Viš, pot stoletnice, 6.8.2005

Viš (Jof Fuart – močna gora) 2666 m, Male Bele špice (Cime Piccole di Riobianco) 2206 m

Udeleženci: Čevl, Šaro, Robi
Višinska razlika: cca 2100m
Trajanje: 9 ur 50 minut

Tokrat je bila destinacija gora v Zahodnih Julicih, ki leži na SV Italije, tik nad Trbižom. (slovenskih gorskih pionirjev odkrite gore na italjanski strani)

Že v petek popoldne sem se pridružil brodski odpravi, stacionirani v kampu Podbela ob reki Nadiži. Stara gorska mačka sta bila tam že več kot teden dni, s prehojenimi tisti teden že večimi hribi. Za razliko od mene, ki sem imel zadnjih 5 mesecev gorniški dopust, sta pokala od kondicije. No, čisto brez pa tudi nisem bil.

Zaradi zahtevnosti ture, je bila ura vstajnja in nato štarta prav ubijalska. Ob četrti uri zjutraj je začelo brenčat okoli ušes, nato vstajanje, hranjenje, umivanje. Malo pred peto smo se že odpeljali proti mejnemu prehodu Predel, od katerega je bila štartna točka oddaljena le par kilometov.

Ura je odbila šest, ko smo začeli brusit pete. Pripravljal se je lep, svež in sončen dan. Prvi dve uri smo hodili v glavnem po gozdu, v senci. Kaj kmalu je v soncu zasijala koča Corsi, ki leži na nekakšni planoti, katera meji med strmimi skalami in gozdnim dostopom.

Pol poti do vrha je bilo za nami. Malo smo se okrepčali, preverili zemljevid, vglavnem pa uživali v jutranjem soncu na skoraj 1900 metrih višine. Občutki ki se porajajo ob tej uri, na taki višini, s takim vremenom, so naravnost odlični. V okoliških stenah so se že začeli pojavlajti športni plezalci, kajti tu naokoli imajo svoj raj.

Gremo naprej, smo dejali in začel se je skalni del ture, ki pa je meni še vedno najljubši. Hoja po visokogorju ima svoj čar. Hitro je strmina začela upravičevati svoj sloves, tudi Robi svojo na novo, s kolesom nabrano kondicijo. Vlekel je k zmešan. S Šarotom sva sem ter tja le skomignila z rameni. Bravo Robi.

Pot do vrha je bila zelo raznolika, od malih plezalnih prehodov, do hoje s pomočjo pletenic(zajl po domače). Zaradi zgodnje ure smo srečali le malo hribovcev. Še sreča, saj tam kjer je Italjan je tudi hrup. Veliko hrupa, ki pa ne paše v visokogorje. Sploh italjanski, ki ne paše nikamor.

Razgledi so bili vedno lepši, videlo se je vedno dlje. Še gamsi so spokojno čepeli na svojih poličkah (kot Humar) in negibno strmeli v daljavo, brez da bi jih karkoli zmotilo. Po dobrih štirih urah in pol smo se znašli na vrhu 2666m visokega Viša. Sonce je sijalo, nebo je bilo modro, ura pa še ne enajst. Zakon.

Sledilo je obvezno slikanje, hranjenje, občudovanje in plan kako naprej. Imeli smo dve varianiti, pot Anite Goitan, zelo zračna in pa pot proti vzhodnemu delu masiva, po spustu skoraj do prej omenjene koče, do škrbine dobrih 400m višje. Odločili smo se za drugo varianto.

Tam nas je čakala nova pustolovščina. Priznam da sem bil že dokaj utrujen, Šaro malo manj, le Robi je še vedno vlekel…kakorkoli, skupaj smo prilomastili do škrbine. Tu pa se je začela Pot stoletnice (Sentiero del Centenario).

Urejena pot za izkušene planince.

Že začetek je neopisljiv. Vstopili smo v skalo izklesan rov, stojne višine in dveh možakarjev vkp širine, ki so ga izklesali med I. svetovno vojno. Na eni strani gore smo vstopili, čisto na drugi pa prišli ven. Pridobili smo tudi na višini, saj pelje kaj strmo navzgor. Brez naglavnih lučk, nebi videli tudi nosa. Za klavstrofobike naravnost idealen kraj, haha.

Pot je peljala naprej po grebenu in hitro smo uvideli zakaj je bilo opozorilo, da je pot za izkušene. Začele so se zajle, tudi lestev se je prikradla, da ne govorim o višinah in pa prepadih spodaj. Koncentracija je bila na polno, saj bi tudi najmanjša napaka ali pa zdrs prinesla velike težave. Vse smo uspešno prebrodili, se veselili in čudili.

Končno je pot pripeljala do melišča, po katermu smo se spustili dobrih 300m nižje, do bivaka Gorizia. Malo smo počili, se napojili, ter rekli besedo ali dve s planinci, ki so bili pred bivakom. Čakal nas je le še spust po dolini Belega potoka cca 1000m višinske razlike do izhodišča, ki mi je zaradi narave terena (dokaj položno in nikoli konca) že dodobra popil še preostalo energijo.

Nekje na pol poti smo se ustavili še pri bivaku Brunner, ki pa je že v gozdu in v dokaj neuglednem stanju, v smislu zapuščenosti in posledično zaradi dostopnosti tudi dokaj uničenem stanju ( zabave in druženja ).

Po manj kot desetih urah smo prišli nazaj do avta, počasi odvgli oznojena oblačila, ter se na hitro oprali v bližnjem potoku. Sledila je vrnitev v Slovenijo in seveda zasluženo kosilo pri Žvikarju, v vasi Podklopca nedaleč od Bovca.

V kamp Podbela smo se vrnili nekje po 13 urah odsotnosti, kjer sem se poslovil od prijateljev. Namreč, ostala sta tam še do naslednjega dne.

Bila je kraljevska tura, ki je posegla v sam vrh tur po narejenih višinskih metrih.

Odlično in vsekakor ponovljivo.

Spisal Čevl.


Nemške glave, 5.8.2005

Nemške glave 1597 m

Udeleženca: Šaro, Robi
Trajanje: 2 ur 15 minut
Višinska razlika: cca 540 m

V četrtek zvečer je prispela nova pošiljka voluharjev na Nadižo in temu primerno je bilo veseljačenje. V petek je sledilo pozno vstajanje in na dopoldanski kavi so nekateri veselo segali po pelinkovčkih. Ker je bil za petek popoldne najavljen Čevl, za naslednji dan pa predvidena tura na Viš, si nisva mogla privoščiti dopoldanskega popivanja in sva raje pobegnila pred “slabo družbo”, preden se asimilirava.

Izbrana je bila kratka turca na Nemške glave, vrh nad mejnim prehodom Predel. Pot se začne vmes med slovenskim in italjanskim delom mejnega prehoda. Najprej po travniku, potem pa po nekdanji graničarski poti strmo navzgor. Odpirali so se vedno lepši razgledi na Mangart in na Rabeljsko jezero.

Po slabi uri sva prispela na prvi od štirih vrhov. Nemške glave so namreč manjša planota z nekako štirimi vrhovi, najvišji pa je zadnji najzahodnejši. Na planoti se odpro razgledi, ki se res lahko postavijo ob bok Slemenu nad Tamarjem, kot obljublja vodnik. Na jugu štrli stena Jerebice, na vzhodu celotna Loška stena, Jalovec in Mangart, na zahodu pa skupina Viša in zelo lepo vidna dolina Belega potoka (Riobianco), smer spusta jutrišnje ture.

Na zadnji najvišji vrh vodnik obljublja lepo stezico po italjanski strani, ki sva jo seveda zgrešila in šla po težji škrbini, ki navzdol terja skrajno previdnost. Na drugi strani škrbine sva lepo videla zgrešeno potko na italjanski strani.

Kmalu sva prišla na vrh, pomalicala, pofotografirala in se odpravila nazaj. Po škrbini tokrat navzgor z lahkoto in prek ostalih neizrazitih vrhov proti dolini. Ob povratku do avta sva se odločila da se zapeljeva še na Mangrtsko sedlo. Robi ga namerava osvojiti s kolesom pa je želel videti koliko je tega klanca. Ja, kar nekaj ga je.

Izlet sva zaključila s kosilom pri Žvikarju in srečanjem s Čevlom v Cinci Marinci v Kobaridu.

Spisal Šaro


Veliki vrh (Polovnik), 4.8.2005

Veliki vrh 1764 m

Udeleženca: Šaro, Robi

Trajanje: 7 ur 52 minut

Višinska razlika: cca 1630 m


Dopustovanje na Nadiži se je prevesilo v drugo polovico in po deževni sredi je nastopilo oblačnmo četrtkovo jutro. Zaradi nesigurnega vremena je padla odločitev, da se odpraviva na enega izmed okoliških vrhoiv s sorazmerno lahkim dostopom.

Pot na Veliki vrh sva pričela v Kobaridu pri kampu Koren na levi strani Soče blizu Napoleonovega mosta. Po približno 20 minutah sva prišla mimo slapa Mali Kozjak, kjer je pot za Veliki vrh zavila levo in lepa mulatera naju je pripeljala do vasi Magozd. Od najinih prijateljev kolesarjev sva bila opozorjena , da je v tem kraju hiša z zanimivimi napisi z naše polpretekle zgodovine na fasadi.

Med nadaljnim vzponom proti vrhu se je pod nama čedalje bolj odpiral pogled na dolino Soče med Žago in Tolminom. Pot je postajala čedalje slabša in očitno na Velikem vrhu ni prav veliko planincev. Po dobrih treh urah sva prišla na sedlo Dolec med Velikim vrhom na desni in Pirhavcem na levi strani.

Od tu sva lepo videla hribe nad Soško dolino od Kobariškega stola prek Matajurja pa vse do oddaljenega Muzca. Čakalo naju je še dobrih 350 m višinske razlike po zelo slabi poti , katere večino je že prekrila trava. Na vrhu pa se nama je odprl prekrasen pogled na gore nad Bovcem: Kanin, Rombon, Loško steno, Mangart, Bavški Grintavec.


Pri sestopu sva naletela na borovnice, si jih postregla, turo pa zaključila s pizzo v Kobaridu.

Spisal Robi






Slap Brinta, Gregorčičev slap, 2.8.2005

Udeleženca: Šaro, Robi
Trajanje: 2 ur 58 minut

Višinska razlika: cca 350 m


Po dnevu počitka je bila predvidena tura na Škofič in Rdeči rob iz doline Tolminke. A dan počitka smo izkoristili tudi za pivske aktivnosti in ob 4:30 zjutraj sva z Robijem samo ugasnila budilke na telefonih. Vstajanje ni uspelo niti ob 6h in tako sta Škofič in Rdeči rob zvisela.

Ko sva se končno zbudila sva se odločila za obisk slapov pod Vrsnim, krajem pod Krnom. Teh je skupaj 11 (baje celo 15), najpomembnejša pa sta Brinta, visok 104 m in Gregorčičev slap, visok 88 m. Pot sva začela v vasi Selce, se dvignila do roba travnikov in potem navzdol v grapo. Na dnu grape teče potok Malenšček, pot pa se razcepi, levo za slap Brinta in desno za Gregorčičev slap.

Najprej sva se napotila do Brinte kamor sva prišla zelo hitro. Čez slap teče bolj malo vode, ki jo veter prši naokoli. Po ogledu in fotografiranju sva nadaljevala pot proti Gregorčičevem slapu in se med potjo spustila še do spomenika partizanski bolnišnice, kje je še en slap.

Potem pa k Gregorčičevem slapu do katerega je še dobre pol ure hoje. Slap je mogočen, precej bolj vodnat kot Brinta in pod slapom je prijetem tolmunček. Namočila sva samo noge in izmerila temperaturo. Meni je ura izmerila 17° C, Robiju 19° C, recimo da je voda imela 18° C.

Po pol urnem uživanju na “plaži“ sva se odpravila nazaj, pot pa je mestoma kar nevarna za zdrs. Vpisala sva se še v vpisno knjigo, ki je daleč stran od slapa, vpisana pa sta bila tudi Boni in Čojbl, ki sta bila tu 4 dni prej, za njima je bilo vpisanih le 8 ljudi. Ob povratku sva si z roba travnikov ogledala Gregorčičev slap še od daleč in se počasi vrnila v Selce.

Lepa tura in lep nadomestek odpadle ture. Po turi pa smo se dobili s kolesarjem Duletom na kosilu v gostilni Lavrenčič v Borjani.

Spisal Šaro