Šinavc / Monte Schinauz, 12.11.2011

Šinavc / Monte Schinauz 1999 m

udeleženci: Nevenka, Nataša, Marjan, Slavko, Robert
trajanje: 10 h
višinska razlika: cca 1500 m


Na petkovi turi na Jalovec mi Marjan omeni, da nameravajo naslednji dan obiskati Karnijce, natančneje Šinavec. Omenjeni vrh smo nameravali osvijiti prejšnji mesec z Gorniško skupino PD Rašica, pa nam je slabo vreme prekrižalo načrte.

Z veseljem se pridružim četici gornikov, da z goro poravnamo račun in ob 5:00 zjutraj se odpravimo mimo Kranjske Gore, Trbiža naprej po stari cesti do Lužnice kjer pri mostu čez Beli potok Nataša parkira avtomobil.

Ob 7:30 v mraku prečkamo potok in ob njem hodimo cca 20 min proti toku. Pri hudourniku, ki se pred nami steka v Beli potok zavijemo v breg kjer brez večjih težav najdemo lovsko stezico po kateri se vzpnemo na greben. Nadajno hojo po mehki travnati ter z odpadlim listjem pokriti podlagi so nam olajšale bele markacije na drevesih. Ob 9:30 smo se na razgledniku cca 1400 m visoko ustavili na malici zabeljeni z Nevenkinimi napolitankami. Uživali smo v razgledih na pred kratkim osvojeni Lipnik, na Viš, Montaž …

Brez večjih težav smo iz gozda prešli na strmejši skalnati del in naprej pod gola, pobočja Monte Ghisniza. Ogenj, ki je pred leti tod pustošil je pustil pravo pogorišče na pobočju, gorniku pa orientir za pot naprej. Tu smo zavili levo, vodile pa so nas deloma gamsove stopinje, deloma pa slabo vidna stezica in nas pripeljala do mogočne stene Ghisniza od koder se v daljavi dobro vidi zgornja postaja žičnice na Šinavcu.

Zaradi mraza so bile skale in grušč ob pričetku prečenja pobočja pomrznjene, kar je narekovalo dodatno previdnost. Močno jesensko sonce uprto v goro je počasi segrelo zrak, odtajalo pomrznjena tla ter nam olajšalo in polepšalo prečenje. Izkušeni Slavko, ki je hodil spredaj nam je kazal pot čez pobočja ter grape in uspešno sledil slabo shojeni stezici in rdečim znamenjem na skalah, ki so nas preko dveh skalnih skokov opremljenih z prastarimi jeklenicami ob 12.00 h pripeljali do gondulske postaje.

Na vrhu se poleg že omenjene gondolske postaje nahajata še dve stavbi, včasih vojaška objekta, ki sta v časih blokovske razdelitve Evrope služila vojakom za “špijuniranje in nadziranje” sovražnih dežel. Vsi objekti so med seboj povezani z mogočnimi tuneli. V velikem radarskem krožniku ležečemu na tleh se sedaj nahaja voda z ledeno skorjo na vrhu, ostali objekti pa zapuščeni samevajo kod opomin na “bolane človeške blodnje” preteklih dni.

Sam vrh Šinavca se nahaja levo od objektov. Do njega vodi zelo slabo prehodna pot skozi ruševje. Sam sem se ob prebijanju skozi igličasto goščo nekajkrat na smrt zravsal z napadalnim ruševjem in razen enkrat, ko sem se premagan znašel na tleh uspešno zastopal zavojevalsko stran. O obljudenosti vrha najbolje govori podatek, da so v vpisni knjigi na vrhu bili letos pred nami vpisani le štirje obiskovalci.

Raziskovanje vrha in vsa ostala opravila so nam vzela dve uri, tako, da smo se bili ob 14 h zaradi kratkega dneva primorani odpraviti po poti vzpona nazaj v dolino.

Prvo polovico poti smo brez orientacijskih težav prehodili po poznani poti, nato pa smo se držali malce bolj desno in sledili rdeče-belim trakcem privezanim na manjša drevesa in veje. Le ti so nas po zelo strmi poti ob 17:30 pripeljali naravnost na mostiček preko Belega potoka kjer je bil parkiran avtomobil.

Med preoblačenjem se je počasi stemnilo, kar je pomenilo, kakor se je pohvalil Marjan, da “sem turo splaniru u nulo.”

Spisal Robi

Ni komentarjev:

Objavite komentar