Schatzbichl, 2.1.2020

Mukulin / Mussenhöhe 2.038 m,
Schatzbichl 2.090 m,
Joch 2.052 m

udeleženci: Marjan, Miriam, Marko, Stojan, Melita, Andreja, Lili, Estera, Antonija, Urška, Franci, Tomaž, Matjaž, Ivan
trajanje: 8 h 20 min
višinska razlika: 1.400 m
dolžina: 18,8 km


Decembrske ture so postale že tradicija. Predvsem kar se tiče terminov, pa tudi gorstev, ki jih obiščemo. Ena takih je tudi adventa tura, ki je dobila ime zaradi časovnega okvirja in sejma, ki ga po turi obiščemo.

Veliko novega snega v visokogorju, predvsem pa slabo vreme, sta bila razloga, da smo prvotno planiran obisk Visokih Tur znižali ter časovno in krajevno prestavili. Potrpežljivost se je bogato obrestovala.

Ideja za nov cilj se je porodila s pomočjo nedavno izdanega prenovljenega vodnika. Tako smo se odločili za obisk Ziljskih Alp, velikopotezno krožno turo na Schatzbichl.



 Kot običajno se z vseh vetrov zberemo na jutranji kavi v Radovljici. Nekateri kapučino, drugi podaljšano, spet tretji čaj. No, tokrat je naneslo, da smo vsi podaljšano, ker se je bilo treba vrniti na Brod po pozabljen del obvezne opreme.

Pot smo nadaljevali do Trbiža, mimo Šmohorja ter Koče, do izhodišča Ziljski vrh / Gailbergsattel. Parkirali smo nekaj metrov pred gostiščem Gailberghöhe. Obetal se je idealen zimski dan, zato smo optimistično zagrizli po cesti do sedla Röten.

Tu se je začel bolj konkreten sneg, ki pa je bil trd in pomrznjen, zato je oprema ostala na nahrbtniku. Z vsakim korakom je postajalo bolj toplo, tudi razgledi so bili vedno bolj obširni. Na planino Auf der Mussen smo prišli v samih majicah.




To območje je izjemno bogato s floro v pomladanskem in poletnem času in je zaradi tega od leta 1978 razglašeno za naravni rezervat. Vrh pa imenujejo tudi Cvetlična gora Koroške. Letnemu času primerno smo zato rožice prinesli s seboj.

Nekatere udeleženke na nahrbtnikih, spet drugi v prisrčnicah. Po krajši pavzi smo nadaljevali proti prvemu vrhu. Mukulin ali Mussenhöhe (2.038m) smo dosegli po treh urah in pol. Razmere so bile odlične, sneg trd.

Malo se je udiralo le na mestih z napihanim snegom. Nebo brez oblačka in brez sapice vetra. Z vrha se je bilo potrebno spustiti na škrbino. Visoka ziljska pot ( Gailtaler Höhenweg ) s številko 229, po kateri smo ves čas hodili, se tu nadaljuje proti gori Lumkofel, mi pa smo zagrizli v strmino.

Sneg je ravno toliko odjenjal, da je oprema ostala v nahrbtniku. Po dobrih štirih urah smo dosegli vrh, s katerega je fantastičen razgled. Dravska, Ziljska in Lesna dolina so bile kot na dlani. Na jugu glavni greben Karnijcev, na severu skupini Kreuzeck in Schober, med njimi na zahodu Lienški Dolomiti.

Krajši odmor smo naredili za fotografiranje in malico, za daljše martinčkanje pa tokrat ni bilo časa. V sestopu smo prečili še razgledni plato Joch (2.052m) in se krčevito spuščali proti vzhodu. Dan je počasi ugašal.

V mraku smo prišli do lovske koče. Markirana pot se spusti precej nižje, zato smo nadaljevali po mestoma podrti makadamski cesti oziroma kolovozu. V soju čelnih lučk in pametnih telefonov smo v trdi temi na sedlu zašpilili nepozabno zimsko turo.

Ob vrnitvi smo se ustavili pri Danici v Dovjem na obvezni analizi z novoletnimi čestitkami. Lepšega uvoda v novo leto si res ne bi mogli želeti.

Spisal Marjan





Ni komentarjev:

Objavite komentar