Hochlantsch, 30.10.2021

Hochlantsch 1.722 m,
Zachen Höhe 1.601 m,
Gasthaus Steirischer Jockl 1.398 m

PD Rašica
udeleženci: Janez, Alenka, Marjan, Katarina, Gašper, Marko, Milena, Tomaž, Deja, Stane, Miro, Matjaž, Nataša, Branko, Anita
trajanje: 7h 50min
višinska razlika: cca 1.000 m
dolžina: 13,3 km

Zaradi epidemije je zadnjo oktobrsko soboto z nekaj mesečno zamudo le prišla na vrsto tura na 1722 m visoki Hochlantsch, ki leži v osrednjem delu avstrijske dežele Štajerske. Privlačnost gore ni višina, ampak zelo znana in atraktivna ferata, označena s težavnostno stopnjo C/D.

Kar lepa četica se nas je z zbirnega mesta odpeljala preko Maribora in Šentilja (tu je bil postanek za jutranjo kavico), mimo Graza, po dolini Mure in v dolino Breitenau, ki je naravni rezervat. Vzpenjali smo se po ozki gorski serpentinasti cesti do parkirišča pred osamljeno, z zapornico zagrajeno kmetijo.

Prišli smo v skalno sotesko, ki je naravni spomenik od 1976. leta in del zaščitenega rezervata Almenland. Začeli smo po markirani gozdni poti med zelo visokimi smrekami, katerih veje so bile samo v vršnem delu. Kasneje smo prišli v javorjev gozd, listje je bilo že na tleh.

Kmalu smo prispeli do razpotja, naravnost je markirana pot, levo pa ferata, imenovana Franz Scheikl Kletersteig z opozorilno tablo „samo za izurjene“. Sem smo se podali ravno zaradi te ferate, zato smo zakorakali strmo navzgor do mogočnega ostenja, kjer smo se primerno opremili.

Nadeli smo si plezalni pas, samovarovalni komplet, rokavice za ferate in čelado, palice pa smo pospravili. Začetek je kar konkreten s težavnostjo C, v nadaljevanju je težavnost malo nižja, to pa se v posameznih odsekih več ali manj ponavlja.

Nato smo se spustili 50 metrov nižje in počakali, da se je zbrala cela ekipa. Bili smo pred zadnjim, najtežjim delom, navpično pred nami. Opazovali smo tri planince, ki so se mučili v zaključnem delu.

Eden od njih je imel očitno težave, kar dolgo je poskušal rešiti ta del, celo zdrsnil je, pa ga je varovalni pas zadržal na jeklenici. Za trenutek smo kar obmolknili, saj je to čakalo tudi nas.

Končno pa so le uspeli. To je zelo ozek, izbočen greben, prepaden na obe strani, z zelo gladko skalo. V enem delu ni prostora za stopinjo in mora to rešiti  moč rok. Ko smo obvladali ta del, se je ferata zaključila. Dva najtežja dela je  mogoče tudi obiti. Tega se je par naših članov tudi poslužilo.

Minilo je kar nekaj časa, da smo se vsi zbrali. Med skalami in borovjem smo nadaljevali do grebena in po njem na zastavljeni cilj, Hochlantsch 1722 m. Tudi sam vrh je ena sama skalna gmota, dostopna s pazljivim korakom.

Za pot smo porabili 3 ure in 50 minut. Zaradi lepega vremena smo imeli tudi zelo lep razgled. Posebno lep je pogled na planino Teichalm z istoimenskim jezerom in kočo. To naj bi bila največja pašna planina v Avstriji.
 

Hladen veter nas je pregnal malo nižje, kjer smo napravili počitek in okrepčilo ter naredili plan za povratek. Imeli smo še toliko časa, da smo nadaljevali proti planini Teichalm do vrha Zachen Höhe, visokega 1601 m.

Vrnili smo se po grebenu, za kar smo porabili uro in 45 minut. Za povratek smo izbrali turistično pot. Ta nas je do izhoda iz ferate peljala po isti trasi, potem pa zahodno proti sedlu in koči Steirischer Jockl.

Koča sicer ni bila odprta, stoji pa na lepi, razgledni terasi, kjer je bilo na razpolago samopostrežno pivo.  Nadaljevanje je kar zanimivo. Imenuje se „romarska pot“, in sicer po cerkvici „Schusselbrunn“, vgnezdeni med skale na višini 1388 m.

Je zelo prikupna in v celoti izdelana iz lesa. Obnovljena je bila leta 1882 in je zelo obiskana. Do nje pripelje steza z 290 stopnicami, ki so zaščitene z ograjo. Po njej smo tudi mi sestopali do parkirišča.

Turo smo zaključili po dobrih sedmih urah. Domov smo se peljali tudi ob ozkotirni električni progi, ki je bila zgrajena leta 1913. Danes služi le turistom od kraja Mixnitz do San Bernarda. Analizo ture smo opravili na Trojanah.

Spisal: Janez

Fotografije Marjan

Fotografije Matjaž

Fotografije Gašper 

Fotografije Tomaž

Relive

 

Monte Peralba, 23.10.2021

Rifugio Pier Fortunato Calvi 2.164 m,
Monte Peralba 2.694,
Hochalpl / Monte Oregone 2.385 m

PD Rašica
udeleženci: Sabina, Janez, Polde, Marjan, Katarina, Viktor, Lea, Stojan, Marko, Metod, Milena, Katja, Antonija, Klavdija, Tomaž, Deja, Stane, Miro, Matjaž
trajanje: 6 h 30 min
višinska razlika: cca 980 m
dolžina: 9,3 km

Dolgo že gledamo Peralbo z drugih vrhov. Pa je končno le prišla na vrsto za obisk. 18 se nas je odpeljalo iz Ljubljane. Za jutranjo kavo smo se ustavili v lokalu Dawit na izhodu iz Trbiža.

Po avtocesti smo nadaljevali do izvoza za Tolmezzo in tu pobrali Poldeta, ki je prišel do sem iz Nove Gorice. Nadaljevali smo po dolini Degano, ob istoimenskem potoku, vse do kraja Forni Avoltri, nato pa navkreber do Cime Sappade.

Nadaljevali smo ob zgornjem toku reke Piave, vse do njenega izvira na višini 1.815 m. Ob izviru stoji tudi koča, ki pa v tem jesenskem času ni več odprta.

Vreme smo imeli enkratno, brez oblačka, kuliso pa jesensko z rumenimi macesni. Uro in četrt smo rabili do naslednje zaprte koče, Calvi. Tu info table opozarjajo na znamenitost Monte Peralbe.

20. julija 1988 se je na Monte Peralbo povzpel takratni papež Janez Pavel II. Po njem se imenuje tudi normalni pristop, Sentiero del Papa.

Nas pa je zanimala ferata Sartor, težavnosti B/C. Na vstopu v ferato smo se opremili s potrebno opremo. Ferata ima nekaj navpičnih delov, je pa dobro opremljena s skobami in jeklenicami.

Ker leži na južni strani, je bila v celoti kopna. Po dobrih treh urah smo bili na vrhu in uživali v izrednih razgledih, manj pa v zoprnem vetru.

Lepo so se videli Sekstenski Dolomiti, Zillertaleske Alpe z Dreiherenspitze, Visoke Ture z Venedigerjem in Großglocknerjem, na jugu so kraljevali Pesarinski Dolomiti, razglede na vzhod pa so nam okrnili oblaki.

Veter pa nam je skrajšal uživanje na vrhu. Kar hitro smo se pobrali z vrha, po poti Sentiero del Papa. Zaradi suma, da bo pot zasnežena je bil rezervni načrt sestop po ferati ali pa po zahodnem grebenu.

Sentiero del Papa je bila na severu res nekoliko zasnežena, a hujšega ni bilo. Nižje je padla še ideja, da gremo pogledat še vojašnico v bližini.

Pa smo šli. Vojašnica verjetno izvira iz obdobja med obema svetovnima vojnama, ko je Italija na svojih kopenskih mejah gradila fortifikacijski sistem Alpski zid.

Nad vojašnico smo skočili še na vrh Hochalpl / Monte Oregone. Tu poteka meja med Italijo in Avstrijo. Pravzaprav je tromeja med Avstrijo in italijanskima deželama Benečija in Furlanija - Julijska krajina.

Skratka, tudi kantina v vojašnici ni delovala in ostali smo brez piva na turi. Je bilo pa vreme toliko bolj kičasto. Vrnili smo se do obeh zaprtih koč in zaključili s turo.

Odpeljali smo se proti domu in se na pijači ustavili v piceriji v vasici Rigolato v dolini Degano. Nadaljevali smo z vožnjo domov in na velikem krožnem križišču pred avtocesto odložili Poldeta.

Mi smo nadaljevali proti Kranjski Gori. Ker na naših običajnih točkah za analizo ture, običajno zavijajo z očmi, ko nas pride 18, smo poskusili z novostjo. Šli smo v gostilo Zelenci, ki se je prav lepo odnesla.

In tako se je končal še en lep izlet PD Rašica.

Spisal Tomaž

Fotografije Tomaž

Fotografije Matjaž

Fotografije Metod

Relive

Počimunih / Monte Pisimoni, 9.10.2021

Počimunih / Monte Pisimoni 1880 m

Gorniška skupina PD Rašica
udeleženci: Stojan, Nevenka, Klavdija, Tomaž, Deja, Matjaž, Ivanka
trajanje: 9 h 25 min
višinska razlika: cca 1.600 m
dolžina: 13 km

V septembru je bila planira tura goriške skupine na Große Sandspitze je bila najprej zaradi bolezni, nato pa še zaradi vremena prestavljena.

V tretjem terminu nam jo je spet zagodlo vreme, saj je pobelilo visokogorje. To je pomenilo, da na Sandspitze ne moremo. Odločili smo se za kopno turo v Karnijskih Alpah.

Izbran je bil Monte Pisimoni, po slovensko Počimunih. Plan je bil, da ponovimo krožno turo iz leta 2013. Ob 4:30 smo se odpeljali izpred društva in se čez nekaj minut vrnili po pozabljenega udeleženca.

Po kavi na OMV Radovljica smo se odpeljali v Italijo in se za Trbižem usmerili na staro cesto po Kanalski dolini. Kmalu za Klužami / Chiusaforte smo zavili desno v breg in se skozi vasico Roveredo pripeljali do našega izhodišča, vasice Ovedasso.

V vasici smo začeli s turo in se po asfaltni cesti vzpeli do gospodarskega poslopja, kjer se začne pot 423,  Alta Via CAI Moggio. Od gospodarskega poslopja je prihajalo mijavkanje in kmalu se nam je pridružila črna muca.

Nadaljevali smo s turo, misleč, da bo kmalu obupala in se obrnila. A muca je kar vztrajala in hodila z nami in vmes mijavkala. Le do kje bo šel z nami tale Giovanni, kot smo jo poimenovali. Šele kaseje smo preverili spol in ugotovili, da gre za samico in jo preimenovali v Giovanna.

Pot na Počimunih postane po nekaj sto višinskih metrih zelo atraktivna, saj preči veličastno grapo, nato pa gre po naravnih prehodih proti vrhu.

Imeli smo lep sončen dan in izredne razglede po okolici. Ker nam ime Giovanna ni šlo preveč v uho, smo ime poslovenili v Ivanka.

Ivanka je kar dobro hodila, vmes smo jo malo nosili, čeprav ni prav dolgo zdržala na nahrbtniku. Ukvarjanje z Ivanko nam je vzelo nekaj več časa kot bi ga potrebovali sicer.

A nič zato, lepo nam je popestrila izlet. Že prej smo zaradi malo slabšega počutja krog čez Monte Crostis opustili. Sedaj, ko je šla Ivanka z nami proti vrhu pa sploh ni bilo več dileme, delali bomo krajši krog.

Spustili smo se do sedla Vidus in zavili na pot 450, ki gre do vasice Roveredo. Ta krog je precej manjši od tistega, ki gre čez Monte Crostis. A že ta krog je bil kar velik in Ivanka je bila počasi zelo utrujena.

Ko smo prišli do ceste med Roveredom in Ovedassom smo jo morali nositi. Odložili smo jo v Ovedassu, pri gospodarskem poslopju, kjer se nam je pridružila.

Mi pa smo se odpeljali v Kluže na pijačo in nato v Kransko Goro na analizo ture. Lep dan smo preživeli, Ivanka pa nam je zelo lepo popestrila turo. Kakšen lokalen pes je že šel kdaj z nami v hribe, tole z mačko pa je verjetno enkratno in neponovljivo.

Spisal Tomaž

Fotografije Tomaž

Fotografije Matjaž

Fotografije Deja

 Relive

Viš / Jôf Fuart, 2.10.2021

Rifugio Corsi 1.854 m,
Viš / Jôf Fuart 2.666 m

PD Rašica
udeleleženci: Marjan, Marko, Deja, Stojan, Klavdija, Matjaž, Nevenka, Milena, Vasja, Leopold, Alenka, Anita, Janez
višinska razlika: cca 1650 m
trajanje: 9 h 50 min

S posebnim veseljem sem prišel na to turo, ker je naša skupina pred leti že bila na Višu, mene pa takrat ni bilo zraven. Zato sva se s kolegom kasneje zmenila, da bova šla sama.

Žal se to nikoli ni zgodilo. Ob petih zjutraj smo se iz Šentvida odpeljali skozi Kranjsko goro in Rateče, brez pregleda na meji, do predmestja Trbiža (Tarvisio) odtod pa levo v smeri prelaza Predel.

Pred Rabeljskim jezerom smo se odcepili desno in ob jezeru nadaljevali proti Neveljskem prevalu (Sella Nevea). Nekje na pol poti se neha asfalt. 

Tu smo zavili desno, pri dobro označenem odcepu za kočo Corsi in križu na skali. Naprej pelje makadamska cesta, vožnjo pa smo zaključili pri zapornici, ki je bila sicer odprta. 

Startali smo nekje na višini tisoč metrov po cesti, po kateri tudi oskrbujejo planino in kočo Corsi. Sprva je nekaj strmih serpentin, ki so deloma makadamske in na ovinkih betonske. 

Naprej je cesta manj strma, pa spet betonska, po gozdu, brez razgleda, kar je postalo že dolgočasno, dokler nismo prišli iz gozda, na Viško planino, 1530 m. 

Na planini je spodnja postaja tovorne žičnice, ki oskrbuje kočo Corsi. Zato se tudi cesta tukaj konča. Mi smo nadaljevali desno proti koči, najprej malo spusta, potem smo prečkali nekaj hudournikov in se usmerili strmo navzgor.

Gozdna pot počasi preide v borovo ruševje, ki je vedno redkejše. Tako smo prišli do skalovja, kjer je nekaj jeklenic, odprl pa se je tudi razgled na jug proti našim zahodnim Julijcem.

Po dobrih dveh urah smo prišli do koče Corsi na višini 1874 m, ki pa je bila zaprta. Samo krajši postanek smo si privoščili, nato pa po poti 627 zelo strmo navzgor. V nadaljevanju je bilo še kar nekaj razcepov, morali smo zelo paziti, da nismo zašli.

Strmo smo se vzpenjali. Tu je sedem odsekov z jeklenicami, vmes je treba nekaj delov preplezati, preiti preko neugodnega nizkega okna, kjer sta se 1.4.2017  ponesrečila dva znana slovenska gornika, Igor Zlodej in Tatjana Maze (spominska tabla).

Proti vrhu smo zavili levo in se v ključih, po skalnatem in krušljivem terenu povzpeli na vrh Viša, (Jof Fuart)  2666 m. Za pot smo porabili slabih pet ur. Žal eden od članov zaradi težav ni mogel do vrha.

Vreme je bilo med vzponom zelo lepo, z lepim razgledom na Karnijske Alpe in naše Julijce. V bližini se vidi Montaž, Nabojs, Kamniti lovec in Svete Višarje pod njim. 

Na vrhu Viša je velik križ in Marijin kip, kar smo v teh gorah že videli (Monte Re), sicer pa stožčast vrh ne nudi veliko prostora.

Kmalu so vrhove začeli zagrinjati oblaki, zato smo tudi postanek skrajšali in se odpravili navzdol po isti poti, kot smo prišli. Po grušču je hoja navzdol zahtevala še večjo previdnost. 

Kmalu smo prišli do našega sopotnika, ki z nami ni delil razgleda na vrhu. Skupaj smo sestopili do koče Corsi. Tu pa smo izbrali krožno pot, zahodno od poti vzpona proti Nevejskemu sedlu, nato pa na razcepu na pot št. 628. 

Sprva po mulatjeri, ostanek iz prve svetovne vojne z nekaj razvalinami utrdb, potem pa po travnati zelo strmi stezi do Viške planine. Na tej poti tako navzgor kot navzdol so nam pozirali kozorogi, nekaj samotarjev in tudi skupina sedmerih živali. 

Za razliko od plašnih gamsov so kozorogi mirni, zvedavi. Lahko smo jim prišli zelo blizu. S planine smo se vračali po isti cesti, kot smo šli navzgor, po nič prijazni, trdi betonski cesti do našega izhodišča.

Za celo turo smo porabili 9 ur in 50 minut. Na povratku smo se ustavili na pijači pri Rabeljskem jezeru in se poslovili od člana iz Gorice, ki se nam je zjutraj prav tukaj pridružil. Tudi tokrat na meji ni bilo kontrole. Analizo ture smo napravili v gostišču Gala pri Lescah.

Spisal: Janez

Fotografije Marjan

Fotografije Matjaž

Fotografije Marko