Počimunih / Monte Pisimoni in Monte Crostis, 1.11.2013

Počimunih / Monte Pisimoni 1880 m,
Monte Crostis 1894 m

udeleženci: Sašo, Nevenka, Marjan, Tomaž
trajanje: 10 h 20 min
višinska razlika: cca 2150 m

Na vrsto je prišla že dolgo omenjana krožna tura na Počimunih / Monte Pisimoni in Monte Crostis. Štirje smo se ob štirih zjutraj odpravili v Italijo, do naselja Ovedasso v Železni soteski. V jutranjem svitu smo se odpravili po možniški planinski poti / Alta Via CAI Moggio, številka 423.

Pot se je strmo vzpenjala in v slabi uri in pol smo bili na zaraščeni planini Stavoli Uerc. Malo nad njo je veličastna skalna stopnja, prepredena z grapami, pot pa je domiselno speljana čez naravne prehode. Razgledi so bili vedno lepši, strmina pa je popustila šele proti vrhu.

Na Počimunihu smo stali po dobrih treh urah vzpona. Odprl se je še razgled proti Zuc dal Boru in Monte Crostisom pod njim, a ta je bil še daleč. Po pol urnem postanku smo krenili po grebenu, oziroma desno od njega in se spustili za 370 višinskih metrov,  do sedelca Vidus na 1609 m, kjer se odcepi bližnjica v Rovedero, pot 450.

Mi smo nadaljevali po Alta Via in po dobrih dveh urah prišli na Monte Crostis. Pred nami sta kraljevala Zuc dal Bor in Monte Cozzarel desno od njega. Lepo smo lahko videli našo pot naprej od škrbine Fonderis, pod stenami Zuc dal Bora do nekdanje kasarne in odcep v dolino potoka Simon.

Kasarno brez strehe, a s še zelo dobro ohranjenimi zidovi, smo dosegli v toplem popoldanskem soncu. Od nje pa sestop v prijetnem bukovem gozdu in prečenje grapic z zanimivimi tolmunčki.




Po prečenju na drugo stran potoka Simon pa malo navzdol in malo navzgor, čez tri ogromne grape, potok Simon pa je bil vedno nižje pod nami.

Počasi smo se le začeli konkretneje spuščati in proti koncu dneva prišli na cesto med Rovederom in Ovedassom. Po njej pa še 70 višinskih metrov do avta in kraljevska tura se je končala. Počimunih je izreden razglednik in bi si zaslužil več obiska.

Naša krožna tura pa divja in samotna, prav lepo smo si popestrili praznični dan, na morda zadnji kopni visokogorski turi letos. Seveda pa na poti domov ni šlo brez zasluženega postanka pri Aljaževem hramu.

Spisal Tomaž




Ni komentarjev:

Objavite komentar