Bosna in Hrvaška, 12. - 18.6.2023

udeleženci: Jaka, Tomaž, Primož

1. dan

Spet smo šli v izvidnico, na ogledno turo na Hrvaško in v Bosno. V ponedeljek zjutraj smo se odpeljali v Liko, do "Plitvičkih jezer v malem".

Do Rastok se najhitreje pride po magistralni cesti D1 iz Karlovca. Starejše generacije to magistralno cesto poznamo iz časov, ko je bila ta, poleg jadranske magistrale, glavna povezava do Dalmacije.

Mi smo malo raziskovali  in šli z avtoceste v Ogulinu in potem po zelo ovinkasti cesti do Slunja. Tu smo parkirali in se po turistični stezici spustili do Rastok.

Tu se reka Slunjčica preko lehnjakovih pregrad in mnogih jezerc, slapov in brzic, izliva v reko Korano, kot njen levi pritok. Voda teče med hišami, ki so bile v glavnem postavljene na prelomu med 19. in 20. stoletjem, ko so se tu ukvarjali z mlinarstvom.

Mi smo najprej naredili krog, prečkali Korano in si z druge strani ogledali štiri glavne slapove, Vilina kosa, Hrvojev slap, Buk in Prvi slap.

Kasneje smo se sprehodili še med samimi jezerci in slapovi in se po manjšem kanjončku spustili vse do Korane. Rastoke so nas navdušile, kakšen biser so in tako blizu Slovenije.

Po ogledu Rastok smo nadaljevali z vožnjo in preko mejnega prehoda Ličko Petrovo Selo / Izačić vstopili v Bosno. V Bihaću, glavnem mestu Unsko-sanskega kantona, smo se ustavili za kosilo in ogled mesta.

Sledila je vožnja ob reki Unido Kulen Vakufa, kjer smo imeli rezerviran apartma za prvo noč. Namestili smo se v apartmaju in se odpeljali naprej v Martin Brod.

Tu smo šli najprej pogledat pot, ki gre po soteski reke Unac, ki se v Martinj Brodu izliva v Uno. V soteski je JLA nekoč izdolbla dva tunela in na neki točki odnehala.

Kakšen je bil namen te trase in zakaj so odnehali, ni znano, so pa tuneli sedaj domovanje netopirjev. Vrnili smo se v Martin Brod pogledat slapove na Uni.

Veliki slap je veličasten. Ker smo slap Štrbački buk izpustili, je bil to precej dober nadomestek. Malo smo gledali zemljevid na telefonu in videli, da je višje na Uni most.

Pa pojdimo pogledat, morda nam uspe krožna tura, smo si rekli. Enako je menil lokalni kuža, ki se nam je pridružil. Izplačalo se je, atraktivna pot ob in nad Uno nas je pripeljala do dveh mostov, železniškega in recimo mu cestnega.

Železniški most je med dvema tuneloma in je del žal zapuščene železniške povezave Bihać - Knin. Po cestnem mostu smo šli na levi breg Une in se po makadamski cesti vrnili v Martin Brod ter si ogledali še mali slap.

Prav lepo turo smo si naredili, ki smo jo zaključili z odličnimi postrvmi. Po večerji smo se vrnili v Kulen Vakuf in pred spanjem pogledali še večerni utrip kraja.

 

Fotografije Tomaž, 1. dan

Fotografije Jaka, 1. dan

Relive Rastoke

Relive Martin Brod



2. dan

Po zajtrku smo se ustavili na nogometnem igrišču NK Una Kulen Vakuf. Tu sem taboril prvo noč na Una regati 2003, pa sem malo obujal spomine.

Odpeljali smo se naprej, cesta se je kmalu precej dvignila in z višine smo si ogledali kanjona Une in Unca. Nadaljevali smo z vožnjo do Drvarja in iz Unsko-sanskega kantona vstopili v Kanton 10.

Tu smo se ustavii le na kratko, za ogled Titove pečine. Ta se dviga dobrih 20 m nad Drvarjem. 6. januarja 1944 se je vrhovno povelstvo NOV in POJ iz Jajca preselilo v Drvar.

Tito je bival v vasi v bližini Drvarja, v baraki v pečini pa je sestankoval s predstavniki zavezniških sil. Na večer pred nemškim desantom je zaradi praznovanja ostal njegovega rojstnega dne ostal v pečini.

Zjutraj 25. maja 1944 so nemci izvedli desant na Drvar, oziroma operacijo Konjičev skok (nemško: Unternehmen Rösselsprung), ki pa ni uspel, saj je Titu uspelo pobegniti.

Mi smo po ogledu z vožnjo nadaljevali do Bosanskega Grahova. Kmalu je sledil spust do Livanjskega polja, ki s površino 458,7 km² velja za največje kraško polje na svetu.

Po polju Livanjskem polju smo se zapeljali do Livna. V apartmajih "li" v centru Livna smo se namestili za tri noči. Naš apartma je bil direktno nad kafičem.

Naš pohodno turo sno začeli kar iz apartmaja, oziroma kafiča. Sprehodili sm ose do izvira reke Bistrice, ki izvira iz sten kraškega hriba Bašajkovac.

Mi smo nadaljevali vse do ceste, ki po planinah vodi do koče Kruzi (1.265 m) pod vrhom Cincar (2.006 m). Do koče je kar 9 km ceste, po pašnih planinah, kjer se pasejo ovce, krave in divji konji.

Prehitelo nas je nekaj vozil lokalne turistične agencije, ki je skupino Nemcev peljala gledat divje konje. Pravzaprav sreča, ker je del vodičev iz agencije odprl sicer zaprto kočo zaradi pogostitve gostov.

In tako smo tudi mi prišli do piva, ki se je prav prileglo po hoji čez širjave planin. Na Cincar nismo šli, smo pa odšli do razgledne vzpetine Glavica (1.297 m) od koder se odpre veličasten razgled na še eno kraško polje, Glamočko polje.

Sestopili nism opo isti poti. Tudi po nasvetu vodičev iz turistične agencije sm izbrali cesto ki pelje do naselja Suhača pred Livnom in kasneje malo kleli, ker se je izkazalo, da je ta pot še daljša od one iz Livna.

Sledila je odlična večerja v konobi Ivina Arka  in ogled večernega utripa Livna.



 

 

Fotografije Tomaž, 2. dan

Fotografije Jaka, 2. dan

Relive, 2. dan



3. dan

Zjutraj smo se odpeljali brez zajtrka. Bomo že nekaj ob poti našli. Najprej smo našli množico konj, ki se je drenjala na cesti in nekaj lizala po tleh, morda se je kakšnemu tovornjaku ali traktorju kaj streslo.

Z vožnjo smo nadaljevali do vasice Zahum nad Ramskim jezerom. Najprej smo peš odšli do razgledne točke z lepim razgledom na Ramsko jezero. 

O povratku proti avtu nas je dohitela skupina kakšnih 10 let starih otrok z učiteljicami.Fante iz skupine je zanimalo za koga smo, Dinamo ali Hajduk. 

Zadovoljni z odgovorom so nadaljevali proti razgledni točki.  Mi pa smo se z avtom zapeljali do gostilne nad Zahumom, kjer je bil parkiran avtobus, ki je otroke pripeljal sem gor.

V gostilni smo prišli do kave in zajtrka, tako da smo se lahko v miru pripravili za pohod. Naš cilj je bil masiv Raduše in njen najvišji vrh Idovac (1.956 m). Čakalo nas je dobrih 800 m višinske razlike in dobrih 6 km hoje do vrha.

Velik del poti poteka po kolovozu iz časov vojne v devetdesetih let prejšnjega stoletja. Višje kot smo bili bolj so se odpirali razgledi na okolico, kjer je daleč naokoli komaj kaj poseljenega.

Se je pa vreme že slabšalo, a je zdržalo tako do vrha, kot do našega povratka do gostilne. Čim smo bili pod marelami gostilne se je na kratko ulilo. Po krajšem postanku smo nadaljevali do naslednje atrakcije, Ramskega jezera.

Ramsko jezero je nastalo leta 1968, ko so zajezili reko Ramo. Reka Rama, je desni pritok Neretve in od nekoč 33 km dolge reke je ostalo le še 9 km struge, njen zgornji tok je potopljen v Ramskem jezeru, njen spodnji tok in izliv v Neretvo pa v Jablaničkem jezeru.

Ramsko jezero se zaradi svoje razčlenjenosti uvršča med najlepša jezera v Evropi. Vse polno je otočkov in polotočkov. Vodostaj jezera zelo niha. Mi smo kmalu po majskem "monsunskem" obdobju prišli na zelo visok vodostaj.

Na enem od polotokov, ki globoko segajo v jezero, se nahaja Franjevački samostan in cerkev Device Marije. Crkev in samostan lsta tako locirana skoraj na sredini jezera. Vsekakor je Ramsko jezero biser, ki je vreden obiska.

Kake gostinske ponudbe s hrano pa le nismo našli tam in tako je vprašanje kosila oziroma večerje ostalo odprto vse do povratka v Livno. Malo pred livnom smo se ustavili še približno tam, kjer smo zjutraj videli konje.

Tu je lep razglednik na Livanjsko polje, stran od razglednika pa kitajsko podjetje ravno končuje z izgradnjo kakega ducata vetrnih elektraren z močjo 3 MW vsaka.


Po vrnitvi v Livno smo se seveda oglasili v kafiču pod apartmajem in Ahmet, lastnik apartmajev in kafiča nam je predlagal destinacijo za večerjo, restavracijo Bacchus v trgovskem centru Forum.

Po večerji pa je sledil ogled polfinale lige narodov med Nizozemsko in Hrvaško. Kljub temu, da smo bili v Livnu, ki je pretežno hrvaško mesto in kjer je bil rojen selektor hrvaške reprezentance, se nam tokrat ni dalo v mesto.Tekmo smo si ogledali kar na platnu v našem kafiču.



4. dan

V četrtek nas je pričakalo najslabše vreme potovanja. Ker smo to vedeli v naprej, se nismo preveč sekirali. Po jutranji kavi na trćnici in zajtrku v burekdžinici, smo se odpeljali do Blidinjskega jezera.

Vreme se je toliko poslabšalo, da za kakšen resen pohod ni bilo primerno. Skočili smo le na razgledni vrh dobrih 100 m nad jezerom. Po sestopu smo za potrebe izleta drugo leto poiskali izhodišče za Veli Vran (2.074 m).

Nadaljevali smo na drugo stran in se malo vozili po obronkih masiva Čvrsnice. Zavili smo tudi do smučišča Blidinje, kje smo se ustavili v gostilni, kjer je ravno potekala lokalna krvodajalska akcija.

Od tu smo šli pogledat hotel Hajdučke vrleti in si tu omislili kosilo. Po kosilu smo se vrnili v Livno in šli popoldan pogledat hotel, ki je kandidat za namestitev udeležencev na potovanju naslednje leto.

Za večerjo smo prvič in edinič na potovanju jedli čevapčiče, ki jih je častil Ahmet. Trije dnevi v Livnem so kar prehitro minili.
 



 


5. dan

Spet kava na tržnici in zajtrk v burekdžinici in nato odhod iz Livna. Čez mejni prehod Aržano / Priska smo se zapeljali na Hrvaško. Zapeljali smo se v Imotski pogledat dve zanimivi kraški jezeri.

Prvo je občasno presihajoče Modro jezero, ki leži tik ob mestu. Nekoč podzemno jezeru je po porušitvi stropa kraške jame postalo zunanje jezero. Velja za eno najlepših kraških jezer na Hrvaškem.

Njegova globina varira od 0 do 147 m in kadar presahne se na dnu igra nogomet. Do jezera je bila v začetku 20. stoletja urejena široka serpentinasta pot. 
 
Ob visokem vodostaju, tako je bilo tudi ob našem obisku ima jezero obliko ledvice.

Nad jezerom se dvigajo strme stene  in skale in na najvišji skali so pred stoletji zgradili trdnjavo Topana s katere je lep razgled na jezero.

Na drugi strani trdnjave pa je še ena zanimivost, stadion Gospin dolac.  Stadion je bil grajen leta 1989 v naravni vrtači.
 
Ima kapaciteto 4000 obiskovalcev in je dom nogometnega kluba Imotski, trenutno petoligaša. Leta 2017 ga je BBC uvrstil med 10 najlepših stadionov na svetu.

Mi smo nadaljevali v smeri Rdečega jezera, ki je tudi bilo nekoč podzemno jezero. Ime je dobilo po rdečih skalah, ki ga obdajajo in se zelo strmo spuščajo proti jezeru. Jezero je globoko med 250 in 280 m, kar ga uvršča med najglobja jezera v Evroopi.

Celotna globina vrtače pa je 528 m, kar jo uvršča med najglobje vrtače na svetu. Dno jezera je 6 m pod morsko gladino. Do jezera se ni mogoče spustiti, je pa okoli vrtoglavega roba vrtače speljana razgledna pot.

Po ogledu obeh jezer smo se ustavili v prijetnem lokalčku pri Modrem jezeru, nato pa smo se odpeljali proti morju. Preko Zagvozda in tunela Sveti Ilija smo bili hitro v Baški Vodi.

Namestili smo se v apartmajih Omrčen in si nato na mestni plaži omislili kopanje. Zvečer smo se peš odpravili do vasice Topići, v konobo Panorama, na večerjo.






6. dan

Ponoči je burja kar razgrajala in tudi zjutraj se še ni čisto umirila. Mi smo se po zajtrku odpeljali proti Omišu in zavili na sedlo med Biokovim in Omiško Dinaro. Tu je majhna vasica Dubci (285 m) in tu je bilo naše izhodišče za pohod.

Naš cilj je bil Kozjak (722 m). V prelepem sončnem vremenu smo prišli na greben in uživali v razgledih na Biokovo na jugu, obalo pod nami in bližnji Brač, ter Hvar v daljavi in za njim Pelješac.

Veter se je počasi umirjal, a še vedno nas je lepo hladil. Do Kozjaka je kar razgibana pot. Gor in dol čez pet vrhov, Šatarice (640 m), Smričice (601 m), Biline stine (597 m), Šćapi (613 m) in lokvica (671 m)

Dve uri in četrt smo potrebovali do Kozjaka. Sestopili smo le delno po isti poti, kmalu smo zavili na markirano pot proti vasici Gornji Tadići. V vasici smo se v konobi Tadići ustavili na kosilu.
 
Na terasi z lepim razgledom v notranjost proti kanjonu Cetine, raste češnja, ki je bila takrat polna slastnih češenj s katerimi smo se mastili med čakanjem na hrano.

Po kosilu nas je čakal sestop po cesti do vasice Orlovac in potem navkreber do nsšega avta v Dubcih. Odpeljali smo se v Omiš in se malo sprehodili po starem delu mesta, nato pa vrnili v Baško Vodo in dan zaključili na mestn iplaži.


 

7. dan

Po zajtrku nas je čakala le še vožnja domov. Bili smo zadovoljni, naša izvidnica je lepo uspela.
Spisal Tomaž

 
 
 

Ni komentarjev:

Objavite komentar