismo našli tam in tako je vprašanje kosila oziroma večerje ostalo odprto vse do povratka v Livno. Malo pred livnom smo se ustavili še približno tam, kjer smo zjutraj videli konje.
Tu je lep razglednik na Livanjsko polje, stran od razglednika pa kitajsko podjetje ravno končuje z izgradnjo kakega ducata vetrnih elektraren z močjo 3 MW vsaka.
Po vrnitvi v Livno smo se seveda oglasili v kafiču pod apartmajem in Ahmet, lastnik apartmajev in kafiča nam je predlagal destinacijo za večerjo, restavracijo Bacchus v trgovskem centru Forum.
Po večerji pa je sledil ogled polfinale lige narodov med Nizozemsko in Hrvaško. Kljub temu, da smo bili v Livnu, ki je pretežno hrvaško mesto in kjer je bil rojen selektor hrvaške reprezentance, se nam tokrat ni dalo v mesto.Tekmo smo si ogledali kar na platnu v našem kafiču.
