Zirbitzkogel, 31.12.2019

Zirbitzkogel 2.396 m,
Helmut-Erd-Schutzhaus 2.376 m
Scharfes Eck 2.364 m,

Tonnerhütte 1.600 m

udeleženci: Sabina, Janez, Marjan, Miriam, Marko L., Marko M., Estera, Urška, Klavdija, Sandi, Tomaž, Matjaž, Igor
trajanje: 6 h 15 min
višinska razlika: 850 m
dolžina: 10,1 km


Tradicionalna silvesterska tura je bila namenjena na Zirbitzkogel, najvišji vrh Labotniških Alp (Lavanttaler Alpen), ki smo ga sicer že osvojili v marcu 2009, takrat v megli in orkanskem vetru.

Dvanajst članska ekipa, skupaj s celjsko skupinico, smo se v lepem vremenu odpeljali preko Ljubelja in mimo Celovca.

Nato pa sledili oznakam severno proti mestoma Mostič (Brückl) in Svinec (Eberstein) ter ob rečici Krčica (Gortschitz) in železniški progi, ki se zaključi v Wietersdorfu.

Očitno so se tu ukvarjali s kamnoseštvom in jih je proga povezovala s svetom. Cesta vodi naprej v Šentvid ob Glini (Sankt Veit an der Glan), mi pa smo se v mestu Mühlen odcepili in se usmerili na gorsko cesto, ki nas je tudi v zelo strmih serpentinah pripeljala na višino 1600 m h koči Tonnerhütte, kjer je bilo naše izhodišče.

Od tod je speljana žičnica s sidri, verjetno tudi za turne smučarje, saj je gora zelo poznana in obiskana za to vrsto smuke, navadnih smučarjev pa ni bilo videti. Tudi v naši skupini je eden imel s seboj turne smuči in na prvi pogled so se mu obetale dobre razmere.

Na parkirišču smo se združili s Celjani, ki so pravkar prispeli sem preko Dravograda. Pohod smo začeli ob robu smučišča, ki se zaključi s širšim prehodom v gozdu.

Kmalu smo prišli na odprto planjavo, od koder se jer lepo videlo s soncem obsijano pogorje in naš vrh. Sneg je bil večinoma spihan, tako da smo hodili pretežno po zamrznjeni travni stezi.

Na višini 1900 m je bil sneg naš edini spremljevalec in ravno prav trd, da nas drži in ne drsi. Le tam, kjer so bili nanosi snega, se nam je tudi malo udiralo.

Zavili smo desno, v dolgo prečenje na vzhodno stran našega cilja. Od tod smo krenili strmo navzgor in prišli na razpotje. Ena smer vodi do koče, druga pa na vrh.



Že nekaj časa nas je spremljal močan veter, tu pa se je še okrepil. Pred nami je bila ša bolj pokončna strmina, zato smo si zaradi varnosti nadeli dereze, čeprav  je snežna površina večinoma dopuščala hojo brez njih.

Od tod je še približno 200 višinskih metrov do vrha, kamor smo prišli, ob vedno močnejšim vetrom v dveh urah in pol. Na vrhu je pihal veter enako kot leta 2009, vidljivost pa je bila tokrat izredna na vse strani, po Nizkih in Visokih Turah, pa vse do naših Alp in Karavank.

A zaradi vetra v rqzgledu  nismo mogli uživati. Napravili smo skupinski posnetek zamaskiranih gornikov in se odpravili v kočo, ki je 20 metrov nižje.

Od tod smo opazili, kako je vihar prevrnil enega od turnih smučarjev, ki je pri padcu izgubil smučko in palico. Na srečo je zdrsnil le do ene kotanjice, kjer se je zaustavil smučar in smučka, palica pa je oddrvela v globino.

V topli koči smo se okrepčali z malico iz nahrbtnika in nekateri popili čaj, večina pa „kuhančka“. Za mizo smo se odločili, da se bomo povzpeli še na sosednji vrh, Scharfes Eck, na višini 2376 m.

Bilo je malo grebernsko prečenje, zato smo se proti severozahodu spustili so sedla, nato pa proti vrhu, ki smo ga dosegli v 40 minutah.

Za to odločitev smo bili bogato poplačani. Na vrhu je namreč mogočen stolp in mnogo anten ter drugih naprav. Vsa ta oprema pa je bila neprepoznavna, saj je bila odeta v led, ki jem s pomočjo vetra oblikoval prekrasne figure, raznih oblik in ornamente..

Česa podobnega v takem obsegu ni mogoče videti. Zato si je še posebej vredno ogledati fotografije, ki spremljajo ta potopis. Kljub izredno močnemu vetru smo se ob teh čudesih narave kar precej zadržali.


Povratek smo začeli s strmim spustom in nadaljevali z dolgim prečenjem, dokler nismo prišli do poti vzpona. Tu smo lahko sneli dereze in nadaljevali do našega izhodišča. Opazili smo, da je vlečnica s sidri namenjena tudi za vleko sani skupaj s sankači.

Ni kaj, udobje je čez vse. Za povratek smo porabili uro in pol, skupaj pa slabih pet ur. V spodnji koči so nam postregli pijačo.

Pred kočo pa so nekatere članice pipravile presenečenje – penino in izvrstne domače dobrote.



Pred odhodom smo se poslovili in  si zaželeli vse dobro s Celjani, ki so se odpravili spet proti Dravogradu, ostali pa proti Celovcu in Ljubljani, kjer smo se razšli z željo in obljubo, da se tudi v prihajajočem letu družimo na turah gorniške skupine in se iz njih tudi srečno vračamo.

Spisal Janez





Veliki Planik, 29.12.2019

Mali Planik 1.259 m,
Mali Planik 1.272 m,
Županj vrh 1.130 m,
Planinarska kuća Korita 1.010 m

PD Rašica
udeleženci: Sabina, Ran, Monja, Silva, Lucija, Marko L., Polona, Marko M., Albina, Vasja, Pavla, Petra, Jože, Vida, Andreja, Irena, Franci, Tomaž, Tilen, Renata, Ivan
trajanje: 6 h 50 min
višinska razlika: 975 m
dolžina: 17,2 km

Čičarija je kraška pokrajina v severovzhodnem delu Istre. Vleče se v jugovzhodni smeri od Kozine v Sloveniji do Reke na Hrvaškem.

Naš cilj je bil njen najvišji vrh, Veliki Planik. Ob 6h smo krenil iz Ljubljane in se na Ravbarkomandi ustavili na jutranji kavi.

Nadaljevali smo do Črnega kala in od tam do mejnega prehoda Sočerga, mimo Buzeta,vse do Lupoglava. Tam smo zavili do vasice Brgudac.

Leta 1910 je imela vas 501 prebivalca, po popisu iz leta 2001 le še 12. Brgudac je simbol antifašistične borbe v Istri o čemer pričajo številni spomeniki.

V vasi smo parkirali in začeli s turo. Po spodnji poti smo se odpravili proti sedlu med Velikim in Malim Planikom.

Dobri dve uri smo potrebovali do sedla. S sedla smo najprej skočili na Mali Planik, najbolj razgleden vrh današnjega dne.

V lepem vremenu smo res lepo videli  na vse strani; Gorski Kotar, Reko, del Kvarnerja, Učko in velik del Istre.

Sestopili smo nazaj do sedla in se vzpeli na Veliki Planik. Če je bilo na Malem Planiku še nekaj vetra je tu že čisto ponehal.

Z Velikega Planika smo nadaljevali po grebenu. Hodili smo po bukovem gozdu in si nekje ob poti ogledali manjšo kraško jamo v kateri so kar konkretni kapniki.

Po uri nadaljevanja smo prišli do razcepa. Do koče je bilo le 5 minut, a mi smo naredili še ovinek na Županj vrh.

Z vrha smo sestopili do planinskega doma Korita. Tu smo se ustavili le na kratko in nadaljevali do korit pod Brajkovim vrhom.

Gre za vodni izvir, ki se preliva čez 10 lesenih korit. Po poti do Korit smo sestopili v Brgudac.

Poslovili smo se od celjske ekipe, ki se ji je mudilo domov, mi pa smo se odpeljali na analizo ture v gostilno Ražman v Gračišču.

Spisal Tomaž










Monte Serva, 26.12.2019

Monte Serva 2.133 m

udeleženci: Janez, Srečko, Kristina, Marjan, Vesna, Stojan, Melita, Marko, Lili, Antonija, Klavdija, Tomaž, Igor, Matjaž, Edo
trajanje: 5 h 5 min
višinska razlika: 1.100 m
dolžina: 7,5 km

Tura na dan samostojnosti in enotnosti oziroma na Štefanovo je postala že tradicionalna. Vedno je na sporedu Italija, Zahodni Julijci ali južni del Karnijskih Alp, tokrat pa smo skočili še malo dlje, na jugovzhodni kone Dolomitov.

Termin je atraktiven in nabralo se nas je kar 15. Z dvma kombijema so se preko Fernetičev zapeljali v Italijo. Po italijanski avtocesti smo nadaljevali mimo Palmanove, Portoguarda, Pordenoneja in Conegliana smo se zapeljali v Belluno.

Belluno je mesto z dobrih 36.000 prebivalcev. Leži ob reki Pijavi, ki ločuje Karnijske Alpe in Dolomite. Reka je bila v preteklosti prizorišče dveh bitk, v obeh so avstrijci izgubili.

Med napoleonskimi vojnami so se leta 1809 tu spopadle francosko-italijanske in avstrijske čete, leta 1918 pa sile antante in centralne sile.

Po preboju soške fronte oktobra 1917, so avstro-ogrske in nemške čete prodrle vse do reke Pijave, kjer so bile v juniju 1918 poražene s strani italijanskih, britanskih in francoskih sil.

V Bellunu, ki leži na dolomitski strani Pijave, smo v jutranji zarji poiskali cesto na Col di Roanza. Tu je tabla, ki v snegu ali ledu prepoveduje nadaljevanje vožnje. Kar ni čudno, saj je cesta zelo ozka, serpentine pa zelo ostre.

Počasi smo se prebili na izhodišče Corgador, kjer smo ravno še dobili dve prosti parkirni mesti. Monte Serva se dviga direktno nad Bellunom, je njegova hišna gora in temu primeren je tudi obisk gore.

Pa še krasen dan se je delal. Že od spodaj smo videli da je snega le približno zadnjih štiristo višinskih metrov. Kljub temu smo vzeli vso opremo in krenili na pot.

Spodni del poti ima sve varianti, mi smo za vzpon izbrali levo varianto. Na Col Cavalin se obe poti združita. Tu smo ujeli tudi jutranje sonce  in v popolnoma jasnem vremenu nadaljevali do planine Pian dei Fioc.

Malo pod planino se je začel pomrznjen sneg zato smo postanek na planini izkoristili za montažo derez in vklop žoln. Ljudi je bilo kar nekaj, nekateri so z vrha že sestopali. Nadaljevali smo po strmem pobočju in v slabih treh urah dosegli vrh.

Kičasto vreme in krasni razgledi. Pred nami je kraljevala Schiara, ki nam je kradla razgled na osrednji del Dolomitov. Videla pa se je Cima della Vezzana. Monte Pelmo, Sorapis in Antelao. Na drugi strani Pijave pa smo lahko opazovali praktično celotne Južne Karnijske Predalpe.

Kljub zgodnji uri smo grebensko prečenje proti stranskemu vrhu Punta dei Tre Masci. Preveč opasti na prepadno stran in preveč klože na drugo stran.

Malce je vseeno pihalo zato smo malico prihranili za planino. Med sestopom smo lahko opazovali kako na goro hodijo domačini, ki jih je bilo čedalje več. Eni z opremo, drugi pa brez vsega, brez opreme in brez pameti. Kot pri nas na kakšnem obljudenem zimskem dvatisočaku.

Na planini je bil že cel vrvež. Po malici smo sestopili do izhodišča po desni poti. Tu je sledila še ena malica v obliki sladkarij, ki so jih ponujale udeleženke.

Sledila je kratka adrenalinska vožnja po ostrih serpentinah, ki so imele sedaj na svojih zunanjih robovih parkirane avtomobile. Ko smo se pripeljali v dolino smo poiskali center Belluna in tam parkirali.

V programu smo imeli namreč ogled božično-novoletnega vzdušja v mestu. Od parkirišča smo se peš odpravili v stari del mesta in v prvo našli trg s stojnicami. Kuhano vino je 2 €, dobro, kot povsod po Italiji kjer smo ga poskusili do sedaj.

Od stojnic smo videli direktno na naš vrh, videla se je tudi sled v snegu. Dejansko je to hišna gora Belluna, ki ima sicer izredno lepo gorsko kuliso Dolomitov in Karnijcev.

Še vožnja v Ljubljano kamor smo prispeli že ob 18h in tako zaključili bliskovit prodor v Dolomite in hitri umik domov.

Spisal Tomaž