Dom na Menini planini 1453 m,
Vivodnik 1508 m
udeleženci: Sabina, Janez, Marija, Marjan, Emil, Gašper, Marko, Marko, Mateja, Nevenka, Tomaž
trajanje: 6 h 50 m
višinska razlika 1120 m
dolžina: 14,4 km
Veliko snega, ki je zapadlo prejšnji mesec in nevarnosti plazov, nas je prisililo v mirovanje in čakanje na boljše razmere. Zato je bila tokrat izbrana Menina planina in vrh Vivodnik, 1508 m.
Iz Kamnika smo se zapeljali preko Črnivca, še na debelo pokritega s snežno odejo, in se spustili do Gornjega grada. Parkirali smo v mestu, za cerkvijo, na višini 413 m.
Po nekaj korakih smo prišli do smerokaza Dom na Menini planini – levo čez Šemprimožnik, desno čez Borovnico. Izbrali smo levo smer. Za začetek je bilo pred nami nekaj ravne poti, nadaljuje pa se kar strmo navzgor.
Bilo je kopno, a zelo blatno, ker zemlja ni bila zmrznjena, temperatura pa 5 stopinj. Malo višje smo zavili levo, kjer je bilo manj strmo in tudi manj blata.
Hodili smo po gozdni cesti, malo po kopnem in malo po snegu. Sneg ni bil zmrznjen, ni drselo in hoja je bila kar prijetna. Prišli smo do razpotja, naravnost je krajša pot, naprej po cesti pa daljša.
Ker je razlike samo 15 minut, smo se odločili za daljšo, saj je bilo snega vedno več. Po približno pol ure smo prišli do cerkvice sv. Florjana, zavetnika gasilcev, na višini 742 m. Odprl se nam je lep pogled na dolino.
Naužili smo se razgleda in nadaljevali po gozdni stezi. Kmalu smo prišli na spluženo cesto, posuto z debelejšim peskom, mimo vasi Šemprimožnik, a samo toliko, da smo napravili daljši ovinek.
Nadaljevali smo po stezi, kjer pa je bilo že več snega, a tudi tu ni bil pomrznjen, zato je korak bil kar stabilen. Šli smo mimo table, ki označuje višino 1000 m, in „zdaj smo vsi na ti“. Malo naprej je še tabla „kopalnica“, za kar pa ne poznam razlage.
V višjem delu gozda je bil suh sneg, ki bolj drsi, posebno na strmem terenu. Po vremenski napovedi naj bi bil današnji dan zelo vetroven. Kolikor višje smo prihajali, toliko bolj je šumelo v vrhovih dreves.
Ko smo prišli iz gozda, pa se je veter razbesnel, kot je bilo napovedano, s sunki do 90 km/h. Nanašal je suh sneg, hodili smo po celcu, po večjih ali manjših nanosih.
Veter nas je prestavljal posebno na prečenju. V takih razmerah smo prišli na vrh strmine. Pokazal se je Dom na Menini planini.
Na vrsti je bil še kratek spust in ravnica, mi pa smo šli mimo doma, ki je sicer oskrbovan, do našega cilja. Vivodnik, 1508 m, je od koče oddaljen kakih 15 minut. Na vrh smo prišli po štirih urah in 20 minutah.
Zaradi vetra se nismo zadrževali. Ko smo se spuščali, pa se je usmeril naravnost v nas in nam z ledenim nanosom bičal obraz. Brez očal ni bilo mogoče imeti odprtih oči. Komaj smo čakali, da se bomo umaknili v kočo.
A koča, ki je bila obnovljena z evropskimi in državnimi sredstvi, je žal premajhna, da bi poleg enega razreda učencev in učiteljev sprejela tudi nas, enajst gornikov. V majhni vežici in zunaj pod nadstreškom smo imeli počitek za okrepčilo.
Šele po kosilu šolarjev se je našlo nekaj malega prostora tudi v jedilnici. Za povratek smo se bolje zaščitili proti vetru. Ponovno smo si nadeli krplje in se odpravili. Steza je bila zametena vse do gozda, kjer pa so se razmere umirile.
Sprva smo se vračali po poti vzpona, kasneje pa smo se odločili za drugo, ki pelje mimo Borovnice. Ta je bolj strma, zato smo pospravili krplje in brez blata zaključili spust. Po asfaltni cesti smo prišli na parkirišče. Za povratek smo porabili dve uri.
Glede na to, da so se že v Gornjem gradu naše poti razšle, smo kar tu napravili analizo ture. Bili smo enotni, da je bila tura uspešna, zanimiva, popestrilo pa jo je lepo, a zelo vetrovno vreme.
Spisal: Janez
Fotografije Tomaž
Fotografije Marjan
Fotografije Gašper
Relive
