Kucelj, Modrasovec, 23.3.2013

Kucelj 1237 m,
Koča Antona Bavčerja na Čavnu 1242 m,
Veliki Modrasovec 1355 m,
Mali Modrasovec 1305 m

udeleženci: Slavko, Nevenka, Tomaž, Paz, Robert
trajanje: 6 h 15 min
višinska razlika: cca 1200 m


Splošna nevarnost plazov tretje stopnje in poslabšanje vremena tekom dneva sta nas ta vikend “nagonila” na primorsko. Tomaž je iz “vreče izletov” potegnil krožno turo v hribih nad Ajdovščino.

Naše današnje izhodišče je bil Stomaž, kjer smo ob manjšem vaškem pokopališču parkirali avtomobila in se deset minut čez osmo uro podali v breg.

Šli smo skozi vas, naprej po makadamski cesti do prvih markacij in odcepa pešpoti proti Čavnu. V sončnem vremenu smo se počasi skozi gozd vzpenjali proti našemu prvemu cilju.

Na križišču kjer se lahko zavije desni v breg proti koči Antona Bavčerja na Čavnu, smo mi nadaljevali naravnost po Srednječavenski poti na Kucelj.

Malo gor, malo dol smo mimo bivaka Črna peč hodili pod grebenom med Čavnom in Kucljem. Vreme se je počasi “fižilo”, mi pa smo se dvignili in ob enajsti uri po zahodni strani prišli na Kucelj.

Oblačno in vetrovno vreme nas je kaj kmalu spravilo v pogon in po grebenu smo se spustili proti vzhodu, v smeri Čavna. Deset minut pred dvanajsto smo že “greli riti” pred kočo Antona Bavčerja in vase “metali” dobrote iz nahrbtnika, žejo pa gasili s pivom uležanim na 1242 metrih.

Vse skupaj je precej uspešno “šolal” Tomažev štirinožni prijatelj Paz. Tema tokratne učne ure je bila kako od vsakega izvabiti najslastnejše dele dobrot iz nahrbtnika. Kapo dol (bi reku Srečko), Paz je iz omenjene tematike doktoriral in to z odliko.

Eni bolj, eni pa manj siti smo se odpravili na bližnji Veliki Modrasovec, na poti nazaj pa še na njegovega manjšega brata na katerem imajo svojo postojanko radioamaterji iz Ajdovščine. Sledil je še spust mimo koče na Čavnu v dolino do parkiranih avtomobilov v Stomažu.

Med vožnjo proti Ljubljani ravno razlagam, da so pred nekaj dnevi novinarji spraševali našega skakalca Petra Prevca kako nameravajo skakati na zaključku smučarskih poletov v Planici in dobili odgovor “do podna, če bo to premal, bomo pa podn umaknl”, ko po radiju sporočijo, da so danes res “podn umaknl”, saj so v ekipni tekmi osvojili zmago. Bravo fantje!

Spisal Robi



 
 

Latschur, 16.3.2013

Almspitz 2180 m,
Latschur 2236 m

Gorniška skupina PD Rašica
udeleženci: Edo, Nevenka, Robert, Slavko, Janez, Maks, Marjan G., Tomaž
trajanje: 7 h 45 min
višinska razlika: cca 1500 m

Marčna tura Gorniške skupine je bila po planu prečenje grebena od Bavškega Grintavca do Svinjaka. A še tretjič letos ni šlo po planih, zaradi snežih razmer smo izbrali nadomestno turo. Izbran je bil Latschur v Ziljskih Alpah.

Ob 6h zjutraj smo se v precej hladnem jutru zbrali pred društvom. Ker so drsna vrata od kombija izgleda primrznila in se niso dala odpreti so udeleženci v kombi lezli preko prvih sedežev in prtljažnega prostora. To je bil nekakšen test, da so primerni za turo. Težave z vrati smo rešili ob postanku za kavo na OMV Radovljica tako, da so lahko normalno izstopali in vstopali v kombi.

Po kavi smo se zapeljali v Avstrijo in na odcepu za Špaterjan (Paternion) zavili z avtoceste in skozi Bistrico (Feistritz an der Drau) proti Belemu jezeru (Weissensee). Izhodišče smo imeli na parkirišču na vzhodnem bregu jezera.

Mimo campa smo prišli do gozda in do smernih tabel, kjer je del udeležencev užgal na gliho. Ostali smo raje preverili karto in šli pravilno ter našli začetek poti 9d. Počakali smo še na ostala udeleženca in ravno, ko sem v roke vzel telefon, da ju pokličem, sta se prikazala izza ovinka.


Zagrizli smo v breg in večkrat prečkali cesto po kateri poteka položnejša pot 9b. Na poti je bilo nekaj snega, ki pa je držal človeka. Po približno dveh urah smo prišli do združitve obeh poti, ki vodita do planine Techendorfer. Mi smo raje zavili na pot 9c, ki gre čez gozd direktno do sedla Stosia. Če so prej v snegu še bile stopinje, jih na 9c ni bilo več.

Gazili smo po približno 10 cm novega snega. Na sedlu Stosia smo si privoščili počitek, bili smo popolnoma sami, nikjer nobenih sledi. Nadaljevali smo po grebenu, ki je bil precej spihan in najprej zlezli na Almspitz in preko sedelca še na vrh Latschurja, najvišjega vrha istoimenske skupine Ziljskih Alp.

Vreme naravnost kičasto, brez oblačka in izredna vidljivost na vse strani. Ker je vseeno malce vleklo se prav dolgo nismo zadržali na vrhu. Ob odhodu si je naš smučarski as nadel big footke, saj naj bi se obetala huda smuka.

Po poti pristopa smo sestopili in bili v slabe tri četrt ure nazaj na sedlu Stosia. Robijeva smuka menda ni bila idealna, nekaj se je pridušal čez sneg, da ni tisti pravi, a da bo za smuko izkoristil cesto po kateri gre 9b. Poleg njega smo si na prijetnem soncu tudi sicer pravili štose in v prijetnem vzdušju zapustili sedlo in se spustili v gozd.

Tu smo srečali prvega planinca tega dne, ki jo je mahal šele navkreber. Na razcepu poti in ceste si je Robi spet nadel smučke in od vijugal po cesti. A njegovo veselje ni trajalo dolgo. Najprej ga je oviral parkiran gozdarski stroj na cesti, nižje pa vse več kopne ceste, saj je obrnjena na južno stran. Kar pošteno smo ga prehiteli in ni in ni ga bilo. Ravno, ko sem vzel v roke telefon, da ga pokličem, se je pojavil izza ovinka, že drugič danes ista stvar.

Očitno ima moj android funkcijo fizičnega priklica oseb.Turo smo zaključili in se odpeljali proti Sloveniji. Že na avstrijskem radiju smo izvedeli, da slalomskega kristala žal ni, druženje pa zaključili v gostilni Gorenc v Kranju.

Spisal Tomaž