Lenuhova grapa v Begunjski Vrtači, 22. 3. 2014

Begunjska Vrtača po Lenuhovi grapi 1997 m

udeleženca: Tomaž, Robert
trajanje: 5 h 30 min
višinska razlika: cca 980 m


Po dolgem času obiskovanja hribov na smučeh, izvzamem lahko le prejšnje tedenski naskok na Triglav (pa še ta je bil v pancarjih), sva s Tomažem to soboto obiskala vršace nad Zelenico. Zaradi prihajajoče fronte slabega vremena sva izbrala krajšo turo, z Ljubelja po Lenuhovi grapi na Begunjsko Vrtačo.


Ob 5.30 h štartava z Ljubelja, se ob smučišču po poledenelem snegu povzpneva do Šentanca. Zavijeva levo v breg, kjer se v severovzhodnem ostenju Begunjske Vrtače nahaja vstop v Lenuhovo grapo. Zaradi obilice snega je bila grapa lepo zalita brez skalnih skokov, sneg pa predelan in pomrznjen, kar nama je močno olajšalo vzpon.

Z viška sva v dolini opazovala gomazenje večinoma turnih smučarjev, ki so se počasi ob smučišču vzpenjali v breg in zavijali eni v Šentanski plaz, drugi pa naprej proti Domu na Zelenici.




Proti vrhu sva “padla” v meglo in v njeni družbi prilezla na greben, kjer naju je pozdravil dokaj močan veter. Malo pred osmo uro sva bila na Begunjski vrtači s katere naju je “kislo” vreme kmalu pregnalo naprej do sestopne grape.



V miru in tišini, bez “šundra” množice gornikov običajnega za današnjo destinacijo sva se ob rahlem rosenju s sestopne grape spustila v Šentanski plaz, ga prečila in se spustila do Doma na Zelenici kjer sva opravila postopek rehidracije.

Spisal Robi


PS
Velja omeniti, da sva idejo za današnji izlet dobila pri Slavkotu, Marjanu in Janiju, kateri so omenjeno grapo “popikali” pred kratkim v sončnem popoldanskem vremenu (bolj po deško). Najina današnja ponovitev v zgodnji jutranji uri, megli in vetru je izletu definitivno dala pridh moškosti pika :)




Ostržkova grapa v Begunjski Vrtači, Veliki vrh, 16.3.2014

Begunjska Vrtača 1997 m,
Veliki vrh 2060 m

udeleženci: Nevenka, Slavko, Tomaž
trajanje: 7 h 20 min
višinska razlika: cca 1050 m

Zaradi službenih obveznosti in vremena smo šli v hribe v nedeljo namesto sobote. Zbrali smo se samo trije in se odpeljali na Ljubelj. Kljub zgodnji uri je bilo na parkirišču že kar nekaj avtomobilov in planincev ter turnih smučarjev, ki so se odpravljali vsepovsod okoli Zelenice.



Malo pred šesto zjutraj smo začeli s turo. Ker je Ostržkova grapa že nad prvim plazom, smo jo že zelo kmalu videli. In na ta plaz nad kočo Vrtača smo kmalu zavili in že zgodaj nadeli dereze in v roke vzeli cepine. Gneča iz Ljubelja nam ni sledila in v strmino plazu smo grizli sami.



Ob vstopu v grapo smo prijeli še za drugi cepin. V grapi je bilo vse lepo zalito in pomrznjeno, čeprav se na najožjem delu grape že pojavljajo razpoke v snegu in vprašanje koliko časa bodo še primerne razmere.





Ko smo prišli na sonce se je strmina v grapi počasi položila in ko se zadeva čisto poravna smo mislili, da je konec in da vidimo greben.






Pa ni bilo tako, za ovinkom nas je čakal še zelo strm izstop na greben, najbolj strm del cele smeri. Na grebenu smo v vetru najprej stopili na Begunjsko Vrtačo in potem nadaljevali še proti Velikemu vrhu.

Na poti mimo Šentanskega plazu smo opazovali razpoke v snegu, ki bodo prej ali slej povzročile, da bo opast zgrmela dol po plazu.






Na Velikem vrhu se je trlo ljudi, ki so prileteli od vsepovsod. Sestopili smo po Centralni grapi proti planinskemu domu na Zelenici.

Na Zelenici pa smo ob pivu ogledovali grape v Begunjščici, na Nevenkini shemi in v naravi. Dela ne bo zmanjkalo, le razmere morajo biti. Danes pa smo tudi izvedli zelo lepo turo za jubilejni 300. potopis.


Spisal Tomaž




Wintertaler Nock, 8. 3. 2014

Wintertaler Nock 2394 m

Gorniška skupina PD Rašica

udeleženci:  Boštjan, Mateja, Klavdija, Nevenka, Robert M:, Slavko, Robert T., Peter, Janez, Robert D.
trajanje: 6h 30 min
višinska razlika: cca 1100 m


V zelo lepem marčnem jutru se nas je deset gornikov odpeljalo preko Ljubelja, Celovca, Feldkirchna do prelaza Flattnitz. Parkirali smo pri gondolski postaji, ki pelje na sosednjo goro Hirnkopf, 1840 m, in se pripravili za pohod. Z nami je bilo tudi troje turnih smučarjev. Trasa je bila za obe skupini enaka. Na smerokazu je pisalo čas 4 ure.

Začeli smo navkreber po zelo ledeni gozdni cesti in se po pol ure hoje  spustili slabih 100 m na najnižjo točko vzpona pri mostičku čez potok Rapitz. Tura je dolga kar dobrih pet kilometrov in se imenuje Koroška mejna pot, označena s številko 151. Tu smo zapustili gorsko cesto in se po stezi usmerili strmo navzgor.

Trasa je vse do vrha ista tudi za turne smučarje. Na tem delu je sneg še nepredelan, suh pršič, zato se kar precej udira. V skupini je bil tudi eden s krplji, ki je hodil ob progi turnih smučarjev, a zaradi nepredelanega snega ni bistveno olajšal hoje ostali  pohodnikom. Po približno dveh urah smo prišli na planino Stering.

Odprla se je široka planjava in veter je dobil vso svojo moč. Tudi hladno postaja. Naš vrh se je prikazal v daljavi in ugotovili smo, da imamo še kar dolgo pot pred seboj. Stopali smo po čistini, delno po vetrovnem grebenu, delno v zavetrju ob sledeh turnih smučarjev. V lepem sončnem vremenu smo prišli do vrha, na katerem stoji križ, obložen z ledenim nanosom.

Turni smučarji so potrebovali tri ure, vsi ostali pa še slabo uro več. Na vrhu 2394 m visokega Wintertalerja je pihal močan in zelo mrzel veter. Takoj smo se skrili malo nižje v zavetrje. Odpočili smo se, okrepčali in posladkali z dobrotami, ki so se našle v nahrbtnikih ženskega dela ekipe.

Razgled na bližnje gore je bil zelo dober, v daljavi pa so rahle meglice zastirale pogled. Kljub temu smo na jugu prepoznali naše Julijce s Triglavom.Po počitku smo si pešci nadeli dereze, smučarji pa smuči in se odpravili vsak na svojo stran v dolino. Žal pa kvaliteta snega ni omogočala pravega užitka na spustu.

Hodili smo po isti poti, po kateri smo se tudi vzpenjali. V vršnem delu se je menjavala trša in mehkejša podlaga, zato smo se tudi bolj ali manj pogrezali. Na tem delu se je napravila tudi skorja, ki se je predirala ter dodatno ovirala pri hoji. Na planini Stering smo pospravili dereze in se spustili po strmem gozdnatem terenu.

Sneg je bil prhek, zato se smo lahko hitreje napredovali. Ubirali smo bližnjice in kmalu dosegli najnižjo točko, kjer se priključi tudi pot turnih smučarjev, ki pa so prispeli že precej pred nami. Za konec smo morali premagati še neprijeten klanec po ledeni cesti, ki jo je sonce že precej zmehčalo. Za spust smo rabili dve uri in pol, skupaj pa šest ur in pol.

Počakali smo samo še smučarje, ki so nas čakali v bližnjem gostišču, se uredili in se odpeljali. Analizo uspešne poti smo naredili pri Gorencu na Zlatem polju v Kranju.

Spisal Janez