Kukova špica, 31.12.2015

Kukova špica, 2427 m

udeleženci:  Tomaž, Boštjan, Janez, Aleš, Mateja, Nevenka, Slavko, Sašo
trajanje: 6 h 45 min
višinska razlika: cca 1550 m
dolžina: 12 km


Silvestrske ture se nas je udeležila osmerica najbolj zagretih gornikov. Zbrali smo se ob šesti uri in se z dvema avtoma udobno odpeljali po gorenjski avtocesti proti Jesenicam. Spotoma smo se seveda ustavili na obvezni jutranji kavici.

Z avtoceste smo vožnjo nadaljevali po magistralni cesti proti Kranjski gori, ki smo jo zapustili v ostrem desnem ovinku pred krajem Dovje, kjer smo zavili levo v smeri proti Mojstrani in dolini Vrat.

Cesti v dolino Vrat smo sledili mimo koče pri Peričniku po strmem klancu do prečenja ceste in plazu Veliki Črlovec. V meglenem in hladnem jutru, smo parkirali na parkirišču na desni strani ceste tik pred plazom.

Kukova špica je lep, piramidast vrh v Martuljški skupini na severo-vzhodnem delu Julijskih Alp. Tura velja za gorniško klasiko, ker na vrh vodijo samo neoznačene poti oziroma brezpotja.




Že na parkirišču pa opazimo pot, ki se prične na spodnji strani plazu in vijuga kar po plazu strmo navzgor med Malim in Velikim Črlovcem.

Kljub brezpotju in megli je pot dobro vidna in lahko sledljiva. Pot nato za nekaj časa preide v gozd, na višini okoli 1.500 m pa je pri možicu potrebno zaviti levo na prečno pot, ki vodi z Vrtaškega vrha v Poldov rovt.

Prečni poti (PP) preko grape Velikega Črlovca smo sledili le nekaj 100 metrov do melišča, kjer se desno navzgor odcepi pot do sedla Čez Gulce in na Kukovo špico.

Na tem delu poti smo se prebili nad zgornjo plast megle in v jutranjem svitu smo lahko občudovali žareče okoliške vrhove in morje megle pod nami.

Orientacija ni pretirano zahtevna, saj kmalu zagledamo sedlo Gulce med Kukovo špico in Škrnatarico. Pot smo nadaljevali deloma po travnatih pobočjih, deloma pa po meliščih, naravnost navzgor do skalnega skoka.

Na tem delu poti pa smo počasi naleteli na večje ostanke strnjenih in poledenelih zaplat snega, ki smo jih večinoma z lahkoto obšli. Nekateri pa so si nadeli dereze in vzpon nekaj časa nadaljevali po snežnih jezikih skoraj do sedla.

Na sedlu smo si nadeli čelade in pospravili palice ter se usmerili desno proti Kukovi špici (levo Škrnatarica) po strmi poti, kjer pa ni bilo več ostankov snega.

Vrh Kukove špice smo dosegli v nadaljnje pol ure hoje, kjer smo si privoščili krajši postanek za foto termin, malico in tekoče zadeve.
 
Megla oziroma oblačnost se je v času našega vzpona deloma razkrojila tako, da smo z vrha lahko občudovali enkratne razglede daleč naokoli, predvsem pa na gore okoli Triglava ter Škrnatarico z Amfiteatrom.

Po skupinski fotografiji smo sestopili po poti vzpona. Malo pod sedlom Gulce smo si nadeli dereze, v roke vzeli cepine ter spust hitro nadaljevali po snežnih jezikih, kjer pa je trdota snega zaradi močnega sonca in razmeroma visokih temperatur na nekaj mestih začela počasi popuščati.

Pospravili smo dereze in cepine ter spust nadaljevali po strmih travah in meliščih do prečne poti in skozi gozd do parkirišča. Analizo ture smo opravili v piceriji Kot v Mojstrani. Turo smo zaključili z novoletnimi voščili na zbirališču v Ljubljani.




Spisal Saso
  


Cimone di Crasulina, Monte Terzo, Piz di Mede, Sutrio, 26.12.2015

Monte Runch 1845 m,
Cimone di Crasulina 2104 m,
Monte Terzo 2034 m,
Piz di Mede 2094 m,
Monte Valsecca 1966 m


udeleženci: Tomaž, Marjan, Jana, Polde, Janez
trajanje:  8 ur 30 minut
višin.razlika: dobrih 1500 m
dolžina: 20,5 km


Božič brez snega in mraza. Meglene doline in jasne višine vabijo v gore. Pet gornikov se nas je ob petih zjutraj odpeljalo v Karnijske Alpe. V gosti megli smo krenili z Broda, že kmalu pa se je pokazala polna luna, ki nas je spremljala vse do svita. 

Prevozili smo Rateče in Trbiž ter se po avtocesti vozili do Tolmezza, kjer smo se usmerili na sever proti Plöcken Passu ter se pred Paluzzo odcepili levo proti Canciventu in dalje do odcepa desno za Ravascletto, ki je le malo pred smučiščem Zoncolan. 


Nadaljujevali smo po ozki gorski cesti do višine 1100 m, kjer smo parkirali. Vozili smo se kar dve uri in pol. Turo začnemo nekaj sto metrov po isti cesti, nato pa nadaljujemo levo po ozki traktorski poti, ki služi za spravilo lesa, saj je teren poraščen z iglavci in  listavci. 

Hodimo po šumečem listju ali po nekaj centimetrov debeli plasti smrekovih iglic po označeni poti 152. Po dobri uri se okrepčamo, nato pa nadaljujemo po nemarkirani grebenski stezi. Kmalu zapustimo gozdno mejo. 

Odpre se nam prelep razgled in usmerimo se proti vrhu Monte Runch 1845 m, za kar porabimo uro in pol.  Po kratkem predahu se malo spustimo in pridemo spet na pot 152. 

Tu je zelo veliko pašno področje, kar sklepamo po električnih pastirjih in vodnih ceveh, ki so verjetno speljane v neko napajališče. Usmerimo se na sedlo nad petimi jezeri Zoufplan, nato pa po neoznačeni grebenski smeri proti vrhu Cimone de Crasuline 2104m. Čas: 3 ure in 15 minut. 

Vreme je idealno, vidljivost fantastična, vidijo se celo naše Karavanke in Triglav, Jalovec, Mangart, proti zahodu pa vrhovi v Dolomitih, Pelmo, Civetta in drugi, tudi taki, ki smo jih mi že osvojili: M. Coglians (Hohe Warte), Cretta Colinetta, Polinik, Creta di Timau. 



Na poti do naslednjega cilja smo se najprej spustili 150 višinskih metrov po bezpotju. Po bližnjici smo prišli zopet na markirano pot do razpotja. Izbrali smo št. 155, ki nas serpentinasto pripelje na vrh Monte Terzo 2034 m. 



Spet se nam ponuja prelep pogled na čudovito panoramo gora, ki se spreminja le toliko, kolikor položaj sonca spreminja sence in ustvarja nove podobe. 

Krasno vreme in dobro razpoloženje nas žene naprej, sprva po isti poti, nato do sedla nad jezeri, okrog Monte Crasulina, nato po ozkem in nazobčanem grebenu z obrambnimi utrdbami, zaklonišči in strelnimi linami iz prve svetovne vojne. 

Ne moremo razumeti, kako so na to višino in na tako nedostopen teren pošiljali vojsko, jo oskrbovali in se bojevali. Mi pa smo se še kar naprej vzpenjali in spuščali ter nabirali dodatne višinske metre. 

Pod nami je bilo delno zamrznjeno jezero Crasulina, sledil je vzpon na vrh Piz de Mede, 2094 m, grebenski spust in še en vzpon na Monte Valsecca na višini 1966 m. 

Na tej poti smo se preizkusili tudi v prebijanju po goščavi golega grmičevja, a to ni moglo pokvariti dobrega vtisa današnje ture. Čakal nas je le še spust po poti 152, ki smo ga zaključili že po sončnem zahodu, tik pred mrakom. 

Na turi smo poleg osnovnih tisoč metrov višinske razlike nabrali še dodatnih 500 m, porabili 8 ur in pol ter prehodili dobrih 20 kilometrov.





Na povratku smo si v vasi Sutrio ogledali tudi razstavo jaslic, ki so postavljene na različnih lokacijah v, na pogled, zelo stari vasi. 

Ogled je trajal kar celi dve uri. Potem še vožnja proti domu. Na Brodu smo bili ob devetih zvečer.

Spisal Janez  





Vrh Krnega dola, Špice v Planji, 20.12.2015

Vrh Krnega dola / Monte Cregnedul 2351 m
Špice v Planji / Punta Plagnis 2411 m



udeleženci: Marjan, Maks, Sašo, Mateja, Nevenka, Tomaž, Slavko
trajanje: 6 h 45 min
višinska razlika: cca 1400 m
dolžina: 13 km

Ker sem imel v petek službeno novoletno zabavo em ostale prepričal da gremo v hribe izjemoma v nedeljo. Cilj pa je določil oddelek strateškega planiraja na pivo čez teden. Že malo naprej od Kranja smo prišli izven megle in obetal se je nov čudovid sončen dan.

Med jutranjo kavo na OMV Radovljica smo kot že večkrat srečali ekipo iz PD Celje - Matica. Oni so nadaljevali proti Karnijskim Alpam, mi pa na sedlo Na Žlebeh / Sella Nevea. Po negodovanju udeležencev, ker parkirišče ni bilo zadosti dobro, smo parkirali na heliodromu od koder nas je pregnal domačin.

Ko smo le uspeli parkirati smo oprtai težke ruzake s skoraj popolno bojno opremo in se odpravili na pot. Najprej po poti 625 do zgornje planine Krni dol in malo nad njo smo pri ruševinah zavili na neoznačeno mulatjero.

Ta gre sprva po pobočju pod Špikom nad Špranjo / Modeon del Buinz nato pa zavije desno in se v ključih vzpne na greben La Plagnota. Na sicer kopnem pobočju je bilo nekaj snega ravno na mulatjeri.





Na grebenu je polno strelskih jarkov in kavern, ostankov italijanskih položajev s Soške fronte. Če drugega ne, iz oken kavern so imeli fantastične razglede.

V zavetrju pred zoprnim vetrom smo pomalicali in nadaljevali z vzponom. Po zahodni strani smo prišli pod Vrh Krnega dola in pobrali tudi oba predvrha.

S sedla, kjer se priključi pot Ceria Merlone, smo napadli še glavni Vrh Krnega dola. Z vrha nas je veter hitro pregnal nazaj na sedlo. Nadaljevai smo po Ceria Merlone, a ne za dolgo.






Kmalu smo zavili še na Špice v Planji. Vrnili smo se na Merlonko in po njenih atraktivnih policah nadaljevali vse do Škrbine nad dolino / Forca de la Val pod Špikom nad Špranjo. Tu smo zavili na melišče in spet malo stpili na sneg.

Tega ni bio veliko, a ravno dovolj da je vodnik poslušal kako da je pozabil razpisati krplje v obvezni opremi.







V glavnem pa smo se spuščali po melišču in hitro prišči do trave, kjer smo si na soncu privoščili malo daljšo pavzo.

Nato smo se spustili direktno do planine, kjer smo zašpilili turo. Po poti pristopa smo se s sonca spustili v senco sedla Na Žlebeh.






Odpeljali smo se domov, seveda pa brez analize ture v Aljaževem hramu ni šlo. Isto velja za Celjane, ki smo jih spet srečai, saj so prišli malo za nami. Le še vožnja domov nas je čakala, od Naklega naprej taka turobna, v megli.

Spisal Tomaž




Monte Plananizza, Goriška Brda, 12.12.2015

Monte Plananizza 1554 m

Gorniška skupina PD Rašica
udeleženci: Boštjan, Janez, Marjan, Maks, Sašo, Mitja, Nevenka, Tomaž, Primo
trajanje: 6 h 20 min
dolžina: 16,1 km

To soboto smo se podali na Monte Plananzzo, 1554m visok vrh v Karnijskih alpah. Odpravili smo se v zgodnjih jutranjih urah in smo se najprej ogreli s kavico na radovljiški OMVjki.

Na izhodišče v Kluže / Chuisaforte smo prispeli, ko se je že naredil dan.  Parkirali smo v centru tega naselja in se napotili po ulicah, prečkali kolesarsko stezo Trbiž – Videm in zagrizli v klanec po poti št. 425.

Pretežni del poteka po starih mulatijerah iz prve svetovne vojne. Zavijemo na št. 426, svet je divji, hodimo skozi razbite doline in mimo visokih pečin. Ko se vzdignemo, se umiri, poti postanejo spokojne, prekrite z listjem.

Nikjer nikogar, posamezni objekti dokazujejo, da obiskovalci tukaj so, vendar zelo redki. Na višini 1140 m se odcepimo na proti vrhu, gozd se razreči in ostanejo le borovci, ki nas spremljajo do vrha.


Ob vsej divjini nas na vrhu pričaka antenski stolp za pripadajočimi hišicami. Razled je odličen, v neposredni bližini kraljuje Zuc dal Bor, pogled pa sega do Dolomitov in slovenskih gora. Čas je za malico.

Sestopimo v sosedno dolino in se priključimo na št. 427. Pot je zares prijetna, mulatiere so prekrite z listjem, skozi katerega gazimo v dolino.

Svet spet postaja bolj divji in soteske bolj prepadne. V zadnjem delu prečkamo nekaj prijetnih potočkov in slapov, ki omilijo divji vtis.

V dolini se še okrepčamo v gostilnici, v kateri se je ustavil čas, potem pa se zapeljemo preko Videmske pokrajine proti Borisu v Brda, kjer smo že tradicionalno sklenili zadnjo letošnjo turo gorniške skupine.

Boštjan Čampa