udeleženci: Marjan, Andreja, Milena, Gordan, Tomaž, Matjaž
povprečna starost: 60 let, 7 mesecev, 14 dni
1. dan
Hildesheimer Hütte 2900 m
trajanje: 3 ure 40 min
višinska razlika: 990 m
dolžina: 6,7 km
Kot vsako leto smo se tudi letos odpravili na ledeniško turo. Tokrat so bile cilj Štubajske Alpe in med drugim tudi njihov najvišji vrh, Zuckerhütl (3507 m).
Sredi noči smo krenili na pot. Za vožnjo smo izbrali različico mimo Innsbrucka, nato po dolini reke Inn proti zahodu in naprej po dolini Ötztal do kraja Sölden, kjer smo parkirali.
Sölden je seveda najbolj znan po alpskem smučanju, saj se na bližnjem ledeniku Rettenbach vsako leto konec oktobra začne sezona svetovnega pokala z ženskim in moškim veleslalomom. V poletni sezoni pa kraj zaživi predvsem kot središče gorskega kolesarstva.
Bike Republic Sölden je eden najbolj znanih bike parkov v Alpah. Upravljavci ga opisujejo kot »najbolj tekočo državo v Alpah«, obiskovalci pa ob prihodu simbolično postanejo »državljani« Bike Republic Söldna in celo dobijo svoj potni list.
Vse je podrejeno tej dejavnosti. Žičniške naprave prevažajo kolesa, lokalni avtobusi pa imajo zadaj posebne prikolice za njihov prevoz. Tudi mi smo počakali na avtobus, ki nas je odpeljal približno 600 višinskih metrov više, do Fiegl's Hütte na planini Windachalm.
Dolina Ötztal predstavlja mejo med Ötztalskimi Alpami na zahodni in Štubajskimi Alpami na vzhodni strani doline. Ledenik Rettenbach in glavnina bike parka ležita v Ötztalskih Alpah, mi pa smo se podali v Štubajske Alpe.
Kar nekaj časa smo se zložno vzpenjali po dolini Windachtal, preden se je pot začela občutneje vzpenjati. Z višino so se odpirali vedno lepši razgledi in kmalu smo lepo videli že obiskane cilje v Ötztalskih Alpah:
Similaun,
Weißkugel in
Wildspitze.
Še malo in po dvanajstih urah od odhoda iz Ljubljane smo že uživali na terasi naše koče.
Fotografije Tomaž, 1. dan
Fotografije Marjan, 1. dan
Fotografije Matjaž, 1. dan
Sled poti, 1. dan
2. dan
Pfaffenkogel 3366 m,
Wilder Pfaff 3456 m,
Hildesheimer Hütte 2900 m
trajanje: 7 ur 55 min
višinska razlika: 960 m
dolžina: 9,3 km
Čakala nas je prva ledeniška tura. Malo pred sedmo smo zapustili kočo. Do roba ledenika Pfaffenferner smo potrebovali dobro uro. Tam smo si nadeli opremo, se navezali in krenili navkreber. Po naslednji dobri uri smo dosegli sedlo Pfaffenjoch.
Na sedlu smo prestopili na ledenik Sulzenauferner in se po njem najprej povzpeli na Pfaffenkogel. Za nadaljevanje smo imeli več možnosti. Ena je vodila po skalnem grebenu na Pfaffenschneide (3498 m), vendar je ta vzpon za našo skupino nekoliko prezahteven.
Druga možnost je bil vzpon na naš glavni cilj, Zuckerhütl. Toda v pogovorih z lokalnimi gorskimi vodniki smo izvedeli, da ga zaradi razmer odsvetujejo. Nekoč je ledenik na njegovi vzhodni strani segal skoraj do vrha.
Z leti se je ledenik umaknil, zaradi višjih temperatur pa se je pred nekaj leti na vzhodnem pobočju sprožil velik podor. Ta je še vedno aktiven in se občasno znova sproži, zato predstavlja resno nevarnost.
Zuckerhütl smo zato zamenjali z vrhom Wilder Pfaff. Špura po ledeniku tako ali tako vodi mimo Zuckerhütla, na sedlu Pfaffensattel med obema vrhovoma pa smo lahko od blizu opazovali njegovo vzhodno pobočje in območje podora.
Da so opozorila utemeljena, je kazalo tudi dogajanje na gori. Res je, da so se posamezniki še vedno vzpenjali na Zuckerhütl, vendar jih je bilo glede na veliko število obiskovalcev ledenika zgovorno malo.
Mi smo ostali pri svoji odločitvi in se povzpeli na Wilder Pfaff. Zuckerhütl smo sicer poskušali osvojiti že leta 2017, ko nam je vzpon preprečilo slabo vreme.
Takrat smo se povzpeli na Wilder Freiger (3418 m), ki se nam je zdaj lepo odprl z vrha Wilder Pfaffa. Tudi sicer je od tam izjemen razgled na Štubajske Alpe, Skupino Tuxer, Zillertalske Alpe, Sarntalske Alpe in Dolomite.
Sestopili smo po isti poti, čez obe sedli in oba ledenika, pri tem pa upali, da nas plohe ne ujamejo. To nam je tudi uspelo, saj smo se še pred dežjem vrnili h koči.
Fotografije Tomaž, 2. dan
Fotografije Marjan, 2. dan
Fotografije Matjaž, 2. dan
Sled poti, 2. dan
3. dan
Falkengrat 2950 m,
Hinterer Daunkopf 3225 m,
Ambergerhütte 2135 m
trajanje: 10 ur 20 min
višinska razlika: 1110 m
dolžina: 16 km
Dež je padal cel večer, ponoči in še zjutraj, ko smo bili pred težko odločitvijo. Danes nas je čakala selitev v Ambergerhütte, pred nami pa sta bili dve možnosti.
Prva je bila sestop v Sölden, vožnja do vasi Gries in nato vzpon po oskrbovalni cesti do koče. Druga pa prečenje čez hribe – malo po skalah, malo po ledenikih, čez tritisočak in nato skalni sestop v visokogorsko dolino.
Ni kazalo najbolje za prečenje. Odhod prestavimo za eno uro, saj je napovedano izboljšanje vremena. V jedilnici po zajtrku še malo posedimo in se posvetujemo z lokalnim gorskim vodnikom.
Skupaj ugotovimo, da bi prečenje šlo in tudi vreme bo zdržalo tja nekje do štirih popoldan. In tako malo čez osmo zjutraj krenemo. Prva postaja je dvatisočak Falkengrat takoj nad kočo.
Po skalnem grebenu nadaljujemo do ledenika Gaiskarferner. Formiramo ledeniški navezi in prečimo ledenik, kjer so žičniške naprave, saj vse skupaj pripada širšemu območju smučišča Stubaier Gletcher.
Velik del ledeniškega pobočja je prekrit z zaščitnimi ponjavami. Običajno gre za sintetični geotekstil ali posebne volnene flise, ki zmanjšajo poletno taljenje ledenika tudi do 70 %.
Vzpenjali smo se proti sedlu Schaufeljoch (3155 m). Tu prehod na drugo stran ni možen, je pa tu zgornja postaja gondole, ki je bila naša rezerva, če prehod preko Eisjocha ne bi bil možen.
Pred sedlom smo tako zavili okoli vrha Großer Isidor (3210 m) proti sedlu Eisjoch (3120 m). Čeprav smo šli po kopnem ledeniških navez nismo razformirali, saj nas je čakal sestop po ledeniku Schaufelferner.
And Now for Something Completely Different, kot bi rekli Monty Python. Na sedlu, kjer smo pričakovali prehod na ledenik, smo naleteli na gradbišče nove zgornje postaje. Z derezami in navezani na vrvi smo se sprehajali po blatni cesti mimo žerjava, parkiranih kombijev in poltovornjakov ter hrušk z betonom.
Presenečenje je bilo popolno, le da se ne ve, kdo je bil bolj presenečen, delavci na gradbišču ali mi. Seveda je vsa ta mehanizacija nekako prišla sem gor, na 3100 m. Na drugi strani je cesta že od prej obstajala do zgornje postaje gondole Eisgrat, ki pripelje iz doline Stubaital.
Za potrebe gradnje pa so po ledeniku Schaufelferner nasuli dober kilometer dolgo gradbeno cesto za dostop do gradbišča. In to še ni vse. Na ledeniku so bili trije bagri, ki so za temelje stebra žičnice kopali po snegu in ledu.
Super, na eni strani hriba se ledeniki prekrivajo s ponjavami, na drugi strani se razkopavajo z mehanizacijo. Pri vsem skupaj pa gre za znižanje zgornje postaje žičnice za 25 m, ker se je za toliko umaknil ledenik. In po koncu gradnje bodo umaknili tudi cesto.
Seveda se v tem blatu ni bilo kje razvezati in sneti derez, to smo storili šele na postaji gondole. Ko smo se približno uredili, smo nadaljevali s sestopom do postaje Gamsgarten (2620 m). Tu nas je čakal vzpon na naš glavni današnji vrh, Hinterer Daunkopf.
Na vrhu smo bili po 6-ih urah. Za dobrodošlico nas je pričakala krajša plohica sodre, nekakšno predpranje. Kakor je prišla, je ploha tudi odšla. Mi pa tudi. Koča je bila še daleč in čakal nas je pester sestop.
Sestopali smo ob robu ledenika, po ozkem grebenu, ki pa je bil odlično markiran in zgoraj tudi ne tehnično težak. Nižje je sedlo, kjer je spet stik z ledenikom. Če je bil prej ta prestrm za sestop, so bile zdaj v snegu stopinje.
Sprva smo nadaljevali po markirani poti po grebenu, ki gre tu rahlo navzgor, a hitro videli, da je v tem delu greben težji kot zgoraj, hkrati pa tudi videli kam vodijo sledi po ledeniku, ki se nižje spet čisto približa markirani poti.
Šli smo nazaj do sedla, nataknili dereze, se navezali in krenili. Naši umazani vrvi sta na začetku v snegu pustili nič kaj lepo rjavo sled a ledeniški odsek jima je koristil, saj sta se lepo očistili. Koristil je tudi nam.
Čeprav smo nekaj časa izgubili z derezami in navezovanjem smo s hitrim spustom po ledeniku ogromno pridobili. In na markirani poti je pogled nazaj pokazal, da bi ta sestop v težavnem svetu skalne stopnje pomenil veliko izgubo časa.
Toliko bolj je bilo to pomembno, ker nas je kmalu ujela 30 minutna ploha, ki nas je pošteno oprala. Po pranju, ki smo ga bili itak potrebni je spet posijalo sonce.
Tehničnih detajlov je bilo tudi konec, le še dolg sestop do koče, kamor smo prišli direktno na večerjo.
Fotografije Tomaž, 3. dan
Fotografije Marjan, 3. dan
Fotografije Matjaž, 3. dan
Sled poti, 3. dan
4. dan
Hohe Egg 2820 m,
Schrankogel 3497 m,
Ambergerhütte 2135 m
trajanje: 9 ur 55 min
višinska razlika: 1460 m
dolžina: 10,1 km
Schrankogel. Der höchste Wegeberg Österreichs, najvišja gora z urejeno potjo v Avstriji. Poleg tega je tretja najvišja gora Štubajskih Alp. Najvišji vrh našega izleta, po kolesarsko (saj je ravno Tour de France) bi rekli Cima Coppi izleta.
Takoj po zajtrku smo se odpravili na pot. Čeprav smo z ledeniki opravili, smo za vsak primer vzeli s seboj še zimsko opremo, saj nismo natančno vedeli, kakšne razmere nas čakajo pod vrhom.
Hodili smo po dolini, po kateri smo včeraj sestopali, le da tokrat po drugi strani potoka. Pot se kmalu začne vzpenjati in nas pripelje do roba ledeniške morene. Do sem je nekoč segal ledenik Schwarzenbergferner.
Na približno 2700 metrih zapustimo moreno, zavijemo levo in po travnatih pobočjih dosežemo neizrazit vrh Hohe Egg. Nadaljevali smo po grušču čez 400 m visoko streho, ki se proti vrhu oža, do jugozahodnega grebena.
Na grebenu ob podrtijah, skalah ter balvanih, plezanje doseže II. težavnostno stopnjo. Na poti je tudi nekaj snežišč, ki pa se jim brez težav izognemo. Razgledi so fantastični.
Lepo se vidi tudi večji del našega včerajšnjega prečenja. Med vzponom srečujemo gornike, ki že sestopajo. Domačin, ki nas je prehitel že na moreni in se je na vrh povzpel po vzhodnem grebenu, nam pove, da je tam manj plezanja.
Po petih urah dosežemo zelo ozek vrh Schrankogla. Kar 45 minut uživamo v razgledih na ledenike in številne okoliške tritisočake.
Prvotno je bilo mišljeno prečenje, pri katerem kljub nekaterim pomislekom tudi ostanemo. Sestopimo po vzhodnem grebenu. Res je tehnično manj zahteven, a je bolj gruščnat in tako nekoliko bolj siten.
Sestopimo vse do Schwarzenbergferner in se po moreni vrnemo do razcepa in po poti pristopa nazaj do koče. Uspela nam je še ena kraljevska tura.
Za naslednji dan je bil pred odhodom v programu hišni vrh koče, Sulzkogel (2796 m). A po treh konkretnih turah volje ni bilo prav dosti, ostala sta le dva kandidata.
Fotografije Tomaž, 4. dan
Fotografije Marjan, 4. dan
Fotografije Matjaž, 4. dan
Sled poti, 4. dan
5. dan
Gries 1569 m
trajanje: 1 ura 15 min
višinska razlika: 10 m
dolžina: 5,5 km
Kandidata za vzpon na Sulzkogel sta vstala že ob pol petih in še pred zajtrkom opravila krožno turo na vrh. Malo pred pol deveto pa smo se poslovili od koče in po oskrbovalni cesti sestopili v Gries.
Tam smo počakali shuttle, ki nas je odpeljal v dolino Ötztal, do kraja Längenfeld. Po krajšem čakanju smo z avtobusom številka 320 nadaljevali do Söldna, kjer smo končno odložili težke nahrbtnike v kombi in se preoblekli.
Sprehodili smo se po vasici in se pred odhodom ustavili na dopoldanski kavi. S sprehoda imamo celo ogledano kočo v samem Söldenu, morda za kdaj drugič.
Še zanimivost. Na spodnji postaji gondole Gaislachkogelbahn stoji Range Rover Sport SVR, postavljen v spomin na snemanje 24. filma o Jamesu Bondu, Spectre, ki je tu nastajal leta 2015.
Na zgornji postaji žičnice, na vrhu Gaislachkogla (3058 m), pa je urejena razstava 007 Elements. Del snemanja je potekal prav na vrhu Gaislachkogla in na najvišji asfaltirani cesti v Alpah, ki se konča pod ledenikom Rettenbach na višini 2829 metrov.
Po končanem sprehodu smo se odpeljali naprej po dolini. Najprej skozi Gurgl, kjer od leta 2023 potekajo tekme svetovnega pokala v alpskem smučanju – ženski in moški slalom v novembrskem terminu.
Sledila je cestninska postaja, kjer te pošteno oberejo, nato pa smo dosegli mejni prelaz Timmelsjoch / Passo del Rombo (2474 m), kjer smo se za kratek čas ustavili.
Zatem smo vstopili v Italijo in nadaljevali vožnjo po znameniti gorski cesti, ki so jo začeli graditi v času Mussolinija, celotna povezava z Avstrijo pa je bila odprta leta 1967.
V kraju St. Leonhard in Passeier / San Leonardo in Passiria nas je čakal še en vzpon, tokrat na prelaz Jaufenpass / Passo Giovo (2094 m), ki ločuje Štubajske in Sarntalske Alpe.
Tudi tam smo se na kratko ustavili, nato pa se spustili v Sterzing / Vipiteno. Sledila je že klasika – vožnja čez Lienz, kjer smo opravili tradicionalno analizo ture, nato pa le še voćnja do Ljubljane.
Tako se je končalo petdnevno raziskovanje Štubajskih Alp – pet dni odlične družbe, štirje tritisočaki, številni ledeniki in razgledi, ki bodo še dolgo ostali v spominu.
Fotografije Tomaž, 5. dan
Fotografije Marjan, 5. dan
Fotografije Matjaž, 5. dan
Sled poti, 5. dan
