Zirbitzkogel 2.396 m,
Helmut-Erd-Schutzhaus 2.376 m
Scharfes Eck 2.364 m,
Tonnerhütte 1.600 m
udeleženci: Sabina, Janez, Marjan, Miriam, Marko L., Marko M., Estera, Urška, Klavdija, Sandi, Tomaž, Matjaž, Igor
trajanje: 6 h 15 min
višinska razlika: 850 m
dolžina: 10,1 km
Tradicionalna silvesterska tura je bila namenjena na Zirbitzkogel, najvišji vrh Labotniških Alp (Lavanttaler Alpen), ki smo ga sicer že osvojili v marcu 2009, takrat v megli in orkanskem vetru.
Dvanajst članska ekipa, skupaj s celjsko skupinico, smo se v lepem vremenu odpeljali preko Ljubelja in mimo Celovca.
Nato pa sledili oznakam severno proti mestoma Mostič (Brückl) in Svinec (Eberstein) ter ob rečici Krčica (Gortschitz) in železniški progi, ki se zaključi v Wietersdorfu.
Očitno so se tu ukvarjali s kamnoseštvom in jih je proga povezovala s svetom. Cesta vodi naprej v Šentvid ob Glini (Sankt Veit an der Glan), mi pa smo se v mestu Mühlen odcepili in se usmerili na gorsko cesto, ki nas je tudi v zelo strmih serpentinah pripeljala na višino 1600 m h koči Tonnerhütte, kjer je bilo naše izhodišče.
Od tod je speljana žičnica s sidri, verjetno tudi za turne smučarje, saj je gora zelo poznana in obiskana za to vrsto smuke, navadnih smučarjev pa ni bilo videti. Tudi v naši skupini je eden imel s seboj turne smuči in na prvi pogled so se mu obetale dobre razmere.
Na parkirišču smo se združili s Celjani, ki so pravkar prispeli sem preko Dravograda. Pohod smo začeli ob robu smučišča, ki se zaključi s širšim prehodom v gozdu.
Kmalu smo prišli na odprto planjavo, od koder se jer lepo videlo s soncem obsijano pogorje in naš vrh. Sneg je bil večinoma spihan, tako da smo hodili pretežno po zamrznjeni travni stezi.
Na višini 1900 m je bil sneg naš edini spremljevalec in ravno prav trd, da nas drži in ne drsi. Le tam, kjer so bili nanosi snega, se nam je tudi malo udiralo.
Zavili smo desno, v dolgo prečenje na vzhodno stran našega cilja. Od tod smo krenili strmo navzgor in prišli na razpotje. Ena smer vodi do koče, druga pa na vrh.
Že nekaj časa nas je spremljal močan veter, tu pa se je še okrepil. Pred nami je bila ša bolj pokončna strmina, zato smo si zaradi varnosti nadeli dereze, čeprav je snežna površina večinoma dopuščala hojo brez njih.
Od tod je še približno 200 višinskih metrov do vrha, kamor smo prišli, ob vedno močnejšim vetrom v dveh urah in pol. Na vrhu je pihal veter enako kot leta 2009, vidljivost pa je bila tokrat izredna na vse strani, po Nizkih in Visokih Turah, pa vse do naših Alp in Karavank.
A zaradi vetra v rqzgledu nismo mogli uživati. Napravili smo skupinski posnetek zamaskiranih gornikov in se odpravili v kočo, ki je 20 metrov nižje.
Od tod smo opazili, kako je vihar prevrnil enega od turnih smučarjev, ki je pri padcu izgubil smučko in palico. Na srečo je zdrsnil le do ene kotanjice, kjer se je zaustavil smučar in smučka, palica pa je oddrvela v globino.
V topli koči smo se okrepčali z malico iz nahrbtnika in nekateri popili čaj, večina pa „kuhančka“. Za mizo smo se odločili, da se bomo povzpeli še na sosednji vrh, Scharfes Eck, na višini 2376 m.
Bilo je malo grebernsko prečenje, zato smo se proti severozahodu spustili so sedla, nato pa proti vrhu, ki smo ga dosegli v 40 minutah.
Za to odločitev smo bili bogato poplačani. Na vrhu je namreč mogočen stolp in mnogo anten ter drugih naprav. Vsa ta oprema pa je bila neprepoznavna, saj je bila odeta v led, ki je s pomočjo vetra oblikoval prekrasne figure, raznih oblik in ornamente..
Česa podobnega v takem obsegu ni mogoče videti. Zato si je še posebej vredno ogledati fotografije, ki spremljajo ta potopis. Kljub izredno močnemu vetru smo se ob teh čudesih narave kar precej zadržali.
Povratek smo začeli s strmim spustom in nadaljevali z dolgim prečenjem, dokler nismo prišli do poti vzpona. Tu smo lahko sneli dereze in nadaljevali do našega izhodišča. Opazili smo, da je vlečnica s sidri namenjena tudi za vleko sani skupaj s sankači.
Ni kaj, udobje je čez vse. Za povratek smo porabili uro in pol, skupaj pa slabih pet ur. V spodnji koči so nam postregli pijačo.
Pred kočo pa so nekatere članice pipravile presenečenje – penino in izvrstne domače dobrote.
Pred odhodom smo se poslovili in si zaželeli vse dobro s Celjani, ki so se odpravili spet proti Dravogradu, ostali pa proti Celovcu in Ljubljani, kjer smo se razšli z željo in obljubo, da se tudi v prihajajočem letu družimo na turah gorniške skupine in se iz njih tudi srečno vračamo.
Spisal Janez
Že nekaj časa nas je spremljal močan veter, tu pa se je še okrepil. Pred nami je bila ša bolj pokončna strmina, zato smo si zaradi varnosti nadeli dereze, čeprav je snežna površina večinoma dopuščala hojo brez njih.
A zaradi vetra v rqzgledu nismo mogli uživati. Napravili smo skupinski posnetek zamaskiranih gornikov in se odpravili v kočo, ki je 20 metrov nižje.
Povratek smo začeli s strmim spustom in nadaljevali z dolgim prečenjem, dokler nismo prišli do poti vzpona. Tu smo lahko sneli dereze in nadaljevali do našega izhodišča. Opazili smo, da je vlečnica s sidri namenjena tudi za vleko sani skupaj s sankači.
Pred odhodom smo se poslovili in si zaželeli vse dobro s Celjani, ki so se odpravili spet proti Dravogradu, ostali pa proti Celovcu in Ljubljani, kjer smo se razšli z željo in obljubo, da se tudi v prihajajočem letu družimo na turah gorniške skupine in se iz njih tudi srečno vračamo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar