Grmada, Tošč, 26.2.2006

Grmada 899m, Tošč 1021m

udeleženi: Šaro, Lussy, Robert
trajanje: 5h
višinska razlika: cca 900 m

Tokratno turo je narekoval novozapadli sneg, ki je med tednom pobelil pokrajino nad petsto višinskih metrov. Zaradi nevarnosti plazov v sredogorju in visokogorju je padla odločitev, da se to nedeljo odpravimo v Polhograjsko hribovje, natančneje na Grmado in Tošč.

Izhodišče je bilo v Dvoru pri cerkvi Sv. Petra (zgrajeni leta 1526), kjer smo pustili avto in se podali v breg. Po cca 100 m smo z asfaltne poti zavili desno ter ob robu travnika kmalu prišli v gozd. Z vsakim korakom je bila snežna odeja izdatnejša in zaradi tega hoja prijetnejša.

Prvi kratki postanek smo naredili vrhu 705 m visokega hriba imenovanega Kucelj. Po kratki foto seansi nas je pot preko Male Grmade vodila naprej do naslednjega postanka na Grmadi.

Veselja ob tacanju po novozapadlem snegu (snežna odeja je bila debela kakih 15 cm) ni moglo zmotiti niti oblačno vreme. Za dodatno dobro voljo pa je poskrbel Šaro z legendarnimi problemi ob uporabi derez (se mi neki maje, a lohk pugledaš, mislm, da se mi cokla dela ...).

Pot nas je peljala naprej čez Gonte na Mali Tošč in naprej na naš cilj Tošč. Zaradi dokaj hitrega tempa smo na cilj prišli precej zadihani, kar je pomenilo malo daljši postanek, ki je vključeval lovljenje sape, foto seanso in pogovore o dosedanji poti.

Nazaj grede smo se ustavili na kmetiji Gontar kjer sva midva z Šarotom stestirala malinovo žganje, Lussy pa je ostala pri vodi. Od tod smo nadaljevali pot okoli Grmade do avtomobila.

Spisal Robi.


Viševnik, 12.2.2006

Viševnik 2050 m

udeleženi: Robi, Šaro, Lussy
trajanje: 4h 48 min
višinska razlika: cca 830 m

Spet se je obetala lepa zimska nedelja in sklenili smo da jo tokrat mahnemo iz Ribčevega Laza na Rjavo skalo do Koče Merjasec in potem morda še naprej na Šijo ali pa Vogel.

Pri -14 stopinjah smo parkirali pred hotelom Bellevue in se podali na pot. Ta je bila nekaj časa prijetna, s sledovi motornih sani. Ko se je pot proti Rjavi skali odcepila od tiste proti Ukancu je bilo veselja konec. Poti ni bilo več, vdiralo se je do kolen in ko smo prišli do gozda je čez pot viselo še vejevje. Če je tisto sploh bila prava pot, z Robijem sva zbegano oprezala za markacijami ki jih ni bilo nikjer. Če bo takole celo pot, bo bolj kur.. sva menila in skenslala turo .

Na poti nazaj do avta sva razmišljala o alternativah v okolici, na Komni smo nedolgo tega bili, na Uskovnici smo tudi že bili na zimski turi iz Stare Fužine, Vogar ni zvenel privlačno, ostalo bohve kako je zhojeno, pa se je ponudil Viševnik, razgled bo ziher hud.

Zapodili smo se na Rudno polje, kjer je bilo kot na sejmu. Cel kup ljudi na tekašlih smučeh, na smučišču in polno planincev in turnih smučarjev na poti na Viševnik. V strmini je Robi odbezljal naprej, midva z Lussy pa nekoliko počasneje. Pot je zahtevala dereze, a so bili „junaki“, ki so se lovili brez njih.


Že na grebenu so bili razgledi, na vrhu, ko se prikaže še Triglav pa sploh. Pomalicali smo, sploh Lussy, ki je pojedla svoje, polizala, kar se je nakapalo s konzerv in še malo nafehtala pri ostalih planincih. Sledil je foto termin, in bilo je kaj za poslikati.

Ob sestopu smo naleteli na moja bivša sodelavca, ki sta jo sopla proti vrhu. Malo smo pomodrovali in šli vsak svojo pot, midva še na Plesišče, stranski vrh v Viševnikovem jugovzhodnem grebenu.



Pod grebenom sva imela z Robijem vajo NNNP iz ustavljanja s cepinom, potem pa mimo vlečnic do kuhanega vina v vznožju smučišča.

Res lepa zimska turca.

Spisal Šaro

Ratitovec, 8.2.2006

Gladki vrh 1667 m, Altemaver 1678 m

udeleženi: Šaro, Lussy, Robert
trajanje: 7h
višinska razlika: cca 1200 m

Tokrat smo se zapodili v Škofijeloško hribovje, natančneje na Ratitovec.

Avtomobil je Šaro parkiral v Zalem Logu, pred gostilno Pri Slavcu. V vsej bojni opremi smo se podali čez cesto, skozi vas v breg. Pogled v nebo je obetal lep in sončen dan.

Takoj za vasjo se prične ledena pot precej strmo vzpenjati v breg, zaradi česar so se dereze kajkmalu znašle na nogah. Po cca uri hoda smo prišli do majhne koče, idealnega kraja za vmesni postanek. Sredi našega lovljenja sape, raziskovanja koče ter vpisovanja v knjigo obiskovalcev se nama je pridružil prijazen domačin.

Zgovorni poba je parih stavkih povedal zgodovino lokalnega športnega društva ki je postavilo bajto ter še dve podobni razgledni točki, organiziralo vpisne knjige na vseh treh opornih točkah, ter vse o točkovanju in že jo je ucvru v dolino.

Od tu naprej je pot bolj položna in manj ledena. Razen mojega poiskusa plezanja z cepinom je pot do vrha minila brez posebnosti.

Na Gladkem vrhu smo se po kratkem postanku odločili, da pred obiskom koče osvojimo še Altemaver. Na obeh vrhovih je bil razgled krasen, le sonce se je počasi skrivalo za oblake.

Precej utrujeni in premraženi smo se zatekli v Krekovo kočo na kosilo. Zaradi dokaj lahkega dostopa z Prtovča je bila koča precej zasedena, tako, da sva svoj zasluženi obrok pomalicala za malo večjim šankom. Naša pasja članica odprave pa naju je med obedom pridno čakala v hodniku koče.

Siti in napojeni smo se spustili v dolino do avtomobila in z tem zaključili prvi del naše odprave.

Drugi del današnjega izleta se je pričel ob srečanju z našimi starimi prjatli pri odcepu ceste za Stari vrh, na cilju sankaške proge, kjer smo ob kuhanemu vinu predebatirali dogodke zadnjih dni.

Beseda je dala besedo in hribovska odprava je bila povabljena na štrudel na Jarčje brdo, kjer so naši prijatelji Čevl, Andrej in Gac z družinami dopustovali. Seveda se je „projekt štrudelj“ nekoliko zavlekel tako, da smo se okoli dvajsete ure zadovoljni odpravili proti domu.

Spisal Robi.

Dobrča, 5.2.2006

Dobrča 1634 m, Koča na Dobrči 1478 m

udeleženi: Igor, Robi, Šaro, Lussy
trajanje: 5h 12 min
višinska razlika: cca 1000 m

Tokrat se nam je v hribih pridružil Igor, Robijev direktor, na svoji prvi hribovski turi, če ne štejemo Šmarne gore. Nekaj kondicije menda ima, je rekel Robi, pa smo izbrali Dobrčo s približno tisoč metrov vzpona.

Zjutraj, ko smo se peljali proti Tržiču je bilo kar lepo mraz, termometer je kazal 11 stopinj pod ničlo. Vendar bilo je jasno in vse je kazalo na turo s hudim razgledom.

Naše izhodišče je bilo v Brezjah pri Tržiču, kjer smo z zaletom parkirali na poledenelem klančku in se bojno opremili za pohod. Začetek poti je bil kar leden a ne toliko da bi se nam zdele potrebne dereze.

Tempo smo kar imeli, Igor pa ni kazal nobenih znakov utrujenosti in tako smo prvi postanek naredili šele po uri hoje na Breški gori, po približno polovici poti, kjer se proti jugozahodu odpre lep razgled.

V nadaljevanju nas je čakal najbolj strm del poti in tudi tu je šlo brez derez. Bilo je zelo toplo v nasprotju z vremensko napovedjo, ki je na višini 1500 m napovedovala -15 stopinj.
Tempo smo imeli še vedno hiter in po dveh urah hoje smo stali na vrhu Dobrče.

Tu se nismo prav dolgo zadrževali, nataknili smo si dereze in odhiteli na sosednji Šentanski vrh. Ta res ne skopari z razgledom na greben Karavank. Nekoliko je pihalo, a ne toliko da bi me odvrnilo od testiranja novega zoom objektiva. Stol, Kladivo in Begunjščica so bili kot na dosegu roke.

Ko smo se naužili razgledov smo jo podurhali proti koči. Ob povratku na Dobrčo je bila Lussy zopet deležna občudovanja svoje baročne postave, Igor pa je malo nižje občudoval v sneg narisano žensko, delo neznanega avtorja. Oba z Robijem sta malo pred kočo izkoristila jaso za sankanje po trebuhu, Lussy pa se je podila za njima, morda misleč da potrebujeta pomoč.

Ker je bilo zelo toplo smo se namestili na balkon koče, uživali v soncu in tradicionalnih korenincah ter izdatno pomalicali.

Za povratek smo si spet nataknili dereze, brez njih bi bil sestop precej zoprn. Na Breški gori sem pobral še pasjo posodo, ki sem jo bil pozabil gor grede.

Ko smo prišli do avta in se preoblačili v suhe cunje sta s sankami po cesti iza ostrega ovinka pridrvela mladenka in mladenič. Zelo velike oči sta dobila, ko sta zagledala Clia in se komaj ustavila malo pred avtom. „Sej zame ne bi bil problem, mam airbage.“ jima je rekel Robi.

Spisal Šaro