Wintertaler Nock 2394 m
Gorniška skupina PD Rašica
udeleženci: Boštjan, Mateja, Klavdija, Nevenka, Robert M:, Slavko, Robert T., Peter, Janez, Robert D.
trajanje: 6h 30 min
višinska razlika: cca 1100 m
V zelo lepem marčnem jutru se nas je deset gornikov odpeljalo preko Ljubelja, Celovca, Feldkirchna do prelaza Flattnitz. Parkirali smo pri gondolski postaji, ki pelje na sosednjo goro Hirnkopf, 1840 m, in se pripravili za pohod. Z nami je bilo tudi troje turnih smučarjev. Trasa je bila za obe skupini enaka. Na smerokazu je pisalo čas 4 ure.
Začeli smo navkreber po zelo ledeni gozdni cesti in se po pol ure hoje spustili slabih 100 m na najnižjo točko vzpona pri mostičku čez potok Rapitz. Tura je dolga kar dobrih pet kilometrov in se imenuje Koroška mejna pot, označena s številko 151. Tu smo zapustili gorsko cesto in se po stezi usmerili strmo navzgor.
Trasa je vse do vrha ista tudi za turne smučarje. Na tem delu je sneg še nepredelan, suh pršič, zato se kar precej udira. V skupini je bil tudi eden s krplji, ki je hodil ob progi turnih smučarjev, a zaradi nepredelanega snega ni bistveno olajšal hoje ostali pohodnikom. Po približno dveh urah smo prišli na planino Stering.
Odprla se je široka planjava in veter je dobil vso svojo moč. Tudi hladno postaja. Naš vrh se je prikazal v daljavi in ugotovili smo, da imamo še kar dolgo pot pred seboj. Stopali smo po čistini, delno po vetrovnem grebenu, delno v zavetrju ob sledeh turnih smučarjev. V lepem sončnem vremenu smo prišli do vrha, na katerem stoji križ, obložen z ledenim nanosom.
Turni smučarji so potrebovali tri ure, vsi ostali pa še slabo uro več. Na vrhu 2394 m visokega Wintertalerja je pihal močan in zelo mrzel veter. Takoj smo se skrili malo nižje v zavetrje. Odpočili smo se, okrepčali in posladkali z dobrotami, ki so se našle v nahrbtnikih ženskega dela ekipe.
Razgled na bližnje gore je bil zelo dober, v daljavi pa so rahle meglice zastirale pogled. Kljub temu smo na jugu prepoznali naše Julijce s Triglavom.Po počitku smo si pešci nadeli dereze, smučarji pa smuči in se odpravili vsak na svojo stran v dolino. Žal pa kvaliteta snega ni omogočala pravega užitka na spustu.
Hodili smo po isti poti, po kateri smo se tudi vzpenjali. V vršnem delu se je menjavala trša in mehkejša podlaga, zato smo se tudi bolj ali manj pogrezali. Na tem delu se je napravila tudi skorja, ki se je predirala ter dodatno ovirala pri hoji. Na planini Stering smo pospravili dereze in se spustili po strmem gozdnatem terenu.
Sneg je bil prhek, zato se smo lahko hitreje napredovali. Ubirali smo bližnjice in kmalu dosegli najnižjo točko, kjer se priključi tudi pot turnih smučarjev, ki pa so prispeli že precej pred nami. Za konec smo morali premagati še neprijeten klanec po ledeni cesti, ki jo je sonce že precej zmehčalo. Za spust smo rabili dve uri in pol, skupaj pa šest ur in pol.
Počakali smo samo še smučarje, ki so nas čakali v bližnjem gostišču, se uredili in se odpeljali. Analizo uspešne poti smo naredili pri Gorencu na Zlatem polju v Kranju.
Spisal Janez
Ni komentarjev:
Objavite komentar