Monte Verzegnis, Goriška Brda, 30.11.-1.12.2013

Monte Verzegnis 1914 m

udeleženci: Boštjan, Janez, Jani, Marjan G. Marjan Š. Maks, Miha, Nevenka, Primož, Sašo, Slavko, Tomaž, Robert
trajanje: 5 h 45 min
višinska razlika: cca 1080 m


Ta vikend se je gorniška skupina PD Rašica odpravila v Karnijsko predgorje, na 1914 m visoki Monte Verzegnis in kot se za zadnji izlet v letošnjem letu spodobi smo ob vračanju dan začinili z obiskom vinarja Borisa v Goriških Brdih.

Ob 6.00 h smo izpred društva krenili mimo Kranjske gore, skozi Trbiž na avtocesto proti Tolmezzu. Tokratno izhodišče je bilo dobrih 900 m visoki prelaz Chianzutan.



Malce pred deveto uro smo se po poti številka 806 v ključih počasi po približno 15 do 20 cm globokem snegu skozi gozd vzpenjali navkreber.






Po dobri uri in pol smo iz gozda prišli na plano, na veter, ki je pred nas nemalokrat natrosil precej snega, pa tudi naklon poti se je občasno precej povečal. Nataknili smo si dereze in se dodatno „zadekali“.

Šli smo mimo planine, zavili desno v breg proti sedlu, od tam pa na greben in po njem preko predvrha naprej. Nemalokrat smo bili do pasu pogreznjeni v sneg, veter pa nam je pošteno „kuštral lase“.


Naš današnji vrh smo dosegli ob 12.20 h, vendar smo se zaradi precej močnega vetra po hitrem postopku spustili nižje na planino kjer smo v zavetrju še nedograjenega gospodarskega poslopja pomalicali.

Do parkiranih vozil na prelazu Chianzutan smo se vrnili ob 14.35 h, se preoblekli in odpeljali v Goriška Brda k Borisu na gobčni zbor gorniške skupine.

Pri Borisu smo bili prvo deležni odlične mineštre, domačega pršuta, domače salame, sira, kasneje pa še odličnega vina in „vodiškogoriških“ :) prest. Vino smo spoznavali za mizo v veliki dvorani, dodobra pa smo ga spoznali v sosednjem poslopju, v vinski kleti.


Večji del skupine se je malo čez enajsto odpravil domov, štirje najvztrajnejši pa smo imeli še kakšno uro dopolnilnega pouka. Večinoma smo obnavljali že osvojeno snov. :)

Nalite znanja nas je prijazna gostiteljica Zdenka odpeljala v bližnje Gonjače do gostišča „Pri Mariotu“, naš tokratni domek.

Zbudili smo se v lepo, sončno a precej vetrovno jutro. Z bližnjega stolpa smo si pred zajtrkom ogledali prekrasno okolico, si ob 8.00 h z odličnim in obilnim zajtrkom napolnili želodce in se v sončnem jutru sprehodili do bližnjega Vedrijana k Borisu po avtomobil in vino za domov.

Zaradi snega precej "popoprana" tura in odlični zaključek koledarskega leta z gorniško "bando" bosta ta vikend "popradalčkala" med tiste, lepše, preživete med pravimi prijatelji.

P.S.
Vino pa 1A, v nedeljo niti sledu o glavobolu. :))

Spisal Robert






Bela peč / Monte Bila peč, 17.11.2013

Bela peč / Monte Bila peč 2146 m

Gorniška skupina PD Rašica
udeleženci: Boštjan, Janez, Srečko, Maks, Robert, Nevenka, Tomaž, Marjan, Slavko, Brane, Nina, Polona
trajanje: 5 h 50 min
višinska razlika: cca 1000 m


Kljub temu, da smo tokratno turo na kosilu v sredo družno zbrisali, pa smo se premislili, saj se je dolgotrajno napovedano slabo vreme začelo počasi, a vedno bolj zanesljivo, obračati na bolje. Kljub temu pa nismo tvegali z Dobračem, ampak smo se odločili za »lažjo« Belo peč / Monte Bila peč, s katero sem imel še nekaj neporavnanih računov.

V nedeljo ob šestih zjutraj se nas je mala četica gornikov zbrala v Šentvidu, od koder smo podali do gorenjske OMVjke, kjer so se nam je pridružili še Brane & Co. Primož se je oglasil zgolj na kavo, saj je imel za ta dan planirano akcijo na njegovi vitranški postojanki.


Nas pa je pot po znanih cesticah vodila v vedno slabše vreme mimo Trbiža na Snežno sedlo / Sella Nevea, kjer pa so se v soncu že svitali visoki vršaci Zahodnih Julijcev. Mi smo v mrzel dan zagazili po nedotaknjeni mulatjeri ob smučišču, kjer smo mi pot kazale samo italijanske markacije in stopnje gamsov.

Pot je prijetno cik-cakala po gozdu, ko pa smo prečili gozdno mejo, nas je vodila pod steno, ki je gori dala ime. Kmalu nas je pobožal sonček, ki nas je prijetno grel in bi skoraj pozabili, da v pravih zimskih razmerah gazimo po svežem snegu.

Kar na enkrat smo se znašli na sedlu Bela peč, kjer ostanki vojaškega objekta dokazujejo, da laški zidarji niso bili od muh. Pihalo ni, zato smo postanek izkoristili za okrepčilo in slikanje okoliških vršacev.





Pred nami je bil najzahtevnejši del vzpona, saj smo se morali povzpeti na kapo te lepe gore bele. Pogumno smo zagrizli na greben, vendar se nam je hitro ustavilo. Slutili smo, da je pot pretežka in iskali boljši prehod, ki se nam je odprl na levi stani grebena.

Po krajši prečki smo ponovno splezali na greben, tokrat po lažji različici. Smer se je položila in je postala bolj smiselna, tako da smo stopili malo bolj pogumno.Vrh Bele peči je res lepa razgledna točka, ki se je ta dan kljub neugodni vremenski napovedi, kopala v zimskem soncu.

Vsi udeleženci so si z veseljem privoščili počitek s pogledom, ki je segal do Dolomitov in soncem, ki je grel srce in telo. Ko smo se poslikali in naužili lepot, smo se odpravili v dolino. Sestop smo opravili zlahka, več kot tisoč višinskih metrov smo zmogli v eni uri.

Bilo je tako lepo, da sem čisto pozabil, da sem se pred leti s tega hriba vrnil z izpahnjeno ramo. Tokrat me je gora sprejela!

Boštjan Čampa






Počimunih / Monte Pisimoni in Monte Crostis, 1.11.2013

Počimunih / Monte Pisimoni 1880 m,
Monte Crostis 1894 m

udeleženci: Sašo, Nevenka, Marjan, Tomaž
trajanje: 10 h 20 min
višinska razlika: cca 2150 m

Na vrsto je prišla že dolgo omenjana krožna tura na Počimunih / Monte Pisimoni in Monte Crostis. Štirje smo se ob štirih zjutraj odpravili v Italijo, do naselja Ovedasso v Železni soteski. V jutranjem svitu smo se odpravili po možniški planinski poti / Alta Via CAI Moggio, številka 423.

Pot se je strmo vzpenjala in v slabi uri in pol smo bili na zaraščeni planini Stavoli Uerc. Malo nad njo je veličastna skalna stopnja, prepredena z grapami, pot pa je domiselno speljana čez naravne prehode. Razgledi so bili vedno lepši, strmina pa je popustila šele proti vrhu.

Na Počimunihu smo stali po dobrih treh urah vzpona. Odprl se je še razgled proti Zuc dal Boru in Monte Crostisom pod njim, a ta je bil še daleč. Po pol urnem postanku smo krenili po grebenu, oziroma desno od njega in se spustili za 370 višinskih metrov,  do sedelca Vidus na 1609 m, kjer se odcepi bližnjica v Rovedero, pot 450.

Mi smo nadaljevali po Alta Via in po dobrih dveh urah prišli na Monte Crostis. Pred nami sta kraljevala Zuc dal Bor in Monte Cozzarel desno od njega. Lepo smo lahko videli našo pot naprej od škrbine Fonderis, pod stenami Zuc dal Bora do nekdanje kasarne in odcep v dolino potoka Simon.

Kasarno brez strehe, a s še zelo dobro ohranjenimi zidovi, smo dosegli v toplem popoldanskem soncu. Od nje pa sestop v prijetnem bukovem gozdu in prečenje grapic z zanimivimi tolmunčki.




Po prečenju na drugo stran potoka Simon pa malo navzdol in malo navzgor, čez tri ogromne grape, potok Simon pa je bil vedno nižje pod nami.

Počasi smo se le začeli konkretneje spuščati in proti koncu dneva prišli na cesto med Rovederom in Ovedassom. Po njej pa še 70 višinskih metrov do avta in kraljevska tura se je končala. Počimunih je izreden razglednik in bi si zaslužil več obiska.

Naša krožna tura pa divja in samotna, prav lepo smo si popestrili praznični dan, na morda zadnji kopni visokogorski turi letos. Seveda pa na poti domov ni šlo brez zasluženega postanka pri Aljaževem hramu.

Spisal Tomaž