Bivak pod Skuto na Malih podih 2070 m,
Mala Rinka 2289 m,
Štajerska Rinka 2374 m,
Koroška Rinka (Križ) 2433 m,
Kranjska Rinka 2453 m,
udeleženci: Robert, Tomaž, Nevenka, Slavko, Maks, Sašo
trajanje: 8 h
višinska razlika: cca 1700 m
Nedeljska tura nas je vodila v Kamniško – Savinjske Alpe do štirih dvatisočakov, imenovanih tudi Rinke: Kranjska, Koroška, Štajerska in Mala. Zbrali smo se ob 6. uri pri restavraciji Kaval in se z dvema avtomobiloma odpeljali do parkirišča pri tovorni žičnici (V Koncu, 900 m).
Tomažev novi avto je odlično opravil svojo krstno gorsko vožnjo. Takoj smo si nadeli gamaše in se odpravili na pot čez Žmavčarje. Pot nas je sprva vodila po kolovozu in kmalu prešla na strma gozdna pobočja. Na višini 1000 m so se začele pojavljati prve zaplate mestoma zmrznjenega in poledenelega snega, količina snega pa je z višino rasla.
Kmalu po izstopu iz gozda smo si nataknili dereze in opremili s cepini. Po dobrih treh urah vzpona smo prispeli do bivaka pod Skuto, kjer smo postali in se okrepčali. V jasnem, skoraj kičastem, sončnem vremenu smo občudovali okoliške vrhove, predvsem pa Skuto in naš današnji cilj, Rinke.
Imena prvih treh Rink izvirajo iz poimenovanja nekdanjih deželnih meja. Na Križu oziroma na Koroški Rinki je bila koroško – kranjsko - štajerska deželna tromeja (torej križ), navedene dežele pa so posamezne vrhove med seboj razdelile glede na njihovo lego.
Kranjsko - koroška in kranjsko - štajerska meja je tekla po glavnem grebenu Grintovcev od Kočne do Ojstrice (koroške so Vodine in Belska Kočna, štajerski je Okrešelj), koroško-štajerska meja pa je potekala s Križa na Mrzlo goro, Olševo in Raduho.
Vse Rinke so lahko dostopne z Malih podov. Mala Rinka, kot na samostojen cilj običajno ni zanimiv, saj je vrh neizrazit (ni žiga) in je najnižji od vseh Rink. Tudi Štajerska Rinka ni ravno atraktiven cilj, je pa na vrhu žig in skrinjica z vpisno knjigo.
Večina pohodnikov in gornikov se nameni na Koroško Rinko, s katere se grebeni vejajo na vse strani (imenovana tudi Križ) in seveda Kranjsko Rinko, ki je najvišja od vseh Rink. Atraktivno je prečenje grebena do Skute, ki pa zahteva že alpinistične izkušnje (III stopnja).
Cilj naše skupine pa je bil osvojiti vse štiri Rinke na en mah, torej v enem dnevu. Od bivaka smo se najprej po dokaj lahki zasneženi poti odpravili na Malo Rinko in se po krajšem foto terminu odpravili še na Štajersko Rinko.
Na vrhu se zaradi mrzlega vetra nismo dolgo zadrževali. Sestopili smo do nižje ležečega sedelca in se vzpeli še na Križ, od koder nas je ravno tako hitro pregnal veter. S Križa smo sestopili po precej strmem pobočju s trdim snegom in se na poti proti Kranjski Rinki ustavili, ter se v zavetrju privoščili krajši postanek.
Uživali smo na toplem soncu in se ob razgledih na okoliške vrhove in meglo v dolini še primerno okrepčali. Toplo sonce nas je še kar razvajalo, ampak mi smo imeli pred seboj še zadnji današnji dvatisočak. Na vrhu Kranjske Rinke smo postali in se naužili čudovitih razgledov daleč naokoli.
Sestopili smo do bivaka pod Skuto, kjer smo se po krajšem postanku odpravili na pot čez Žmavčarje . Spust je bil precej lažji od vzpona, saj je sonce snežno odejo že omehčalo.
Najbolj siten je bil sestop po poti čez gozd, kjer je bil sneg v senčnih predelih še vedno trd. Spotoma smo se na zasluženi pijači ustavili še v domu v Kamniški Bistrici.
Spisal Sašo
Nedeljska tura nas je vodila v Kamniško – Savinjske Alpe do štirih dvatisočakov, imenovanih tudi Rinke: Kranjska, Koroška, Štajerska in Mala. Zbrali smo se ob 6. uri pri restavraciji Kaval in se z dvema avtomobiloma odpeljali do parkirišča pri tovorni žičnici (V Koncu, 900 m).
Imena prvih treh Rink izvirajo iz poimenovanja nekdanjih deželnih meja. Na Križu oziroma na Koroški Rinki je bila koroško – kranjsko - štajerska deželna tromeja (torej križ), navedene dežele pa so posamezne vrhove med seboj razdelile glede na njihovo lego.
Na vrhu se zaradi mrzlega vetra nismo dolgo zadrževali. Sestopili smo do nižje ležečega sedelca in se vzpeli še na Križ, od koder nas je ravno tako hitro pregnal veter. S Križa smo sestopili po precej strmem pobočju s trdim snegom in se na poti proti Kranjski Rinki ustavili, ter se v zavetrju privoščili krajši postanek.
Uživali smo na toplem soncu in se ob razgledih na okoliške vrhove in meglo v dolini še primerno okrepčali. Toplo sonce nas je še kar razvajalo, ampak mi smo imeli pred seboj še zadnji današnji dvatisočak. Na vrhu Kranjske Rinke smo postali in se naužili čudovitih razgledov daleč naokoli.
Sestopili smo do bivaka pod Skuto, kjer smo se po krajšem postanku odpravili na pot čez Žmavčarje . Spust je bil precej lažji od vzpona, saj je sonce snežno odejo že omehčalo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar