Prikaz objav z oznako Boštjan Č.. Pokaži vse objave
Prikaz objav z oznako Boštjan Č.. Pokaži vse objave

Lungauer Kalkspitze, 1. 2. 2020

Lungauer Kalkspitze 2.471 m

Gorniška skupina PD Rašica
udeleženci: Boštjan, Janez, Gašper, Marjan, Srečko, Sandi, Klavdija, Marko, Stojan, Nevenka, Antonija, Urška, Tomaž
trajanje: 10 h 40 min
višinska razlika: cca 1.350 m
dolžina: 24,3 km

Kljub nekaj odpovedih zaradi gripe se nas je 13 gornikov ob 5:00 zbralo na izhodišču v Šentvidu in po postanku na jutranji kavi na radovljiški OMV-jki smuknili skozi karavanški predor v celovško dolino.

Na avtocesti proti Salzburgu smo pred turskim predorom skrenili proti naselju Weißpriach in se na koncu doline in koncu poti pred zapornico ustavili na parkirišču.

Nadeli smo si popolno zimsko gorniško opremo in v snegu po ledenem kolovozu peš nadaljevali pot po dolini navzgor. Pri naslednjem parkirišču, ki je poleti precej obljudeno, smo krenili v vzhodno dolino masiva in iskali prehod za nadaljevanje vzpona.

Pri tem nas je prestregel lokalni rejec damjakov in nas prepričal, da velja neka uredba in ne moremo nadaljevali poti. Verjeli smo mu na besedo in se preusmerili na zahodni pristop na vrh.

Nadaljevali smo mimo lepih koč in planin, ki so bile poleti leto obiskane, mi pa smo koračili po zmrznjenem snegu in uživali v prelepi zimski idili.

Ko je pri krmilnici divjadi zmanjkalo še uhojene poti, smo si nadeli krplje in se počasi vzpenjali proti Oberhüettensee.

Po dveh urah hoje in komaj 500 metrih nadmorske višine se je pred nami odprl pogled na Lungauer Kalkspitze, ki je bi eden od naših dveh potencialnih ciljev.

Vodnik se ni prav nič obiral, skrenil z lepe poti proti jezeru in se usmeril pod greben našega vrha.

Najprej nas je čakalo naporno vzpenjanje s krplji po strmem snegu, nato smo se preobuli v dereze in nadaljevali v snežno-kopenski kombinaciji ter z derezami preplezali krajši skok.

Odprla se nam je strma pot proti vrhu, kjer smo krmaril med skalnim meliščem ali snegom.

Naklonina je pred vrhom spet pokazala zobe in po prav zoprnih skalnih ploščah, posutih z meliščnim peskom , smo ob treh popoldne dosegli križ na 2.471 visokem vrhu. Sonce je bilo sicer še visoko, vendar pa je senca v dolini že nakazovala pozno uro.

Pri sestopu smo poiskali nekaj snežnih sestopov, tako da smo se izognili neugodnim skalnim ploščam. Ko se je strmina malo ublažila smo še bolj pogumno sestopali v dolino.

Prehiteli smo senco, ki  nam bi lahko zaskorila sneg in otežila sestop do doline. Tam smo se preobuli iz derez v krplje in odbrzeli po poti pristopa.

Tekmovali smo z nočjo, na srečo pa so se prikazale zvezde in nam osvetlile pot nazaj. Pri avtomobili smo si oddahnili in se spakirali za pot domov.

Ob sedmih zvečer in po 24 prehojenih snežnih kilometrih smo v jasni zimski noči zaključili naše skoraj enajst urno zimsko alpinistično potepanje. Bilo je lepo.

Spisal Boštjan


 

Hohe Pressing, 9. 2. 2019

Bärenaunock 2292 m, 
Hohe Pressing 2370 m

Gorniška skupina PD Rašica
udeleženci: Niko, Boštjan, Aleš, Marjan, Emil, Maks, Sašo, Andreja, Vesna, Stojan, Nevenka, Antonija, Urška, Tomaž
trajanje: 8 ur 20 min
višinska razlika: 1030 m
dolžina: 16,6 km


Tokratne vremenska napoved je bila stabilna, zato odhod na Hohe Pressing (2.370 m) v Krških Alpah ni bil pod vprašajem. Malce nelagodnosti je povzročala novozapadla snežna odeja, ki pa se je hitro sesedala.

Člani gorniške skupine smo bili že zbrani na izhodišču in ko je ura v zvoniku odbila peto uro, smo že sedeli v avtomobilih in se podali na pot.

Prva postojanka je bila seveda radovljiška OMV-jka z jutranjo kavico, po tem pa ni bilo več ovir, da bi smuknili skozi predor proti Innerkremsu.

Ravno dobro se je zdanilo, ko smo prispeli na naše izhodišče. Nadeli smo si celotno zimsko opremo (cepin, dereze, plazovni trojček) in si oprtali nahrbtnike.

Preverili smo delovanje plazovnih žoln in se v jutranjem hladu začeli ogrevati po poti navzgor. Krplje smo hitro sneli, saj se je splužena pot zaključila kmalu nad vasjo.

Začelo se je zares, gazili smo skoraj pol metra snega in se izmenjevali na čelu. Na gozdni poti naklonine ni bilo velike, zato smo le počasi pridobivali višino. Kmalu se je tudi jutranje sonce spomnilo na nas, tako da se je pokazala prava zimska idila.

Na koncu gozdne meje smo naredili daljši postanek ob planšariji. Vodstvo je prevzel Sašo, ki je zagazili v snežno strmino.

Zaradi nevarnosti snežnih plazov smo zapustili cesto in se dvignili na greben, od koder smo ugledali naslednji greben, ki se je raztezal od Bärenaunocka, ki je bil naš predvrh, do Hohe Pressinga.

Naša pot je postajala vedno bolj strma in tako smo prispeli do Bärenaunocka. Zajahali smo greben in kar ni in ni bilo še konca grebena.

Po dobri uri prispeli na Hohe Pressing in zazrli smo se naokrog. Odpirali so se nam prelepi razgledi na okoliške vrhove, v daljavi pa smo jasno razpoznali tudi zahodne Julijce in Karavanke.

Medtem smo se tudi okrepčali, naredili gasilsko sliko pod križem in se vrnili navzdol po grebenu. Od Bärenaunocka smo rahlo skrenili z dosedanje poti. Vodnik se je odločil za prečenje doline, kateri smo se ob vzponu izognili na greben.


Spust skozi dolino je bil sicer še varen, vendar se je ob ogledu razmer izkazalo, da je bil umik na greben pravilen in nujen. Nevarnost plazov je bila namreč druge stopnje in gibanju v gorah zahteva vso previdnost.

Ob izhodu iz doline smo na planini spet naredili postanek, potem pa se po gozdni poti spustili v dolino na parkirišče, kjer smo pred osmimi urami turo tudi začeli.

Uredili smo opremo, jo zložili v avtomobile ter pohiteli na analizo ture v gostilno Gorenc, kjer so nas že prijazno čakali. Maks je kot ob letu osorej poskrbel za pijačo vseh prisotnih in zadovoljni smo se odpravili vsak proti svojem domu.

To turo pa smo posvetili Marjanu, ki ga ni več med nami. Bil je dober gornik, naj mu bo lahka zemljica!

Spisal Boštjan





Kepa po SV grebenu, 19. 5. 2018

Bertahütte 1.567 m
Kepa / Mittagskogel 2.143 m

Gorniška skupina PD Rašica
udeleženci: Boštjan, Janez, Metod, Nevenka,  Tomaž
trajanje: 6 h 15 min
višinska razlika: 1.300 m
dolžina: 12,1 km

Velika verjetnost popoldanskih neviht ni omogočala daljših tur z večjo nadmorsko višino, zato smo v zadnjem trenutku prvotno predvideno turo na Mölltaler Polinik prestavili na nam bližnjo Kepo.

Ker se nismo mogli izogniti mednarodnemu značaju ture, smo se odločili za pristop na vrh iz avstrijske Bertahütte. Kepa je sorazmerno neopazen vrh v Karavankah, ki pa svojo pravo nrav pokaže iz celovške kotline, kjer so ji dali ime Mitagskogel. Opoldne se namreč sonce ustavi prav nad njo.

Po avtomatski kavici na Torovem smo se odpeljali mimo Tržiča čez Ljubelj na avstrijsko stran Karavank. V Spodnjem Dobjem / Unteraichwald smo skrenili s ceste in zavili proti pristopu.

Cesta je bila dobro označena in področje je očitno pravi raj tudi za kolesarje. Ko se je cesta poslabšala, smo na 900 nadmorskih metrih parkirali, si oprtali nahrbtnike in peš nadaljevali naprej.

S ceste smo ubrali bližnjico in po gozdni stezi dosegli Bertahütte na višini 1.567 m, od koder se je lepo videl naš greben.

Nadaljevali smo po cesti in se odcepili proti grebenu, kjer nas je nekaj tabel opozarjalo na resnost ture.

Najprej smo hodili po gozdni, komaj vidni stez, kasneje pa smo se začeli prebijati skozi ruševje do začetka skalnega grebena.

Kaj hitro smo bili soočeni z ključnim delom grebenskega pristopa na vrh in potrebno je bilo nekaj alpinističnih spretnosti, da smo preplezali lepo dvojkico.

Kasneje se je greben rahlo položil, tako da smo plezaje sledili rdečim pikicam, ki smo nam pomagali, da nismo zaplezali v kakšno brezvezno skrotje. Resnično je bilo treba neprestano slediti grebenu, kjer je bila skala najboljša.

Odpirali so se nam vedno lepši razgledi na Dravo in celotno celovško kotlino. Smer se je še vedno strmo vzpenjala, potem pa malo položila in pred sabo smo zagledali križ, ki je označeval konec grebena.

Ker je del soplezalcev malce zaostajal, smo si kar tukaj privoščili malico in tako počakali na njih. Bil je lep počitek z lepim razgledom, malico in sončkom, ki nas je prijetno grel.

Ker so se že kazali zametki temnejših oblakov, smo hitro pristopili do avstrijskega in slovenskega vrha Kepe, nato pa sestopali po sneženih grapah.

Naklonina in trdota snega je ravno še dopuščala sestop brez derez, čeprav nekateri udeleženci niso bili takšnega mnenja.

Potrebno je bilo nekaj previdnosti, da smo sledili pravi smeri in da se nismo spustili prenizko. Lepo smo ujeli sestop z grape na pot, kjer smo kmalu ugledali mlajšega gada. Bil je čisto črn in je sikal proti vsiljivcem.

V loku smo se ga ognili in nadaljevali proti Bertini koči, kjer so si udeleženci zaželeli pivo. Tomaž je napovedal, da bo imelo pretečen rok trajanja, kar se je tudi uresničilo, vendar je Beljačan (Villacher Bier) kljub temu prav lepo sedel.

Sestop v dolino je bil prijeten in preko Ljubelja smo smuknili na sončno stran, kjer smo pri Gorencu opravili analizo ture.

Spisal Boštjan





Pfarrachhöhe, Galtviehkopf, Ochsinger, 17. 2. 2018

Pfarrachhöhe 1922 m, 
Galtviehkopf 1986 m, 
Ochsinger 1978 m

Gorniška skupina PD Rašica
udeleženci: Boštjan, Janez, Aleš, Maks, Sašo, Stojan, Nevenka, Antonija, Tomaž, Peter, Ivan
povprečna starost: 56 let, 11 mesecev, 2 dni
trajanje: 7 ur 
višinska razlika: 1150 m
dolžina: 17,3 km


V zgodnjih jutranjih urah smo se vrli gorniki in dve gornici zbrali pred društveno pisarno, se veselo pozdravili in se podali našemu cilju naproti. Aleš je ponudil prevoz za eno skupino, kar smo hvaležno sprejeli.

Druga skupina je v Kranju pobrala Ivana in kmalu smo skupaj srebali kavo na radovljiški OMVjki. Po okrepčilu smo pot nadaljevali skozi karavanški predor po avtocesti proti Salzburgu.

V Bischofshofnu smo po dveh urah zavili z avtoceste in se ob reki Salzalch napotili proti Zell am See, v kraju Taxenbach pa smo zavili navkreber in parkirali na 1.060 m nadmorske višine.

Pot smo peš nadaljevali med redkimi hišam in naprej po gozdni cesti, kjer nam je gaz verjetno utr štirikolesnik z gosenicami. Po 500 višinskih metrih smo si nadeli krplje in po stezi zagrizli v strmi breg.

Skupina je skozi gozd lepo napredovala, po izstopu iz gozda pa je pot vodila preko strmega neporaščenega pobočja. Kljub zmerni nevarnosti snežnih plazov smo previdno in v razpotegnjeni koloni prečili pobočje ter se spet zbrali na varnejšem delu.

Od tod se nam je odprl pogled na okoliško gorovje, še posebej skupino Glockner. Naredili smo kratek postanek za okrepčilo in se pripravili na bolj vetrovne razmere, ki bi nas lahko pričakale na grebenu.

Spet smo zagrizli v strmino in s krpljami potegnili globoko sled po nedolžnih belih širjavah mimo 1.922 m visokega vrha Pfarrachhöhe, ki so ga označevali trije križi.

Od tod smo zagledali tudi Hundstein, na katerem je postavljena tudi koča Statzerhaus. Cilj naše ture smo videli in se nam je približeval, ampak pot do njega nam ni bila vidna, saj se je naša pot vila po krožnem gorskem grebenu, direktni pristop pa v teh razmerah ni bil izvedljiv.

Po rahlem spustu smo se povzpeli na Galtviehkopf 1.986 m, od koder smo dokončno zagledal predviden potek poti do vrha.

Razmere niso bile prav nič obetavne, kljub temu pa smo nadaljevali pot do sosednjega vrha, kjer nam je bilo dokončno jasno, da smo današnjo turo zaključili na Ochsinger 1.978 m.






V nadaljevanju bi morali prečili greben in slediti žični ograji do neugodne prečke, nad katero se je vila dolga opast.

V teh snežnih razmerah je bila naklonina preveč izpostavljena in s stiskom roke smo si čestitali za lep dosežek. Skupinsko sliko smo ob povratku naredili na vrhu Galtviehkopf, ki je bil naš najvišje doseženi vrh.

Tu smo se najbolj približali višini dva tisoč metrom, presegli pa jih nismo. Povratek je bil bistveno hitrejši, saj je bila pot uhojena in nas je urno popeljala v dolino, vmes pa smo posekali še kak ovinek.

Zbrali smo se pri avtomobilih in se napotili nazaj v Slovenijo. Analiza ture je bila pri Gorencu, od koder smo se utrujeni razšli s čudovitimi vtisi. Bila je res prava snežna tura za krpljanje.

Spisal Boštjan