Avški Kuk, Jelenk, 7.12.2013

Avški Kuk 675 m,
Jelenk 787 m

PD Rašica
udeleženci: Ružica, Marjeta, Gabriella, Mojca, Ana, Simona, Marko J., Silva, Vida J., Rebeka, Erik, Albina, Vasja, Jasmina, Robert M.,  Jože, Vida P., Dunja, Ivan P., Robert P., Katja, Sašo, Barbara, Kinč, Irena, Dušan, Marko S., Tomaž, Stane, Ivan V.
trajanje: 6 h 30 min
višinska razlika: cca 830 m

Prestavljena tura na Avški Kuk in Jelenk je po odpovedanem terminu zaradi slabega vremena tokrat bila izvedena v prekrasnem vremenu.  Zbrali smo se ob 7. uri na Prušnikovi ulici že prekaljeni pohodniki vodniškega odseka in študentki in študentje UL, ki z udeležbo na planinskih turah opravijo izbirne vsebine iz svojih študijskih obveznostih.

Udeležencev nas je bilo tokrat kar za tri kombije.  Kar hitro smo se odpeljali proti prvemu  sobotnemu cilju počivališču Ravbarkomanda, kjer smo si privoščili čaj ali kavo in počakali še Tomaža, ki  je na Vrhniki  pobral še dva  udeleženca.

Za prezeble  noge udeležencev v kombijih, je bilo tu potrebnih kar nekaj konzultacij med vozniki kombijev, kateri gumb pritisnit, da ne bomo zmrzovali. Veseli, da se spet vidimo in v pričakovanju tokratnih vzponov, smo pot nadaljevali po  avtocesti do Postojne in naprej proti Novi Gorici in ob reki Soči do kraja Kanal (101 m nadm. viš.).

Kombije smo parkirali na prvem in verjetno edinem parkirišču, se  hitro preobuli in pozdravili še prispeli pohodnici iz Trsta in pohodnika iz Idrije. Razgled s parkirišča na skrbno urejene hiše in  naselje Kanal z majhno tržnico,  je bil res prijetna  dobrodošlica.



Vseh trideset pohodnikov se nas  je pod vodstvom vodnika Tomaža ob 9. uri in deset minut kar hitro začelo vzpenjati  proti naselju Kanalski Vrh, od koder je bil potem vzpon levo na Avški Kuk in desno na Jelenk. Pot, kar strma, je potekala skozi gozd po poti, ki je bila verjetno mulatjera.

Jesensko listje je prekrivalo pravo podobo poti, zato je bila previdnost pri hoji  potrebna. Tempo pohoda je bil za nas, ki smo ogledovali okolico, si vmes zavezovali vezalke in se kaj obirali kar hud. Je že tako, da če hodiš takoj za vodnikom je najlažje, bolj si zadaj bolj moraš hiteti, da ujameš skupino.

Ampak, ko smo prišli iz gozda, se nam je odprl prelep pogled na travnike in bližnje in daljne  vrhove. Ko smo se vsi zbrali, smo nadaljevali pot proti Avškemu Kuku. Ob poti smo malo postali ob  akumulacijskem jezeru, ki je bilo zgrajeno v naravni kotanji  za potrebe črpalne hidroelektrarne Avče v dolini.

Ponoči in med vikendom, ko je elektrika poceni, črpajo vodo iz Soče v to jezero in jo čez dan po istih ceveh pošiljajo nazaj na turbine v dolini za proizvodnjo električne energije. Poleg informacijske table akumulacijskega jezera,  je pozoren pohodnik lahko občudoval  zavite in nagubane zemeljske plasti, ki so nastale ob velikih zemeljskih pritiskih.

Do Avškega Kuka (675 m) je bilo še za 10 minut hoje, kjer smo si privoščili prigrizek in uživali v  razgledih na   Jadransko morje in na drugi strani na zasnežene gore. Ampak le deset minut smo uživali v razgledih in malici. Torej smo po dveh urah od vzpona nadaljevali pot skozi vasico Kanalski Vrh na Jelenk.

Vasica Kanalski Vrh ( 590 m nadm. viš.) je urejeno naselje, ki jo obdajajo pašniki in gozdovi. Le dve domačiji se  ukvarjata z živinorejo. Sicer se prebivalci vozijo na delo v dolino. Pot proti Jelenku poteka z rahlim vzponom po gozdu precej naokoli. Šele ko smo prišli na vrh smo ugotovili zakaj. Teren je tu precej zahteven za hojo.

Vrh malega Jelenka (782 m) je prepreden s škrapljami in žlebiči, ki se proti severni strani prepadno spušča in je bil korak  negotov za varno hojo. Zato je bila potrebna previdnost na vsakem koraku, dobesedno. Enkratni razgledi, dobrote iz nahrbtnika, fotografiranje za spomin in še kratka minuta vzpona  na pravi vrh Jelenka ( 787 m), ki zaradi poraščenosti ni razgleden, je pa boljši za trden korak.

Čakal nas je še povratek do kombija v Kanalu. Po šestih urah in pol smo bili zopet na izhodišču  ture. Poslovili smo se od Idrijčanov in se odpeljali proti Šempasu. Že med jutranjo vožnjo smo se dogovorili, da obiščemo na povratku turistično kmetijo Malovščevo v Vitovljah pri Šempasu.  Pripravili so nam odlično in okusno mineštro, ter degustacijo vin v vinski kleti.

Kmetija obstaja že enajst rodov. Poleg vinogradništva pridelajo še vse za potrebe kmečkega turizma. No, zdaj vem, zakaj se je našemu vodniku ves dan tako mudilo. Še dobro, da je Robert bil vedno zadnji, sicer bi se lahko predolgo zadržali na turistični kmetiji.

Za konec  zahvala Tomažu za uspešno izvedeno turo in dodaten krog vožnje po rondoju v Rožni dolini, da smo si lahko ogledali še kakšno zanimivost. Zahvala vsem trem šoferjem, da so nas varno vozili; in seveda tudi Robertu, ki je vedno hodil in vozil  zadnji in skrbel, da je bilo vse pod kontrolo.

Spisala Albina



Ni komentarjev:

Objavite komentar