Straßburger Spitz 2.404 m
udeleženci: Sabina, Janez, Marjan, Maks, Sašo, Marko L., Marko M., Urška, Klavdija, Tomaž, Matjaž, Nataša
trajanje: 6 h
višinska razlika: cca. 1.300 m
dolžina poti: 16 km
Prvi decembrski dan smo opravili nadomestno gorniško turo za novembrski termin. V soboto, 16. novembra, je bila načrtovana tura na Kurji vrh in Rigeljne, ki pa je bila zaradi izredno slabega novembrskega vremena preložena na kasnejši termin.
Tudi tokrat je bil zaradi vremena prvotno načrtovan cilj zamenjan za Eisenhut (2.441 m), ki je najvišji vrh Krških Alp v sosednji Avstriji.
Krške Alpe (Gurktaler Alpen oziroma Nockberge) so gorstvo v centralnih vzhodnih Alpah. Gorstvo je dobilo ime po reki Krki (Gurk), 120 km dolgi reki, ki izvira v osrčju gorstva južno od prelaza Turracher Höhe na avstrijskem Koroškem.
Krške Alpe so na severu z reko Muro ločene od Nizkih Tur, na severozahodu so preko prelaza Katchberg (1.641 m) vezane na skupini Ankogel in Visoke Ture, na jugozahodu mejijo na Ziljske
Alpe, na jugu jih Dravska dolina ločuje od Karavank, na vzhodu pa so preko sedla Neumarkter Sattel (894 m) vezane na Labotniške Alpe (Lavanttaler Alpen).
Zbrali smo se v Šentvidu ob pol petih zjutraj. Krenili smo proti mejnemu prehodu Karavanke, spotoma pa smo se ustavili še na bencinskem servisu, kjer smo si privoščili jutranjo kavico.
Z vožnjo smo nadaljevali preko mejnega prehoda Ljubelj proti Celovcu (Klagenfurt) in od tam mimo krajev Trg na Koroškem (Feldkirchen in Kärnten) od koder smo sledili oznakam za alpski prelaz Turracher Höhe, do katerega je približno 90 km od mejnega prehoda Ljubelj.
S prelaza smo se pričeli spuščati proti Predlitzu do kraja Turrach, kjer smo na makadamski cesti parkirali pred znakom, ki prepoveduje nadaljnjo vožnjo.
Oprtali smo si nahrbtnike, preizkusili delovanje lavinskih žoln ter krenili po makadamski cesti mimo spodnje postaje sedežnice Turrachbahn, kmalu pa smo makadamsko cesto zapustili in sledili rumeni planinski tabli na pot številka 128 proti gori Eisenhut.
Vzpon smo nadaljevali po nekoliko strmejši poti, prečili širši kolovoz in mali višje pot nadaljevali po široki gozdni cesti ponovno na označeno pot v gozdu. Po nekaj minutah vzpona smo mimo WC-ja prispeli do lovske koče Geißeckhütte, kjer smo se odpočili in okrepčali.
Koča je 'okrašena' z številnimi lovskimi trofejami, njihov moto je »Hunting; Not just a hobby; It's a way of life«. Pri koči je že pihal mrzel veter, okoliški vrhovi pa so se skrivali v megli.
Od koče smo pot nadaljevali po cesti do križišča in od tam po poti naravnost navzgor v pas gozda do pašnika s pašno ograjo, kjer je malo naprej križišče poti s potjo s prelaza Turracher Höhe.
Sledil je še vzpon po zahodnih pobočjih do sedla Rapitzsattel (2088 m), kjer je označeno razpotje. Na sedlu je pihal tako močan veter, ki nas je bičal z drobnimi lednimi kristali, da smo si z veliko težavo nadeli dereze.
S sedla smo pot nadaljevali levo v smeri proti vrhovoma Eisenhut in Wintertalernock. Pot poteka levo od grebena, na katerem je bilo opaziti velike opasti.
Veter je pridobival na moči z vsakim metrom višine. Po naši oceni je pihal s hitrostjo približno 60 km/h, s sunki do 100 km/h. Ob sunkih vetra se je bilo potrebno ustaviti in ustrezno postaviti, da nas veter ne bi vrgel po tleh.
Pot se približno 100 m od sedla Rapitzsattel na začetku grebenu razcepi in sicer levo proti Eisenhutu in naravnost po pobočju na Wintertalernock in Eisenhut preko vrha Straßburger Spitz.
Leva pot preči strmejše pobočje, veter pa je pihal ravno naproti nam, zato smo se usmerili naravnost navzgor po pobočju. Vrh Straßburger Spitz smo osvojili v dobri uri v izredno močnem, orkanskem vetru, ki nas je neprestano bičal s snegom.
Na vrhu ni bilo omembe vrednih razgledov, videli smo sosednja vrhova Wintertalernock in Eisenhut, vendar se zaradi težkih razmer nismo odločili za nadaljevanje poti.
Napravili smo nekaj posnetkov in z veliko težavo skupinsko fotografijo, saj je veter prevračal tako fotoaparat, kot tudi udeležence ture.
Sestopili smo po poti vzpona kakor hitro so nas nesle noge. Ustavili smo se šele pri koči Geißeckhütte, kjer smo si v »normalnem« vetru privoščili malico. Sledil je še sestop do avtomobilov in vožnja proti domu. Analizo smo ob odlični hrani opravili v piceriji Gorenc.
Spisal Sašo
Z vožnjo smo nadaljevali preko mejnega prehoda Ljubelj proti Celovcu (Klagenfurt) in od tam mimo krajev Trg na Koroškem (Feldkirchen in Kärnten) od koder smo sledili oznakam za alpski prelaz Turracher Höhe, do katerega je približno 90 km od mejnega prehoda Ljubelj.
Veter je pridobival na moči z vsakim metrom višine. Po naši oceni je pihal s hitrostjo približno 60 km/h, s sunki do 100 km/h. Ob sunkih vetra se je bilo potrebno ustaviti in ustrezno postaviti, da nas veter ne bi vrgel po tleh.
Ni komentarjev:
Objavite komentar