Sonntagshorn 1.961 m,
Perchthöhe 1.667 m,
Peitingköpfl 1.720 m
Gorniška skupina PD Rašica
udeleženci: Janez, Grega, Tomaž, Anka, Nevenka, Marjan, Matjaž
trajanje: 5 h 45 min
višinska razlika: cca. 1.100 m
dolžina: 10,8 km
Cilj februarske ture gorniške skupine je bil tokrat na skrajnem severu alpskega loka v Kimskih Alpah / Chiemgauer Alpen, Sonntagshorn. Zaradi nekoliko daljše vožnje do našega izhodišča, se še v trdi temi odpravimo iz Šentvida proti karavanškemu tunelu.
Nadaljujemo po turski avtocesti do Salzburga, kjernas navigacija usmeri proti Münchnu in kmalu zatem na jugozahod, spet nazaj v Avstrijo, do vasice Unken. Naše izhodišče je plačljivo parkirišče pri kmetiji v dolini Heutal.
Krog in krog obdana z gorami, vzbuja vtis snežnega žepa in ponuja številne športno rekreativne dejavnosti. Seveda, v prvi vrsti od smučanja in pohodništva, do teka na smučeh in sankanja.
Manjše smučišče na zahodnem delu doline je zaradi blagih strmin turistično manj oblegano in je zato poznano kot družini prijazno smučišče. Širna pašna pobočja pa so v zimskih mesecih pravi magnet za številne turne smučarje.
Najbolj je v modi smučanje s Sonntagshorna, saj nudi do sedla Roßkarsattel lahek dostop. Nadaljevanje od sedla je bolj zahtevno, saj strmina doseže tudi do 30 stopinj naklona.
Naša predvidevanja so bila potrjena že takoj na parkirišču, kjer so bili turaši v primerjavi s krpljarji v veliki številčni premoči. Začnemo po asfaltni cesti, a le do odcepa markirane poti, kjer si olajšamo nahrbtnike s krpljami, ki so ostale na nogah prav do povratka.
Prvi cilj, Visoko planino / Hochalm smo dosegli prav ekspresno, zahvaljujoč predvsem dobrim snežnim razmeram in lepi špuri. Ekspresno je šlo tudi do sedla, a tokrat bolj zaradi mrzlega vetra. Na sedlu se markirana pot razcepi.
Nadaljujemo na sever, v strmo pobočje. Dva turaša pred nami imata težave z zdrsavanjem in si zato nameščata srenače. Seveda imamo tudi mi s seboj vso potrebno tehnično zimsko opremo za strma in poledenela pobočja.
Više se strmina nekoliko poleže, špur je veliko, iščemo pa najdaljše, beri najbolj položne cikcake. V manj kot uri od sedla dosežemo vrh Sonntagshorna. Naredimo krajši odmor za malico in fotografiranje.
Med udeleženci se odpre dilema, zakaj smo šli na turo v soboto, saj bi moral biti izlet glede na ime vrha na nedeljo. Najvišji vrh pogorja pa ni dobil imena po dela prostem dnevu, kot bi sodili po prevodu, temveč po obliki vrha, ki z južne strani še najbolj spominja na streho z bolj blagim naklonom in je zaradi svoje relativno nizke višine v zimskem času iz doline videti kot bleščeče sonce.
A o soncu danes ni bilo ne duha ne sluha, zato smo vrh preimenovali v Wolkenshorn. Kljub temu za razglede nismo bili prikrajšani. Na severu Ruhpolding, znano biatlonsko središče, za njim Kimsko jezero / Chiemsee, ter v daljavi prestolnica Bavarske.
Na jugu pa Berchtesgadenske Alpe, pogorje Loferer in Leogang, Wilder Kaiser, ter za njimi Visoke Ture. Sestopimo po poti vzpona, na sedlu pa nadaljujemo proti jugu in v dobre pol ure smo že pri križu na vrhu razglednega vrha.
Tudi tu je veliko turašev, saj je vrh prav lahko dosegljiv iz več dolin. Spustimo se do planine, kjer nadaljujemo po oziroma ob sankaški progi. Tu pade prav zanimiv predlog za analizo ture.
To je nekaterim že znana odlična pivnica v Berchtesgadnu. Pa še Watzman v zimski preobleki smo si lahko v živo ogledali. Lepa krpljarska tura na meji med Bavarsko in Tirolsko nam je uspela.
Spisal Marjan
Fotografije Marjan
Fotografije Tomaž
Fotografije Matjaž
Relive
Ni komentarjev:
Objavite komentar