Dobrča, 5.2.2006

Dobrča 1634 m, Koča na Dobrči 1478 m

udeleženi: Igor, Robi, Šaro, Lussy
trajanje: 5h 12 min
višinska razlika: cca 1000 m

Tokrat se nam je v hribih pridružil Igor, Robijev direktor, na svoji prvi hribovski turi, če ne štejemo Šmarne gore. Nekaj kondicije menda ima, je rekel Robi, pa smo izbrali Dobrčo s približno tisoč metrov vzpona.

Zjutraj, ko smo se peljali proti Tržiču je bilo kar lepo mraz, termometer je kazal 11 stopinj pod ničlo. Vendar bilo je jasno in vse je kazalo na turo s hudim razgledom.

Naše izhodišče je bilo v Brezjah pri Tržiču, kjer smo z zaletom parkirali na poledenelem klančku in se bojno opremili za pohod. Začetek poti je bil kar leden a ne toliko da bi se nam zdele potrebne dereze.

Tempo smo kar imeli, Igor pa ni kazal nobenih znakov utrujenosti in tako smo prvi postanek naredili šele po uri hoje na Breški gori, po približno polovici poti, kjer se proti jugozahodu odpre lep razgled.

V nadaljevanju nas je čakal najbolj strm del poti in tudi tu je šlo brez derez. Bilo je zelo toplo v nasprotju z vremensko napovedjo, ki je na višini 1500 m napovedovala -15 stopinj.
Tempo smo imeli še vedno hiter in po dveh urah hoje smo stali na vrhu Dobrče.

Tu se nismo prav dolgo zadrževali, nataknili smo si dereze in odhiteli na sosednji Šentanski vrh. Ta res ne skopari z razgledom na greben Karavank. Nekoliko je pihalo, a ne toliko da bi me odvrnilo od testiranja novega zoom objektiva. Stol, Kladivo in Begunjščica so bili kot na dosegu roke.

Ko smo se naužili razgledov smo jo podurhali proti koči. Ob povratku na Dobrčo je bila Lussy zopet deležna občudovanja svoje baročne postave, Igor pa je malo nižje občudoval v sneg narisano žensko, delo neznanega avtorja. Oba z Robijem sta malo pred kočo izkoristila jaso za sankanje po trebuhu, Lussy pa se je podila za njima, morda misleč da potrebujeta pomoč.

Ker je bilo zelo toplo smo se namestili na balkon koče, uživali v soncu in tradicionalnih korenincah ter izdatno pomalicali.

Za povratek smo si spet nataknili dereze, brez njih bi bil sestop precej zoprn. Na Breški gori sem pobral še pasjo posodo, ki sem jo bil pozabil gor grede.

Ko smo prišli do avta in se preoblačili v suhe cunje sta s sankami po cesti iza ostrega ovinka pridrvela mladenka in mladenič. Zelo velike oči sta dobila, ko sta zagledala Clia in se komaj ustavila malo pred avtom. „Sej zame ne bi bil problem, mam airbage.“ jima je rekel Robi.

Spisal Šaro

Ni komentarjev:

Objava komentarja