Dovški križ in Šplevta, 27.11.2011

Dovški križ 2542 m,
Šplevta 2272 m,
Bivak II pod Rokavi 2118 m


udeleženci: Janez Č, Janez B, Robert, Matic, Tadej, Primož
trajanje: 7 h
višinska razlika: cca 1700 m

V meglenem jutru se je naša šestčlanska ekipa odpeljala v dolino Vrat. Namenili smo se na 2542 m visoki Dovški križ. Do Jesenic je bilo vreme pusto in neprijazno, potem pa se je megla razkrojila. Ko smo se zapeljali od Mojstrane proti Vratom, nas je pričakala prava zimska idila. Pobeljena cesta, drevesa, sklonjena do tal in obložena z ivjem, so ustvarila podobo prihajajoče zime.

Pripeljali smo se do izhodišča, kamnitega možica, Poldov rovt na višini 941 m.  Tod najbrž tudi prejšnje dni ni bilo megle, saj je bila pot suha, ko smo ob sedmih pri   -5° C začeli našo turo.

Po gozdni stezi smo šli mimo pravljične vikend hišice, pod nogami je šumelo suho listje. Hitro smo napredovali, najprej po bolj položni poti, nato pa strmo navkreber na travnato planoto. Hodili smo pod Brinovo glavo do melišča. Hoja po melišču je zelo težavna, zato je bilo treba iskati prehod po skalah in travnatih otočkih.



Tako smo dosegli sedlo med Šplevto in Dovškim križem. Čas je bil za prvi postanek, da se je združila celotna skupina, saj nismo vsi izbirali iste prehode. Malica nas je poživila. V čudovitem jasnem vremenu je pred nami kraljeval Triglav in vsi vrhovi tja do Debele peči, Škrlatica in Stenar pa sta zapirala pogled globlje proti zahodu.

Krajši premor nas je okrepil za nadaljevanje poti desno v skalno pogorje Dovškega križa. Kar nekaj delov je bilo treba preplezati in pazljivo iskati najboljše prehode, saj je bilo skalovje zelo krušljivo. Naenkrat smo čisto blizu zagledali osamljenega kozoroga. Bil je zelo velik z ogromnimi rogovi. Ni se nas ustrašil. Počasi se je približeval Robiju, ki je bil na čelu skupine, na vsega tri metre. Kljub občudovanju smo se ga kar ustrašili, saj človek ne ve, kaj žival razmišlja ob takem srečanju.

Tik pred ciljem smo se morali spustiti za nekaj metrov na ozko sedlo, prekrito z zmrznjenim snegom, in se povzpeti proti vrhu. To je bil najbolj nevaren del poti, čeprav je bilo do vrha le nekaj minut. Na višino 2542 m smo prišli ob enajstih. Ozračje je bilo mirno, sonce pa je toplo grelo. Imeli smo enkraten razgled na Visoke Ture in naše vršace.

Do sedla med Šplevto in Dovškim križem smo se vračali po isti poti, kot smo prišli. Nato smo se povzpeli še na Šplevto, 2272 m. Povratek pa po drugi strani mimo bivaka proti dolini. Le malo časa smo hodili po skalovju, nato pa smo prišli do melišča in se spustili najprej 700 višinskih metrov, s krajšimi presledki pa še 300 m. Žal del odprave ni izbral prave poti in je zašel v grapo.

Iz nje so se kar težko rešili in še veliko časa jim je pobralo. Ko smo se spet zbrali, je bilo nadaljevanje čisto rutinsko.Najprej po neugodni hudourniški grapi Rdečega potoka, nato pa po gozdni stezici mimo že omenjene pravljične hišice. Zvedavo smo pogledovali, če nas morda s pripravljenimi dobrotami pričuje Tomaž, ki je tokrat ostal doma. Ker pa ga ni bilo, smo se podali k Trebušniku v Žirovnici. Turo smo zaključili ob 14. uri.

spisal Janez Č.




Ni komentarjev:

Objavite komentar