Dovški križ in Šplevta, 27.11.2011

Dovški križ 2542 m,
Šplevta 2272 m,
Bivak II pod Rokavi 2118 m


udeleženci: Janez Č, Janez B, Robert, Matic, Tadej, Primož
trajanje: 7 h
višinska razlika: cca 1700 m

V meglenem jutru se je naša šestčlanska ekipa odpeljala v dolino Vrat. Namenili smo se na 2542 m visoki Dovški križ. Do Jesenic je bilo vreme pusto in neprijazno, potem pa se je megla razkrojila. Ko smo se zapeljali od Mojstrane proti Vratom, nas je pričakala prava zimska idila. Pobeljena cesta, drevesa, sklonjena do tal in obložena z ivjem, so ustvarila podobo prihajajoče zime.

Pripeljali smo se do izhodišča, kamnitega možica, Poldov rovt na višini 941 m.  Tod najbrž tudi prejšnje dni ni bilo megle, saj je bila pot suha, ko smo ob sedmih pri   -5° C začeli našo turo.

Po gozdni stezi smo šli mimo pravljične vikend hišice, pod nogami je šumelo suho listje. Hitro smo napredovali, najprej po bolj položni poti, nato pa strmo navkreber na travnato planoto. Hodili smo pod Brinovo glavo do melišča. Hoja po melišču je zelo težavna, zato je bilo treba iskati prehod po skalah in travnatih otočkih.



Tako smo dosegli sedlo med Šplevto in Dovškim križem. Čas je bil za prvi postanek, da se je združila celotna skupina, saj nismo vsi izbirali iste prehode. Malica nas je poživila. V čudovitem jasnem vremenu je pred nami kraljeval Triglav in vsi vrhovi tja do Debele peči, Škrlatica in Stenar pa sta zapirala pogled globlje proti zahodu.

Krajši premor nas je okrepil za nadaljevanje poti desno v skalno pogorje Dovškega križa. Kar nekaj delov je bilo treba preplezati in pazljivo iskati najboljše prehode, saj je bilo skalovje zelo krušljivo. Naenkrat smo čisto blizu zagledali osamljenega kozoroga. Bil je zelo velik z ogromnimi rogovi. Ni se nas ustrašil. Počasi se je približeval Robiju, ki je bil na čelu skupine, na vsega tri metre. Kljub občudovanju smo se ga kar ustrašili, saj človek ne ve, kaj žival razmišlja ob takem srečanju.

Tik pred ciljem smo se morali spustiti za nekaj metrov na ozko sedlo, prekrito z zmrznjenim snegom, in se povzpeti proti vrhu. To je bil najbolj nevaren del poti, čeprav je bilo do vrha le nekaj minut. Na višino 2542 m smo prišli ob enajstih. Ozračje je bilo mirno, sonce pa je toplo grelo. Imeli smo enkraten razgled na Visoke Ture in naše vršace.

Do sedla med Šplevto in Dovškim križem smo se vračali po isti poti, kot smo prišli. Nato smo se povzpeli še na Šplevto, 2272 m. Povratek pa po drugi strani mimo bivaka proti dolini. Le malo časa smo hodili po skalovju, nato pa smo prišli do melišča in se spustili najprej 700 višinskih metrov, s krajšimi presledki pa še 300 m. Žal del odprave ni izbral prave poti in je zašel v grapo.

Iz nje so se kar težko rešili in še veliko časa jim je pobralo. Ko smo se spet zbrali, je bilo nadaljevanje čisto rutinsko.Najprej po neugodni hudourniški grapi Rdečega potoka, nato pa po gozdni stezici mimo že omenjene pravljične hišice. Zvedavo smo pogledovali, če nas morda s pripravljenimi dobrotami pričuje Tomaž, ki je tokrat ostal doma. Ker pa ga ni bilo, smo se podali k Trebušniku v Žirovnici. Turo smo zaključili ob 14. uri.

spisal Janez Č.




Mrzlica, 20.11.2011

Klobuk 890 m,
Planinski rudarski dom na Kalu 946 m,
Mrzlica 1122 m

udeleženci: Avgust, Luka, Vasja, Albina, Primož, Tomaž, Paz
trajanje: 5h
višinska razlika: cca 1100 m

Po resnično dolgem času sem se to nedeljo družil malo s pohodniško družbico. Ker jih je tokrat zaneslo v zasavski konec, je bilo idealno, da se jim z Avgustom pridruživa. Za cilj pohoda smo si izbrali Mrzlico, 1122 m visok vrh nad Hrastnikom.



Okoli osme ure smo bili dogovorjeni, da se dobimo na bencinski črpalki v Zagorju, saj je preostali del ekipe prihajal iz prestolnice. Pot od tod smo nadaljevali v smeri Trbovelj in naprej proti Hrastniku, kjer smo turo tudi začeli. Ekipa tokrat ni prišla v popolni postavi, saj so nekateri člani prirejali domače generalke.

Kasneje smo preko pogovora prišli do zaključka, da pač nekaterim tisočaki niso več dovolj in da se udeležujejo le tistih tur ki presegajo dvatisočak. Zgornja meja pa naj bi bila štiritisočak, ker višje nebi šlo. No pa pustimo to, upamo in želimo da jim je generalka uspela, pa bodisi gledališka ali pa le čistilna.

Oprtani, obuti in s toplimi kapami preko uhljev smo se podali megleni strmini nasproti. Pot se je od začetka začela kar strmo dvigovati, a je kmalu popustila tempo in se umirila preko gozda. Po dobre pol ure hoje smo prišli do razcepa za Jelenico. Naša pot se je nadaljevala mimo Jelenice, se strmo dvignila in nas pripeljala na z gozdom porasel greben, ki nas je pripeljal na s soncem obsijan vrh Klobuka, 890 m visok vrh z prelep im razgledom na okoliško hribovje.

Po kratki pavzi za sokove in čaje smo jo po grebenu ubrali naprej proti pobočju Pleše. Kar naenkrat smo prišli do strmega travnatega pobočja, kjer naj bi bilo tudi smučarska proga smučišča Rajska dolina, po katerem smo se povzpeli do Planinsko rudarskega doma na Kalu.

Pot smo tu nadaljevali brez postanka preko vrha Kala, preko manjšega prevala med Kalom in Mrzlico, še po zadnji strmini in hop, bili smo na vrhu Mrzlice. Po kratkem ogledu okoliških vrhov smo se spustili čez vrh nekoliko nižje do koče na Mrzlici, kjer smo se pogreli z toplim domačim čajem in pomalicali.

Za sestop pa smo izbrali le delno isto pot. Od začetka smo se izognili ponovnemu vzponu na vrh Mrzlice in Kala, kasneje na prevalu pa smo še zavili na drugo pot, ki nas je preko vasi Čeče pripeljala do našega izhodišča.




Med potjo seveda ni manjkalo hudomušnih misli, saj smo v vasi Čeče opazili še nekaj, za kar bi lahko bilo manjkajočemu članu naše odprave lahko še posebno žal. Prelep vrt z igrali in grajsko opazovalnico, katero bi naš Robi prav z veseljem obiskal. No pa drugič. Ko ne bo generalk.


Spust do Hrastnika je nato potekal ponovno po megli, tako da smo si posledično zaradi mraza nadeli še rokavice. Naše druženje sva z Avgustom tako zaključila na parkirišču, saj se nama je mudilo na kosilo, preostali del ekipa pa se je verjetno ustavilo še na kratki pavzi v kakšni lokalni okrepčevalnici, kjer so nadomestili izgubljene kalorije in si napolnili baterije za povratek domov.

Lepega nedeljskega izleta je bilo tako konec. Vesel sem bil, da sem se spet malo družil s pohodniško ekipo.

Spisal Luka


Šinavc / Monte Schinauz, 12.11.2011

Šinavc / Monte Schinauz 1999 m

udeleženci: Nevenka, Nataša, Marjan, Slavko, Robert
trajanje: 10 h
višinska razlika: cca 1500 m


Na petkovi turi na Jalovec mi Marjan omeni, da nameravajo naslednji dan obiskati Karnijce, natančneje Šinavec. Omenjeni vrh smo nameravali osvijiti prejšnji mesec z Gorniško skupino PD Rašica, pa nam je slabo vreme prekrižalo načrte.

Z veseljem se pridružim četici gornikov, da z goro poravnamo račun in ob 5:00 zjutraj se odpravimo mimo Kranjske Gore, Trbiža naprej po stari cesti do Lužnice kjer pri mostu čez Beli potok Nataša parkira avtomobil.

Ob 7:30 v mraku prečkamo potok in ob njem hodimo cca 20 min proti toku. Pri hudourniku, ki se pred nami steka v Beli potok zavijemo v breg kjer brez večjih težav najdemo lovsko stezico po kateri se vzpnemo na greben. Nadajno hojo po mehki travnati ter z odpadlim listjem pokriti podlagi so nam olajšale bele markacije na drevesih. Ob 9:30 smo se na razgledniku cca 1400 m visoko ustavili na malici zabeljeni z Nevenkinimi napolitankami. Uživali smo v razgledih na pred kratkim osvojeni Lipnik, na Viš, Montaž …

Brez večjih težav smo iz gozda prešli na strmejši skalnati del in naprej pod gola, pobočja Monte Ghisniza. Ogenj, ki je pred leti tod pustošil je pustil pravo pogorišče na pobočju, gorniku pa orientir za pot naprej. Tu smo zavili levo, vodile pa so nas deloma gamsove stopinje, deloma pa slabo vidna stezica in nas pripeljala do mogočne stene Ghisniza od koder se v daljavi dobro vidi zgornja postaja žičnice na Šinavcu.

Zaradi mraza so bile skale in grušč ob pričetku prečenja pobočja pomrznjene, kar je narekovalo dodatno previdnost. Močno jesensko sonce uprto v goro je počasi segrelo zrak, odtajalo pomrznjena tla ter nam olajšalo in polepšalo prečenje. Izkušeni Slavko, ki je hodil spredaj nam je kazal pot čez pobočja ter grape in uspešno sledil slabo shojeni stezici in rdečim znamenjem na skalah, ki so nas preko dveh skalnih skokov opremljenih z prastarimi jeklenicami ob 12.00 h pripeljali do gondulske postaje.

Na vrhu se poleg že omenjene gondolske postaje nahajata še dve stavbi, včasih vojaška objekta, ki sta v časih blokovske razdelitve Evrope služila vojakom za “špijuniranje in nadziranje” sovražnih dežel. Vsi objekti so med seboj povezani z mogočnimi tuneli. V velikem radarskem krožniku ležečemu na tleh se sedaj nahaja voda z ledeno skorjo na vrhu, ostali objekti pa zapuščeni samevajo kod opomin na “bolane človeške blodnje” preteklih dni.

Sam vrh Šinavca se nahaja levo od objektov. Do njega vodi zelo slabo prehodna pot skozi ruševje. Sam sem se ob prebijanju skozi igličasto goščo nekajkrat na smrt zravsal z napadalnim ruševjem in razen enkrat, ko sem se premagan znašel na tleh uspešno zastopal zavojevalsko stran. O obljudenosti vrha najbolje govori podatek, da so v vpisni knjigi na vrhu bili letos pred nami vpisani le štirje obiskovalci.

Raziskovanje vrha in vsa ostala opravila so nam vzela dve uri, tako, da smo se bili ob 14 h zaradi kratkega dneva primorani odpraviti po poti vzpona nazaj v dolino.

Prvo polovico poti smo brez orientacijskih težav prehodili po poznani poti, nato pa smo se držali malce bolj desno in sledili rdeče-belim trakcem privezanim na manjša drevesa in veje. Le ti so nas po zelo strmi poti ob 17:30 pripeljali naravnost na mostiček preko Belega potoka kjer je bil parkiran avtomobil.

Med preoblačenjem se je počasi stemnilo, kar je pomenilo, kakor se je pohvalil Marjan, da “sem turo splaniru u nulo.”

Spisal Robi

Jalovec skozi Ozebnik, 11.11.2011

Jalovec 2645 m (skozi Ozebnik)

udeleženci: Jani, Marjan,  Robert
dolžina: 8 h 20 min
višinska razlika: cca 1720 m


Zaradi Tomaževih težav z zdavjem in terminom izleta med tednom je bila sestava ekipe tokrat malce drugačna. V četrtek me pokliče Marjan, sicer sošolec iz osnovne šole in redni udeleženec izletov gorniške skupine in predlaga petkov izlet na Jalovec.



Tretji član ekipe je bil Jani sicer izkušeni gornik, organizator mladinskih poletnih taborov pri PD Rašica in pred leti moj stari smučarski “kompanjon” pri uživanju na smučiščih po Avstrijski Koroški in Dolomitih.

Seveda mi ni bilo potrebno dvakrat reči, tako da me v petek zjutraj ob 4.50 h pobereta pred hišo in že se peljemo mimo Kranjske Gore proti dolini Tamar kjer v Planici parkiramo avtomobil.

Ob 6.10 h smo se v temi peš odpravili proti Domu v Tamarju. Počasi se je zdanilo in ob gledanju megle v smeri Jalovca sva z Janijem tekmovala v zbadanju Marjana, sicer pobudnika in organizatorja izleta.

Počasi smo se mimo doma pričeli vzpenjati v smeri Jalovške škrbine. Zaradi mraza in megle so bila tla pomrznjena, kar nam je majce otežilo hojo po kopnem, snega pa do nikoder.

Marjanove obljube “sem neki gledu, pa je zihr saj pol metra snega” so postajale otiplivejše, ko smo malo pred vstopom v Ozebnik ugledali prve snežne zaplate.

Snega ni bilo le pol metra, bilo ga je dva metra, le meriti ga ne smeš v višino, temveč v širino :). Z vsakim korakom pa je bilo snega več in kmalu smo pospravili palice, si nataknili dereze, v roke vzeli cepine, si nataknili čelade in se topleje oblekli.



Počasi smo vstopili v Ozebnik in se cik-cak vzpenjali navzgor. Gosta megla nas je prikrajšala za poglede na mogočno grapo med Goličico in Jalovcem. V megli ter po rahlo pomrznjenem snegu smo prišli iz Ozebnika, zavili levo in po grebenu prišli na sedelce Jezerce kjer smo imeli pavzo. Tu je Jani potarnal, da sta ga tempo in strmina precej izmučila ter, da ga v noge “grabijo” krči.

Gradnja hiše in familjarne obveznosti sta očitno zahtevala svoj davek, tako da sva se z Marjanom odločila v kratkem zaprositi Janijevo ženo Katjo naj mu “naloži” čim več hišnih in gospodinjskih opravil, da “poba mal ojača.”





Sledil je kratek spust in vzpon na greben. Pred vzponom se je Jani odločil, da se obrne, počasi spusti v dolino in naju počaka v Domu v Tamarju.





Z Marjanom sva nadaljevala in na greben zaradi razmeroma malo snega prišla deloma po strmi grapi, deloma pa po pobočju kjer poteka markirana pot na vrh v kopnem.






V gosti megli sva 11.11.2011 ob 11:11 dosegla vrh Jalovca. Segla sva si v roki in lačna pričela s plenjenjem dobrot v nahrbtnikih. Med malicanjem se je megla počasi pričela umikati soncu in nad nama se je pojavlo modro nebo.




Iz megle so se tako dvigovali le Triglav, Škrlatica in najin Jalovec. Navdušena nad nenavadnim razgledom sva kmalu opazila “glorijo.” Nenavaden pojav, ko sva stala va vrhu Jalovca obrnjena proti zahodu, sonce pa je pred nama risalo senco z začetkom na vrhu hriba in naprej na kakih 30 metrov nižje pozicionirano gosto meglo, okoli pa se je bohotila mavrica.

Seveda se je takoj pričela borba okoli tega kdo je lepši in bolj pristen angelček. Verjetno pa niti ni tako važno kdo je zmagal, važnejše je, da se vsi, ki naju poznate, od sedaj naprej lahko pohvalite, da poznate angelčka osebno.

Po debeli uri preživeti na vrhu sva se morala počasi spustiti v megleno dolino in po dveh urah spusta zmotila mirno opoldansko vzdušje v Domu v Tamarju. Z Janijem smo si privoščili zasluženo pivo in se počasi odpravili proti Planici do parkiranega avtomobila.

Vedno zanimiva tura, ki pa v začetku zaradi vremena ni prav veliko obetala se je na vrhu spremenila v nepozaben obisk Jalovca. Pa še nekaj nepozabnega se je zgodilo, sam sem prvič odkar obiskujem hribe brez najmanjšega problema v sončnem vremenu naštel vse vidne okoliške vrhove.

Spisal Robi

P.S. Ja vem, v zadnjem odstavku bi moral uporabiti dvojino, “pa ego ni pustu” :)


Ojstrc / Hochobir, 5.11.2011

Ojstrc / Hochobir 2139 m,
Kapelska koča / Eisenkappler Hütte 1555 m

Gorniška skupina PD Rašica
udeleženci: Boštjan, Edo, Ivan, Janez, Marjan, Nevenka, Robi, Tomaž, Paz
trajanje: 6 h 40 min
višinska razlika: cca 1700 m

To soboto je bil v načrtu gorniške skupine PD Rašica obisk 1999 m visokega vrha Monte Scinautz v Italiji. Oblačno vreme z možnotjo občasnih padavin na zahodu je botrovalo spremembi tokratnega plana. Planski oddelek sta tokrat zastopala Boštjan in Tomaž. Družno sta se odločila, da ta vikend obiščemo Ojsterc.

Ob 5.00 zjutraj se nas je devet najbolj zagretih izpred sedeža društva odpravilo preko Jezerskega, skozi Železno Kaplo do Suhe kjer smo parkirali avtomobila. Prvi del smo hodili ob potoku po lepi asfaltirani cesti sicer prepovedani za promet. Po cca 20 minutah hoje smo zavili na gozdno pot 622 in večkrat prečili cesto, katera pripelje turiste do Obirske kapniške jame.

Mimo opuščene rudniške jame smo se vzpenjali naprej po stezi, občasno tudi po gozdnih cestah ter mimo Kapelske koče (Eisenkappler Hute) počasi vstopili v oblak, ki nas je prikrajšal za baje krasne razglede na okoliško hribovje.

Proti vrhu se je megli pridružil tudi precej močan veter in oboje je prisililo strastnega Gameljskega gobarja Janeza, da je z svojim izostrenim pogledom tokrat namesto užitnih gob iskal v megli izginjajočo pot. Po 3 h 20 hoje smo prispeli na z snegom pokrit vrh.

Zaradi že prej omenjenih vremenskih nevšečnosti smo poiskali zavetrje kjer smo pomalicali in premraženi po hitrem postopku zapustili vrh Ojstrca.

Na poti v dolino smo se ustavili pred zaprto Kapelško kočo, kjer smo si v precej mirnejšem vremenu “lomili jezike” ob prevajanju v nemščini napisanih jedilnih listov in si nabrali moči za preostanek poti. Po 6 h 40 hoje smo se vrnili do parkiranih avtomobilov in s tem končali gorniški del izleta.

Druženje smo zaključili z kosilom v kraju Hotemaže, natančneje v gostilni Logar. Ob uživanju okusne hrane smo družno ugotovili, da je slabo vreme in neatraktivno turo nadomestila prijetna družba in obvezno “brihtolanje” posameznikov.

10. decembra pa se ponovno srečamo in družno osvojimo Breški Jalovec.

Spisal Robi