Cuel Ribous, 14.12.2019

Cuel Ribous 1.330 m

udeleženci: Primož, Tomaž, Sašo, Nevenka, Klavdija, Maks, Marko, Marjan, Mitja, Matjaž, Janez
trajanje: 5 ur 40 minut
višinska razlika: 1.050 m
dolžina: 11,8 km

Gorniška skupina že tradicionalno zadnjo turo v letu združi s pokušino domačih dobrot in vinske kapljice v Brdih ali vipavski vinorodni pokrajini. Zato je izbrani cilj vedno gora v Zahodnih Julijcih ali Karnijskih Alpah.

Tokrat je bil to Monte Piciat, 1.617 metrov visoki vrh, najvišji v dolgem grebenu južno od Tolmezza (Tolmeča), nasproti zelo impozantne Amariane, na kateri smo tudi že bili.

Enajst gornikov obeh spolov se nas je odpeljalo mimo Kranjske gore do Trbiža, kjer smo v prijaznem gostišču Dawit pod Svetimi Višarjami slovensko naročili jutranjo kavo.

V lokalu smo srečali tri naše nekdanje člane, ki so nekoč redno hodili z nami. Oni so ta greben že prehodili. Tako smo dobili še nekaj novih podatkov o naši poti.

Po avtocesti smo se zapeljali do Tolmezza in po lokalni cesti do vasi Cavazzo Carnico. Parkirali smo za mostičkom enega od pritokov reke Tilment (Tagliamento) na višini 280 m. Področje je malo obiskano, zato ni vidnih markacij, kar bi bilo za start zelo pomembno.

Smer nam je bila jasna, le poti nismo našli. Spustili smo se do rečice in iskali prehod, pa ga ni bilo. Tako smo na enem od plitvejših mest vrgli v vodo nekaj debelejših kamnov in po njih prišli na drugo stran pod zelo strmim bregom.

Vedeli smo, da pot ni prava, a smo se zagrizli v strmino, poraščeno z grmovjem. Vmes so bila podrta drevesa. Odrivali smo ovire, preskakovali podrtije in poskušali najti lažje prehode. Tla so bila mokra, kjer ni bilo drevja tudi prekrita s sneženo skorjo.

Po slabi uri smo le prišli do steze, ki prihaja z vzhodne strani in je tu in tam tudi označena z rdečimi, modrimi ali tudi črnimi pikami. Teren se še vedno ni bistveno spremenil, le snega je bilo več. Zato je bila pot spet bolj zabrisana.

Smer smo poznali, zato smo kljub redkim oznakam spet prišli na označeno stezo, ki dvakrat preči široko gorsko cesto. Grmičevja ni bilo več, ostaja pa bukov gozd in snega je bilo vedno več. Še vedno je bilo zelo strmo, prečenja so bila zaradi drsenja kar neugodna.

Napredovali smo počasi. Tako stanje je bilo, dokler nismo prišli pod vrh. Tukaj pa je bilo še bolj strmo, sneg izpihan, podlaga zamrznjena in zelo drseča. Vsak je moral na svoj način premagati ta del, da je prišel na sedlo in vrh Cuel Ribous, 1.330 m.

Za pot smo porabili nekaj več kot tri ure. Vreme je bilo bleščeče jasno, vendar ne za nas, ker smo ves čas hodili po severni, osojni strani gore. Ustavili smo se za okrepčilo in ugotovili, da zaradi dogovorjenega časa za degustacijo ne moremo nadaljevati do predvidenega cilja, Monte Piciata.

Za povratek smo si nadeli dereze in šli po poti vzpona do prehoda na spodnjo cesto in po nekaj kilometrih prišli do izhodišča. Skupaj smo hodili 5 ur in 40 minut za višinsko razliko 1.050 m.

Odpeljali smo se po isti poti do avtoceste, od tod proti jugu do Udin (Vidma), do odcepa za Gorico in Vipavo, na lokalno cesto do vasi Slap in vinogradnika Žorž.

Imeli smo degustacijo in obširno razlago o njihovih vinskih sortah, posebej značilno za Pinelo, Zelen in Konjak. Vsak ima svoj okus in izbor, tako je bilo tudi tokrat.

Spisal: Janez

Fotografije Tomaž 

Fotografije Marjan

Fotografije Sašo

Relive