Monte Serva, 26.12.2019

Monte Serva 2.133 m

udeleženci: Janez, Srečko, Kristina, Marjan, Vesna, Stojan, Melita, Marko, Lili, Antonija, Klavdija, Tomaž, Igor, Matjaž, Edo
trajanje: 5 h 5 min
višinska razlika: 1.100 m
dolžina: 7,5 km

Tura na dan samostojnosti in enotnosti oziroma na Štefanovo je postala že tradicionalna. Vedno je na sporedu Italija, Zahodni Julijci ali južni del Karnijskih Alp, tokrat pa smo skočili še malo dlje, na jugovzhodni kone Dolomitov.

Termin je atraktiven in nabralo se nas je kar 15. Z dvma kombijema so se preko Fernetičev zapeljali v Italijo. Po italijanski avtocesti smo nadaljevali mimo Palmanove, Portoguarda, Pordenoneja in Conegliana smo se zapeljali v Belluno.

Belluno je mesto z dobrih 36.000 prebivalcev. Leži ob reki Pijavi, ki ločuje Karnijske Alpe in Dolomite. Reka je bila v preteklosti prizorišče dveh bitk, v obeh so Avstrijci izgubili.

Med napoleonskimi vojnami so se leta 1809 tu spopadle francosko-italijanske in avstrijske čete, leta 1918 pa sile antante in centralne sile.

Po preboju soške fronte oktobra 1917, so avstro-ogrske in nemške čete prodrle vse do reke Pijave, kjer so bile v juniju 1918 poražene s strani italijanskih, britanskih in francoskih sil.

V Bellunu, ki leži na dolomitski strani Pijave, smo v jutranji zarji poiskali cesto na Col di Roanza. Tu je tabla, ki v snegu ali ledu prepoveduje nadaljevanje vožnje. Kar ni čudno, saj je cesta zelo ozka, serpentine pa zelo ostre.

Počasi smo se prebili na izhodišče Corgador, kjer smo ravno še dobili dve prosti parkirni mesti. Monte Serva se dviga direktno nad Bellunom, je njegova hišna gora in temu primeren je tudi obisk gore.

Pa še krasen dan se je delal. Že od spodaj smo videli da je snega le približno zadnjih štiristo višinskih metrov. Kljub temu smo vzeli vso opremo in krenili na pot.

Spodnji del poti ima dve varianti, mi smo za vzpon izbrali levo varianto. Na Col Cavalin se obe poti združita. Tu smo ujeli tudi jutranje sonce  in v popolnoma jasnem vremenu nadaljevali do planine Pian dei Fioc.

Malo pod planino se je začel pomrznjen sneg, zato smo postanek na planini izkoristili za montažo derez in vklop žoln. Ljudi je bilo kar nekaj, nekateri so z vrha že sestopali. Nadaljevali smo po strmem pobočju in v slabih treh urah dosegli vrh.

Kičasto vreme in krasni razgledi. Pred nami je kraljevala Schiara, ki nam je kradla razgled na osrednji del Dolomitov. Videla pa se je Cima della Vezzana. Monte Pelmo, Sorapis in Antelao. Na drugi strani Pijave pa smo lahko opazovali praktično celotne Južne Karnijske Predalpe.

Kljub zgodnji uri smo opustili grebensko prečenje proti stranskemu vrhu Punta dei Tre Masci. Preveč opasti na prepadno stran in preveč klože na drugo stran.

Malce je vseeno pihalo, zato smo malico prihranili za planino. Med sestopom smo lahko opazovali kako na goro hodijo domačini, ki jih je bilo čedalje več. Eni z opremo, drugi pa brez vsega, brez opreme in brez pameti. Kot pri nas na kakšnem obljudenem zimskem dvatisočaku.

Na planini je bil že cel vrvež. Po malici smo sestopili do izhodišča po desni poti. Tu je sledila še ena malica v obliki sladkarij, ki so jih ponujale udeleženke.

Sledila je kratka adrenalinska vožnja po ostrih serpentinah, ki so imele sedaj na svojih zunanjih robovih parkirane avtomobile. Ko smo se pripeljali v dolino smo poiskali center Belluna in tam parkirali.

V programu smo imeli namreč ogled božično-novoletnega vzdušja v mestu. Od parkirišča smo se peš odpravili v stari del mesta in v prvo našli trg s stojnicami. Kuhano vino je 2 €, dobro, kot povsod po Italiji kjer smo ga poskusili do sedaj.

Od stojnic smo videli direktno na naš vrh, videla se je tudi sled v snegu. Dejansko je to hišna gora Belluna, ki ima sicer izredno lepo gorsko kuliso Dolomitov in Karnijcev.

Še vožnja v Ljubljano, kamor smo prispeli že ob 18h in tako zaključili bliskovit prodor v Dolomite in hitri umik domov.

Spisal Tomaž





Ni komentarjev:

Objavite komentar