Gailtaler Polinik, 28.9.2013


Gailtaler Polinik 2332 m

PD Rašica
udeleženci: Irena, Milena, Janez, Maks, Ana, Mihela, Zmaga, Tomaž
trajanje: 5 h 20 min
višinska razlika: cca 1150 m

Zadnjo septembrsko soboto smo šli raziskovat avstrijski del Karnijskih Alp, odpravili smo se na Gailtaler Polinik. Bolezni, poškodbe in trgatve so zmanjšale število udeležencev, na koncu nas je ostalo 8.

Tja grede smo ubrali varjanto če Trbiž, preko Megvarij / Thörl-Maglern v Avstrijo in po Ziljski dolini mimo Šmogorja / Hermagor do Koče-Mute / Kötschach-Mauthen, kjer smo zavili proti prelazu Plöckenpass in malo pred njim parkirali na parkirišču nasproti gostišča Plöckenhaus.

Celo pot do izhodišča nas je spremljal rahel dež oziroma megla, na izhodišču pa je bilo vsaj suho, megla pa se je sramežljivo umikala. Vzpeli smo se  mimo spodnje in zgornje planine Spielboden in nad zgornjo planino prišli v meglo in zoprn veter.

Po treh urah smo prišli na vrh Polinika, kjer smo križ v megli komaj našli. Med našim postankom na vrhu pa se je sem pa tja za trenutek ali dva le pokazalo sonce, megla pa malce razkadila.

Zaradi razmer smo vzpon na sosednji Elferspitz opustili in sestopili po isti poti. Med sestopom smo se kratkočasili z razglablanjem ali vložiti denar v odpravo na Kilimanjaro, v toplotno črpalko ali v nekaj sto litrov vina.

Po sestopu smo se odpeljali še na sam prelaz Plöckenpass / Passo di Monte Croce Carnico s katerega je Gorniška skupina pred leti opravila turo na Kleiner Pal / Pal Piccolo po ferati Oberst Gressel Gedenkweg, ki pa je bila kmalu zatem zaradi pomanjkanja varnosti v celoti demontirana.

Tako je stena Kleiner Pala zdaj dostopna le alpinistom. V Ljubljano smo se vrnili po italijanski varianti čez Tolmeč / Tolmezzo in po avtocesti Alpe Adria do Trbiža. Na kosilu smo se ustavili pri Martinu v Kranjski Gori, potem pa zaključili naš izlet.

Spisal Tomaž


 

Schönfeldspitze, 7.9.2013

Schönfeldspitze 2653 m,
Wurmkopf 2451 m,
Streichenbeil 2412 m,
Schönegg 2390 m,
Sommerstein 2308 m,
Riemannhaus 2177 m

Gorniška skupina PD Rašica
udeleženci: Robert, Tomaž, Marjan Š., Nevenka, Slavko, Marjan G., Sašo, Polde, Jože
trajanje: 10 h 30 min
višinska razlika: 2090 m

V soboto se nas je devet gornikov odpravilo v pogorje Berchtesgadenskih alp. Točno ob četrti uri smo se zbrali v Šentvidu in odpravili na 270 km dolgo pot skozi predor Karavanke po Turski avtocesti do izvoza proti Bischofshofnu. Spotoma smo se na bencinski črpalki pri Radovljici ustavili še na jutranji kavici.

Vožnjo s kombijem smo zaključili na parkirišču na višini 890 m v kraju Krallerwinkl, ki se nahaja neposredno nad krajem Maria Alm. S parkirišča smo se odpravili na pot proti 2269 m visokem sedlu Buchauer Scharte. Sprva je pot potekala po kolovozih in poteh skozi gozd, kasneje pa je prešla na travnata pobočja.

Ob poti smo naleteli na lovsko kočo, kjer smo se ustavili in okrepčali. V nadaljevanju je pot prečila grapo in se proti sedlu nadaljevala po desni strani grape in melišča. Sedlo smo dosegli po treh urah hoje od izhodišča pri kombiju.




Na sedlu smo se ustavili pred današnjim tehnično najbolj zahtevnim vzponom na 2653 m visoki vrh Schönfeldspitze. Ko smo se okrepčali, smo si nadeli čelade in odpravili proti prvemu dvatisočaku v nizu petih.

Celotna tura je bila namreč načrtovana tako, da smo izvedli prečenje grebena od Schönfeldspitze, kot najvišjega in najbolj markantnega vrha v grebenu, do koče Riemannhaus. Pot na vrh nas je vodila po vzhodnem grebenu in je bila dobro označena, ni pa bila zavarovana, potrebno je bilo obvladovanje lažjega plezanja I. stopnje.

Iz doline so se že pričele dvigovati megle, ki so se valile preko grebena in nam kvarile razglede v sicer jasnem vremenu. Po uri in pol dokaj zahtevnega vzpona smo osvojili vrh Schönfeldspitze, kjer smo najprej opazili velik lesen križ v obliki Marije, ki v rokah drži Kristusovo telo.

Na sicer precej obljudenem vrhu smo postali za obvezen foto termin in okrepčilo. Sestop z vrha ni bil enostaven. Z grebenske poti vzpona je bilo potrebno poiskati pot, ki vodi južno pod vrhom v nadaljevanje grebena. Najprej smo prehitro obšli vrh in vstopili v adrenalinsko prečnico do plezalne poti.

Morali smo se vrniti na grebensko pot in se spustiti še za nekaj deset višinskih metrov, kjer smo ponovno obšli vrh, tokrat po nižji, pravi, vendar zahtevni poti. Pot je speljana po prepadnih policah, globino pa smo lahko samo slutili, saj nam je poglede onemogočala gosta megla, ki se je dvigovala iz doline.

Kmalu smo prispeli na 2367 m visoko sedlo Wurmscharte, od koder pa je pot postala lažja. Vrh 2451 m visokega Wurmkopfa smo osvojili v nekaj naslednjih minutah. Na nebu so se pričeli kopičiti oblaki, zato se na vrhu nismo dolgo zadrževali.

Pot smo nadaljevali proti tretjemu današnjemu dvatisočaku z neizrazitim vrhom, 2412 m visokem Streichenbeilu. Veter je medtem oblačnost premaknil proti zahodu in lahko smo občudovali vrh Schönfeldspitze ter prehojeno pot, v globini pa izrazit vrh Sommerstein in kočo Riemannhaus tik pod njim.

Četrti dvatisočak v grebenu, 2390 m visoki Schönegg smo izkoristili za krajši počitek in okrepčilo pred vzponom na zadnji, peti dvatisočak, 2308 m visoki Sommerstein. Peti vrh smo osvojili po grebenski, normalni poti, plezalne smeri (III do VII-) pa smo prepustili navezam v steni.

Lažje plezalne smeri (I do III) potekajo tudi na sosednji Breithorn (mogoče ob naslednji priliki). Z vrha Sommersteina smo sestopili do koče Riemannhaus na višini 2177 m. Privoščili smo si zaslužen počitek, dobro hrano in nazdravili Tomažu ter mu zaželeli vse najboljše.

Sestopili smo po slikoviti grapi pod obronki Breithorna in Sommersteina do parkirišča, od koder smo ubrali prečno pot do izhodišča v Krallerwinklu, kjer nas je čakal kombi. Vkrcali smo se v kombi in odpeljali v Šentvid, kamor smo prispeli približno ob pol desetih.

Krožna tura po grebenu od Schönfeldspitze do koče Riemannhaus je trajala natanko 10 ur in pol, vključno z vsemi postanki in kosilom v koči, opravili pa smo 2090 m vzpona. Pot je bila zelo slikovita, zanimiva ter odlično načrtovana in izvedena, za kar gre zasluga vodniku Tomažu.

Spisal Sašo