Seekarspitze, 31.12.2013

Seekarspitze 2350 m

udeleženci: Marjan G., Slavko, Marjan Š., Nataša, Tomaž, Robert
trajanje: 5 h 50 min
višinska razlika: cca 750 m



Slabo vreme in nevarnost plazov “doma” sta nas na zadnji dan letošnjega leta pregnala na sever, natančneje v Avstrijsko smučarsko središče Obertauern. Lokacija je bila Marjanov predlog, saj je pred dobrim leto in pol tod okoli že pohajkoval in očitno je “destinacijo polajkal”.

Po zboru ob petih zjutraj smo se odpravili skozi Karavanški tunel, naprej po avtocesti skozi tunel Katschberg za katerim smo z avtoceste zavili za St. Michael. Ob 7.30 h smo že parkirali avtomobila na parkirišču v smučarskem središču Obertauern.

Zunanja temperatira -8 stopinj nam je narekovala tempo preoblačenja in pakiranja, tako, da smo bili v rekordnem času pripravljeni na turo. Pet se nas je preko ceste odpravilo v breg, smučarka Nataša pa nekam na toplo, na čaj pred pričetkom smučarije.



Zaradi lažjega vzpenjanja je prvi del poti potekal ob robu smučišča po trdi, steptani podlagi in ob škripanju snega pod nogami so premražena telesa kmalu dosegla delavno temperaturo.

Vzpenjajoč se ob robu smučišča smo v dobre pol ure dosegli Grünwaldsee kjer je na višini 1950 m že sijalo sonce. Tu si zamudniki opasajo lavinske žolne, preverimo nadaljno smer gibanja in malo za jezerom zavijemo v cel sneg.

Hoja po približno 20 cm globokemu pršiču nam ni delala nobenih preglavic, nasprotno, bila  je prav prijetna. V nadaljevanju smo posamično z večjimi medsebojnimi presledki prečili sicer že splazeno pobočje, jugozahodno od vrha.




Ob 10.15 h smo prišli do izravnave malce pred grebenom kjer smo se v vetru primerno opremili za naskok na vrh. Čakal nas je še krajši del poti po grebenu, nato pa se je pot postavila pokonci.




Poleg zanimivega in strmega zadnjega dela poti velja omeniti tudi izvirno božično okrasitev čelade enega izmed udeležencev. Hja, kaj čmo, moda prodira tudi v gorniško opravo.





Z vsakim nadaljnim korakom se je krepil tudi veter in nam ob 11.00 h, ko smo po zahodni strain dosegli vrh že pošteno kuštral lase. Nebodigatreba je od nekod pripihal še oblak, ki je kmalu po osvojitvi 2350 m visokega vrha le tega zavili v meglo.

Mraz, veter ter megla so nas po fotoseansi  malce po enajsti uri pregnali z vrha in sestopili smo po grebenu naprej na vzhod.

Po nekaj sto višinskih metrih smo bili na smučišču, od koder so ostali nadaljevali peš, sam pa sem iz nahrbtnika potegnil lavinsko lopato po kateri sem med nekoliko začudenimi smučarji mojstrsko odkarval v dolino.

Postanek je bil še na planini Dikt'n Alm kjer smo ob zasluženem pivu premleli dogodke današnjega dne.







Nazaj k avtomobilom smo se vrnili ob 13.40 h, počakali Natašo nakar je Marjan Š. iz skrite lokacije pričaral šampanjec. Nazdravili smo na nove dogodivščine v novem letu in se odpeljali v 2014-to.

Spisal Robi




Uršlja gora, 28.12.2013

Poštarski dom pod Plešivcem 805 m,
Uršla Gora / Plešivec 1699 m

udeleženci: Janez, Marjan G., Sašo, Robert, Nevenka, Tomaž, Marjan Š., Nataša, Slavko
trajanje 6 h 55 min
višinska razlika: cca 1320 m


Tudi zadnjo letošnjo soboto smo izkoristili za hribe. Glede na snežne razmere v visokogorju smo se odpravili v sredogorje, na goro z dvemi imeni, Uršljo goro, po cerkvi svete Urušule, oziroma Plešivec, po pleši na vrhu.

Zbralo se nas je kar 9, večina Gorniške skupine, od tega en slavljenec. Pa ne Dedek Mraz, čeprav sta si po letih že kar blizu.  Jutranja kava je bila tokrat v Lukovici, vožnjo pa je popestril postanek takoj za Mislinjo.

Za majhen hitrostni prekršek smo prispevali policiji za Dedka Mraza na povsem ravnem izhodu iz še speče Mislinje, ko na ulicah ni bilo nikogar in na dan ko ni šole. Red je red, ko gre za navadne državljane. Bogatejši za točke zvestobe smo nadaljevali skozi Slovenj Gradec, do naselja Sele in parkirali nasproti pizzerije Saloon.

Šlo je za reprizo ture izpred štirih let, vendar s skoraj povsem drugo zasedbo. Po kombinaciji asfalta, blata, hlevskega gnoja ter megle smo v slabi uri dosegli Poštarski dom in se ustavili na čaju. Tu se je začel krožni del poti, gor grede smo šli čez Kozarnico.

Nekje na 1100 metrih se je megleno morje končalo in pojavila se je jasnina nad nami. Ker smo hodili po gozdu sonce ni prišlo do izraza vse dokler nismo dosegli Uršuline pleše, kjer nas je poleg sonca pričakal jugozahodnik, vrh pa je bil zelo obljuden. To je bila dejansko naša najbolj obljudena tura letos.

Ustavili smo se tudi v koči na vrhu, kjer sem srečal Matejo in Braneta, sošolca in D in B vodniškega razreda, ki sta uživala z večjo družbo za bogato obloženo mizo. Sestopili smo po malo daljši poti, čez Kal, ki se je izkazala za bolj prijazno.

Pri Poštarskem domu se je začela megla, malo nižje pa še blato in gnoj, pa malo asfalta in po slabih sedmih urah smo se vrnili na izhodišče. Na povratku smo se ustavili še na Trojanah na krofih in gibanicah in kovali načrte za zadnjo turo letos, silvestrsko turo. 

Spisal Tomaž

Veliki vrh, Toplar, Malo in Veliko Kladivo, 21.12.2013

Dom na Kofcah 1488 m,
Veliki vrh 2088 m,
Toplar 2000 m, 
Kofce gora 1967 m,
Malo Kladivo 2036 m,
Veliko Klaidvo 2094 m

udeleženci: Janez, Sašo, Robert, Nevenka, Tomaž, Slavko
trajanje: 7h
višinska razlika: cca 1070 m

Da bi se malo odmaknili od predprazničnih praznovanj in naključnih ali organiziranih gostilniških srečanj, se nas je šest gornikov odpravilo v gore. Tomaž si je zamislil pogorje Košute od Velikega vrha do Kladiva.

V turobnem meglenem jutru je rahlo pršilo, ko smo se ob šestih zjutraj odpeljali skozi Tržič in Jelendol in še naprej po makadamskim cesti, dokler nismo zaradi živega ledu preprosto obstali. Dvoje vozil smo pustili ob cesti s podloženimi kamni pod kolesi. Ni se še povsem zdanilo, naredil sem le nekaj korakov in se že znašel na zadnji plati.

Z vso potrebno zimsko opremo smo ob 7.20 krenili po gozdni, popolnoma zaledeneli cesti, približno 1.5 km do odcepa za planino in planinsko kočo na Kofcah. Skozi gozd je bilo manj ledu, zato pa več blata. Ko pa smo prišli na planjavo, so bili vsi kopni deli močno zmrznjeni in rahlo posmeteni s snežinkami, tako da je še bolj drselo.

Do koče smo hodili 45 minut, žal pa smo bili prezgodnji, da bi lahko vstopili. Kdor ni zajtrkoval doma, se je pred kočo okrepčal, še požirek tekočine in smo šli naprej. Megla in rahlo sneženje nas je spremljalo proti Velikemu vrhu. Velikokrat sem že prehodil to pot, v megli in snegu pa ni bilo nobene točke za orientacijo in hoja je postala zelo zahtevna.

Zato pozor: v takih pogojih nikoli sam v gore! V skupini smo kar dobro napredovali. Na sedlu, pred vzponom na vrh, komanda za dereze. V eni uri in pol smo bili na Velikem vrhu, 2088 m. Zaradi mrzlega vetra smo sestopili par metrov nižje. Okrepčilo iz nahrbtnikov se je kar prileglo, prav tako tudi kratek počitek. Mraz in veter pa sta nas hitro pregnala.

Do sedla smo se vrnili po isti poti, nato pa smo se ves čas spuščali in vzpenjali po grebenu, najprej do Toplarja 2000 m, nato na Kofce goro 1967 m. Razgleda ni bilo, zato smo kar nadaljevali. Vmes so pogosto strma travnata pobočja, pokrita s snegom, kjer le dereze omogočajo napredovanje. Del skupine je prečil Malo kladivo, 2036 m, drugi del pa bo moral popravni izpit napraviti v povratku.

V megli smo lahko videli le par deset metrov pred sabo, tudi vrh smo prepoznali šele, ko smo stopili nanj.Tako je bilo tudi na Kladivu, 2094 m. Strm zadnji vzpon, na vrhu malo prostora, nobenega razgleda, mrzel veter. Od Velikega vrha do Kladiva smo porabili slabi dve uri.

Vrnili smo se do Kofce gore po isti poti, nato pa se spustili proti Kofcam. Ves čas so dereze škripale po kamenju, ker pa so se razmere zelo spreminjale, drugače kot z derezami ni šlo. Sneli smo jih na planini Kofce, kasneje pa se je izkazalo, da je bilo še to prezgodaj.

Na tej planini je bilo zelo malo snega, zemlja pa zelo zmrznjena, preko dneva se je vrhnja plast še orosila, tako da je bila prava drsalnica. Kar nekaj nas je popadalo. Ob povratku je bila koča odprta. Naročili smo planinski čaj ter ga primerjali z onim iz trgovine. Seveda, razlika je velika.

Hudomušnež pa takoj pripomni, seveda, saj doma čaja ne piješ z žganjico, Kljub neprijaznemu vremenu smo zadovoljni zaključili turo ob 14.20. Kamni pod kolesi avtomobilov so vzdržali in odpeljali smo se proti domu.

Spisal:
Janez Čampa




Mala, Štajerska, Koroška in Kranjska Rinka čez Žmavčarje, 15.12.2013

Bivak pod Skuto na Malih podih 2070 m,
Mala Rinka 2289 m,
Štajerska Rinka 2374 m,
Koroška Rinka (Križ) 2433 m,
Kranjska Rinka 2453 m,

udeleženci: Robert, Tomaž, Nevenka, Slavko, Maks, Sašo
trajanje: 8 h
višinska razlika: cca 1700 m


Nedeljska tura nas je vodila v Kamniško – Savinjske Alpe do štirih dvatisočakov, imenovanih tudi Rinke: Kranjska, Koroška, Štajerska in Mala. Zbrali smo se ob 6. uri pri restavraciji Kaval in se z dvema avtomobiloma odpeljali do parkirišča pri tovorni žičnici (V Koncu, 900 m).

Tomažev novi avto je odlično opravil svojo krstno gorsko vožnjo. Takoj smo si nadeli gamaše in se odpravili na pot čez Žmavčarje. Pot nas je sprva vodila po kolovozu in kmalu prešla na strma gozdna pobočja. Na višini 1000 m so se začele pojavljati prve zaplate mestoma zmrznjenega in poledenelega snega, količina snega pa je z višino rasla.


Kmalu po izstopu iz gozda  smo si nataknili dereze in opremili s cepini. Po dobrih treh urah vzpona smo prispeli do bivaka pod Skuto, kjer smo postali in se okrepčali. V jasnem, skoraj kičastem, sončnem vremenu smo občudovali okoliške vrhove, predvsem pa Skuto in naš današnji cilj, Rinke.



Imena prvih treh Rink izvirajo iz poimenovanja nekdanjih deželnih meja. Na Križu oziroma na Koroški Rinki je bila koroško – kranjsko - štajerska deželna tromeja (torej križ), navedene dežele pa so posamezne vrhove med seboj razdelile glede na njihovo lego.

Kranjsko - koroška in kranjsko - štajerska meja je tekla po glavnem grebenu Grintovcev od Kočne do Ojstrice (koroške so Vodine in Belska Kočna, štajerski je Okrešelj), koroško-štajerska meja pa je potekala s Križa na Mrzlo goro, Olševo in Raduho.

Vse Rinke so lahko dostopne z Malih podov. Mala Rinka, kot na samostojen cilj običajno ni zanimiv, saj je vrh neizrazit (ni žiga) in je najnižji od vseh Rink. Tudi Štajerska Rinka ni ravno atraktiven cilj, je pa na vrhu žig in skrinjica z vpisno knjigo.

Večina pohodnikov in gornikov se nameni na Koroško Rinko, s katere se grebeni vejajo na vse strani (imenovana tudi Križ) in seveda Kranjsko Rinko, ki je najvišja od vseh Rink. Atraktivno je prečenje grebena do Skute, ki pa zahteva že alpinistične izkušnje (III stopnja).

Cilj naše skupine pa je bil osvojiti vse štiri Rinke na en mah, torej v enem dnevu. Od bivaka smo se najprej po dokaj lahki zasneženi poti odpravili na Malo Rinko in se po krajšem foto terminu odpravili še na Štajersko Rinko.




Na vrhu se zaradi mrzlega vetra nismo dolgo zadrževali. Sestopili smo do nižje ležečega sedelca in se vzpeli še na Križ, od koder nas je ravno tako hitro pregnal veter. S Križa smo sestopili po precej strmem pobočju s trdim snegom in se na poti proti Kranjski Rinki ustavili, ter se v zavetrju privoščili krajši postanek.


Uživali smo na toplem soncu in se ob razgledih na okoliške vrhove in meglo v dolini še primerno okrepčali. Toplo sonce nas je še kar razvajalo, ampak mi smo imeli pred seboj še zadnji današnji dvatisočak. Na vrhu Kranjske Rinke smo postali in se naužili čudovitih razgledov daleč naokoli.


Sestopili smo do bivaka pod Skuto, kjer smo se po krajšem postanku odpravili na pot čez Žmavčarje . Spust je bil precej lažji od vzpona, saj je sonce snežno odejo že omehčalo.

Najbolj siten je bil sestop po poti čez gozd, kjer je bil sneg v senčnih predelih še vedno trd. Spotoma smo se na zasluženi pijači ustavili še v domu v Kamniški Bistrici.

Spisal Sašo








Avški Kuk, Jelenk, 7.12.2013

Avški Kuk 675 m,
Jelenk 787 m

PD Rašica
udeleženci: Ružica, Marjeta, Gabriella, Mojca, Ana, Simona, Marko J., Silva, Vida J., Rebeka, Erik, Albina, Vasja, Jasmina, Robert M.,  Jože, Vida P., Dunja, Ivan P., Robert P., Katja, Sašo, Barbara, Kinč, Irena, Dušan, Marko S., Tomaž, Stane, Ivan V.
trajanje: 6 h 30 min
višinska razlika: cca 830 m

Prestavljena tura na Avški Kuk in Jelenk je po odpovedanem terminu zaradi slabega vremena tokrat bila izvedena v prekrasnem vremenu.  Zbrali smo se ob 7. uri na Prušnikovi ulici že prekaljeni pohodniki vodniškega odseka in študentki in študentje UL, ki z udeležbo na planinskih turah opravijo izbirne vsebine iz svojih študijskih obveznostih.

Udeležencev nas je bilo tokrat kar za tri kombije.  Kar hitro smo se odpeljali proti prvemu  sobotnemu cilju počivališču Ravbarkomanda, kjer smo si privoščili čaj ali kavo in počakali še Tomaža, ki  je na Vrhniki  pobral še dva  udeleženca.

Za prezeble  noge udeležencev v kombijih, je bilo tu potrebnih kar nekaj konzultacij med vozniki kombijev, kateri gumb pritisnit, da ne bomo zmrzovali. Veseli, da se spet vidimo in v pričakovanju tokratnih vzponov, smo pot nadaljevali po  avtocesti do Postojne in naprej proti Novi Gorici in ob reki Soči do kraja Kanal (101 m nadm. viš.).

Kombije smo parkirali na prvem in verjetno edinem parkirišču, se  hitro preobuli in pozdravili še prispeli pohodnici iz Trsta in pohodnika iz Idrije. Razgled s parkirišča na skrbno urejene hiše in  naselje Kanal z majhno tržnico,  je bil res prijetna  dobrodošlica.



Vseh trideset pohodnikov se nas  je pod vodstvom vodnika Tomaža ob 9. uri in deset minut kar hitro začelo vzpenjati  proti naselju Kanalski Vrh, od koder je bil potem vzpon levo na Avški Kuk in desno na Jelenk. Pot, kar strma, je potekala skozi gozd po poti, ki je bila verjetno mulatjera.

Jesensko listje je prekrivalo pravo podobo poti, zato je bila previdnost pri hoji  potrebna. Tempo pohoda je bil za nas, ki smo ogledovali okolico, si vmes zavezovali vezalke in se kaj obirali kar hud. Je že tako, da če hodiš takoj za vodnikom je najlažje, bolj si zadaj bolj moraš hiteti, da ujameš skupino.

Ampak, ko smo prišli iz gozda, se nam je odprl prelep pogled na travnike in bližnje in daljne  vrhove. Ko smo se vsi zbrali, smo nadaljevali pot proti Avškemu Kuku. Ob poti smo malo postali ob  akumulacijskem jezeru, ki je bilo zgrajeno v naravni kotanji  za potrebe črpalne hidroelektrarne Avče v dolini.

Ponoči in med vikendom, ko je elektrika poceni, črpajo vodo iz Soče v to jezero in jo čez dan po istih ceveh pošiljajo nazaj na turbine v dolini za proizvodnjo električne energije. Poleg informacijske table akumulacijskega jezera,  je pozoren pohodnik lahko občudoval  zavite in nagubane zemeljske plasti, ki so nastale ob velikih zemeljskih pritiskih.

Do Avškega Kuka (675 m) je bilo še za 10 minut hoje, kjer smo si privoščili prigrizek in uživali v  razgledih na   Jadransko morje in na drugi strani na zasnežene gore. Ampak le deset minut smo uživali v razgledih in malici. Torej smo po dveh urah od vzpona nadaljevali pot skozi vasico Kanalski Vrh na Jelenk.

Vasica Kanalski Vrh ( 590 m nadm. viš.) je urejeno naselje, ki jo obdajajo pašniki in gozdovi. Le dve domačiji se  ukvarjata z živinorejo. Sicer se prebivalci vozijo na delo v dolino. Pot proti Jelenku poteka z rahlim vzponom po gozdu precej naokoli. Šele ko smo prišli na vrh smo ugotovili zakaj. Teren je tu precej zahteven za hojo.

Vrh malega Jelenka (782 m) je prepreden s škrapljami in žlebiči, ki se proti severni strani prepadno spušča in je bil korak  negotov za varno hojo. Zato je bila potrebna previdnost na vsakem koraku, dobesedno. Enkratni razgledi, dobrote iz nahrbtnika, fotografiranje za spomin in še kratka minuta vzpona  na pravi vrh Jelenka ( 787 m), ki zaradi poraščenosti ni razgleden, je pa boljši za trden korak.

Čakal nas je še povratek do kombija v Kanalu. Po šestih urah in pol smo bili zopet na izhodišču  ture. Poslovili smo se od Idrijčanov in se odpeljali proti Šempasu. Že med jutranjo vožnjo smo se dogovorili, da obiščemo na povratku turistično kmetijo Malovščevo v Vitovljah pri Šempasu.  Pripravili so nam odlično in okusno mineštro, ter degustacijo vin v vinski kleti.

Kmetija obstaja že enajst rodov. Poleg vinogradništva pridelajo še vse za potrebe kmečkega turizma. No, zdaj vem, zakaj se je našemu vodniku ves dan tako mudilo. Še dobro, da je Robert bil vedno zadnji, sicer bi se lahko predolgo zadržali na turistični kmetiji.

Za konec  zahvala Tomažu za uspešno izvedeno turo in dodaten krog vožnje po rondoju v Rožni dolini, da smo si lahko ogledali še kakšno zanimivost. Zahvala vsem trem šoferjem, da so nas varno vozili; in seveda tudi Robertu, ki je vedno hodil in vozil  zadnji in skrbel, da je bilo vse pod kontrolo.

Spisala Albina