Soteska Čepa / Tscheppaschlucht, 14. 6. 2026

Soteska Čepa / Tscheppaschlucht 750 m,
Slovenji Plajberk / Windisch Bleiberg 948 m,
Dolina Poden / Bodental 1052 m,
Meerauge 1052 m

PD Rašica

Udeleženci: Janez, Janja, Robert, Irena, Bojan, Anica, Tomaž, Stane, Deja, Matjaž, Breda
Povprečna starost: 67 let, 2 meseca, 28 dni
Trajanje: 6 ur 25 min
Višinska razlika: 720 m
Dolžina: 14,5 km

Na lepo sončno nedeljo se skupina pohodnikov pod okriljem PD Rašica odpravi iz Ljubljane po avtocesti do izvoza za Tržič, kjer zavijemo proti Ljubelju. Mejni prehod Ljubelj prečkamo brez težav, čeprav pod budnim očesom avstrijskih mejnih organov.

Po cesti se spustimo proti Borovljam skozi vas Loibltal (Brodi) do Podljubelja (Unterloibl), kjer pri lesenem mostu zavijemo levo na urejeno asfaltirano parkirišče pri soteski Čepa.

Parkiramo vozila, si nadenemo planinsko opremo in se usmerimo navzdol proti soteski potoka Loiblbach (Ljubeljski potok). Pot se sprva strmo spušča mimo adrenalinskega parka, nato pa se ob potoku zravna, tako da je slabih pol ure hoje do vhoda v sotesko skoraj povsem ravninske.

Vstopnina v sotesko vključuje tudi avtobusni prevoz nazaj na izhodišče, ne glede na to, pri katerem od šestih možnih izhodov zapustimo sotesko. Kmalu tako zakorakamo v ta naravni spomenik, ki upravičeno velja za eno najlepših sotesk na avstrijskem Koroškem.

Sprva dokaj ravninska makadamska pot se kmalu spremeni v pravo planinsko stezo, zato toplo priporočam planinsko obutev. Več odsekov poteka po skalnatem terenu, vlaga v soteski pa zahteva še dodatno previdnost.

Zaradi obilnega deževja med tednom je vodostaj pritokov izjemen. Voda skoraj iz vsake skalne razpoke bruha na plano. Kmalu se pokažeta avstrijska inženirska natančnost in iznajdljivost, saj je pot ponekod vklesana v skalo, drugod pa speljana po kovinskih in lesenih konstrukcijah.

Osrednji del soteske močno spominja na naš Blejski Vintgar. Kmalu prispemo do sotočja Ljubeljskega potoka in Žabnice. Od tam se pot začne strmo vzpenjati proti najožjemu delu soteske Žabnice.

Ta navdušuje z brzicami, spiralno kovinsko konstrukcijo za vzpon pod cestnim mostom, Mostom prijateljstva, Hudičevim mostom, slapom Sopotniški šum, naravnim oknom in razgledno ploščadjo.

Pot nadaljujemo po nadelani stezi nad Žabnico do križišča za Poden in Slovenji Plajberk. Seveda izberemo slednjega, prečkamo cesto in se povzpnemo mimo pašnikov ter idiličnih gorskih kmetij, ki so skrbno ohranjene v slogu 18. in 19. stoletja ter dajejo pokrajini značilen preplet tirolske in koroške arhitekture.

Počasi prispemo v Slovenji Plajberk, kjer nas najprej pozdravi cerkev sv. Erharda. Sprehodimo se skozi pokopališče, kjer večina priimkov na nagrobnikih zveni slovensko, kar potrjuje, da na tem območju še danes živijo potomci Slovencev, ki ohranjajo slovenski jezik.

Ker je temperatura medtem že precej narasla, se osvežimo v vaški gostilni Kirchenwirt. Od tam se skozi zgornji del Plajberka čez travnike povzpnemo proti ledeniški dolini Poden z istoimenskim naseljem. Odpre se čudovit razgled na dolino ter greben Karavank z Ovčjim vrhom, Stolom, Palcem in Vrtačo.

Sledi spust v dolino do izjemnega jezera Meerauge (Morsko oko), ki s svojo kristalno čisto vodo navduši prav vsakega obiskovalca. Kot velja za številne naravne znamenitosti, tudi Morsko oko spremlja zanimiva legenda.

Pripoveduje, da je pred davnimi časi kmet Podnar pod severnimi ostenji Vrtače z volovsko vprego spravljal seno. Nenadoma sta mu vola ušla. Ko se mu je zazdelo, da ju je končno dohitel, je lahko le nemočno opazoval, kako sta se skupaj z vozom potopila v jezero.

O volih ni bilo nikoli več ne duha ne sluha, njun jarem pa naj bi čez nekaj tednov našli v Blejskem jezeru. Podensko jezero naj bi namreč z Blejskim jezerom povezoval skrivni podzemni rov. Tako pravi stara ljudska pripoved. Mi pa se medtem sprehodimo okoli Morskega očesa in občudujemo njegove izjemne barve ter spokojnost.

Nato nadaljujemo skozi Poden in se povzpnemo na 1107 metrov visoko sedlo Sereinig na grebenu, ki ločuje dolino Žabnice od doline Ljubeljskega potoka. Sledi nekoliko strmejši spust mimo kmetije Pekc v dolino in kratek vzpon do ceste, ki nas pripelje do gostišča Deutscher Peter. Tam se vkrcamo na avtobus, ki nas odpelje nazaj na izhodišče.

Pri povratku preko Ljubelja, se na naši strani ustavimo še v gostišču Karavla 297, kjer si napolnimo naše želodčke, prediskutiramo o izjemni današnji turi, ter se lenobno odpeljemo nazaj domov, kjer zaključimo našo današnjo planinsko turo, polno naravnih lepot in čudes, 

kulturnih in arhitekturnih zanimivosti, ter narodnega ponosa, z zavestjo, da smo hodili po krajih, kjer smo lahko domačine pozdravljali in z njimi kramljali v domačem jeziku, ter zavestjo in ponosom, da potomci slovenskih korenin, ohranjajo jezik svojih prednikov v dolini, ki je bila nekoč del naše sedanje domovine.

Spisal: Matjaž

Fotografije: Matjaž

Fotografije: Tomaž

Sled poti

 

 

Biseri italijansko-švicarskih jezer, 6. - 9. 6. 2026

udeleženci: Jaka, Tomaž, Primož

1. dan

Brunate 715 m, 
Monte Tre Croci  906 m, 
Pizzo Tre Termini 1144 m, 
Monte Astele 1183 m, 
Monte Boletto 1236 m

trajanje: 6 ur 55 min
višinska razlika: 1240 m
dolžina: 17,3 km

Odpravili smo se na raziskovalno turo po biserih italijansko-švicarskih jezer. Na našem seznamu so bili Komsko jezero, Lugansko jezero in Jezero Maggiore. Na pot smo krenili še sredi noči in ob pol poldne parkirali v Comu.

Como je največje mesto ob Komskem Jezeru (Lago di Como). Jezero je tretje največje in najgloblje v Italiji. Ima obliko narobe obrnjenega Y,  z nekaj domišljije lahko tudi obliko človeka. Como leži na koncu njegovega jugozahodnega kraka.

Naš prvi pohod je bil namenjen hribom med obema južnima krakoma. Brunate je mestece, ki leži dobrih 500 m nad Comom. Do tja vozi tirna vzpenjača, možno pa se je seveda povzpeti tudi peš.

In to varianto smo izbrali mi. Po dobri uri smo že uživali v fantastičnih razgledih na Como pod nami in začetek jezera. V jasnejšem vremenu, kot je bilo danes, se lepo vidijo tudi približno 100 km oddaljeni masiv Monte Rosa, skupina Mishabel in Weissmies.

Sprehodili smo se naprej skozi mestece, ki je bilo nekoč zatočišče milanskega plemstva. Tu je kratek čas živel fizik Alessandro Volta in na koncu mesteca stoji svetilnik Faro Voltiano, postavljen leta 1927 ob obeležitvi 100. obletnice njegove smrti.

Naš cilj dneva je bil Monte Boletto. Vmes smo na grebenu pobrali še dva vrhova, nobeden od njiju pa nima tako lepega razgleda na jezero kot smo si nadejali. Za lep razgled bi morali še bolj na vzhod, kar pa niti ni bilo v načrtu in tudi časa bi nam zmanjkalo.

Vrnili smo se v Brunate in za sestop uporabili tirno vzpenjačo. V Comu smo se vsedli v avto in z vožnjo nadaljevali ob jezeru, vse do kraja Argegno. Od tu smo čez hribe dosegli Lugansko jezero (Lago di Lugano).

Tega jezera je v Italiji dobra tretjina in na njegovi severni obali je bil naš dom za tri noči. Posebnost tega izleta je bila ta, da je bilo do gostilne, ki smo jo imeli ogledano za naše večerje še dodatnih 100 višincev.

A splačalo se je, že prvi večer je bilo jasno, da bomo tu pristali tudi naslednja dva večera.

 

 

 

 

Fotografije, 1. dan

Sled poti, 1. dan

2. dan

Monte Brè 925 m, 
Monte Boglia 1516 m, 
Capanna Alpe Bolla 1129 m, 
Gandria 290 m

trajanje: 8 ur 35 min
višinska razlika: 1040 m
dolžina: 24,9 km

Bivali smo ob jezeru, slabe tri kilometre od italijansko-švicarske meje. Od meje pa je še 6 km do centra Lugana. In to je bilo to, kar se tiče vožnje z avtom za ta dan. Le že slabih 9 km vožnje nazaj enkrat popoldan.

Lugano je največje mesto italijansko govorečega kantona Ticino, ni pa njegovo glavno mesto, to je Bellinzona, ki leži nekoliko severneje. Lugano velja za izjemno mondeno, elegantno in ekskluzivno mesto. 

Pogosto mu pravijo kar "švicarski Monte Carlo" zaradi visoke koncentracije bogastva, luksuznih trgovin in prestižnega načina življenja. Nas so zanimali hribi in razgledi. Tu ima Lugano dva aduta, Monte Brè na vzhodu in San Salvatore  na jugu.

Za danes smo imeli v planu Monte Brè. Tokrat smo izbrali tirno vzpenjačo gor grede. 600 m višje se odpre fantastična panorama na jezero in mesto. Po kavi s tem fantastičnim razgledom smo sestopili v vasico Brè. 

Od tu smo se povzpeli razgledi vrh Monte Boglia, ki leži na meji z Italijo. Vrh je čudovit razglednik, čeprav ozračje že ni bilo več tako čisto kot pred dvema urama. Sestopili smo na severno stran do koče Alpe Bolla pogledat kakšne so kaj čvicarske cene vina in piva.

Pa se je vendar nekoliko poznalo, da smo že malo stran od mondenega Lugana. Sledila je dolga prečka nazaj v Brè. Od tu pa sestop proti jezeru. Sestop nas je pripeljal do ceste po kateri smo se zjutraj pripeljali.

Tik pod cesto leži slikovita vasica, ob oziroma nad jezerom. Velja za enega najlepše ohranjenih biserov ob švicarskih jezerih. Gandria je popolnoma zaprta za avtomobilski promet. 

Zaradi strmega pobočja in izjemno ozkih ulic avtomobili vanjo fizično sploh ne morejo zapeljati. Vasica je zgrajena v več nivojih na strmem pobočju. Značilne so tesno stisnjene kamnite hiše, ki se dobesedno dotikajo ena druge, nekatere pa podpirajo visoki loki nad ozkimi prehodi. 

Skozi vas vodi labirint strmih kamnitih stopnic, skritih dvorišč in ozkih uličic ter podhodov. Zaradi bližine meje so se v Gandriji poleg ribištva nekoč ukvarjali tudi s tihotapstvom. Zaradi sredozemskega podnebja pa tudi s pridelavo svile in oljk.

O oljkarstvu priča tudi Oljčna pot (Sentiero dell'Olivo), ki je speljana ob jezeru in po kateri smo se vrnili v Lugano. Vožnja v Italijo, dodatnih 100 višincev do večerje, sestop nazaj in nato pa še malo po naši vasi pogledat, kaj se dogaja.

Fotografije, 2. dan

Sled poti, 2. dan

3. dan

Monte San Salvatore 912 m
trajanje: 7 ur 25 min
višinska razlika: 900 m
dolžina: 15,2 km

Monte San Salvatore je najbolj prepoznavna razgledna gora nad Luganom in eden od simbolov kantona Ticino. Zaradi značilne stožčaste oblike ga pogosto primerjajo z brazilskim Sladkornim vrhom (Sugarloaf), zato mu pravijo tudi »švicarski Sugarloaf«.

Gora se dviga neposredno nad mestom Lugano, na južni strani Luganskega jezera. Z vrha se odpira skoraj popoln 360-stopinjski razgled, ki ob lepem vremenu sega na celotno Lugansko jezero, mesto Lugano, okoliške vrhove Ticina in vse do Padske nižine v Italiji.

Tudi ta dan je bilo vožnje zelo malo, le slaba dva kilometra več kot včeraj. Parkirali smo v Paradisu, v bližini spodnje postaje tirne vzpenjače na Monte San Salvatore. Povzpeli smo se peš in prvi del hodili po gozdu brez razgledov.

Višje pa je kar nekaj razglednih točk s panoramskimi tablami in s fantastičnimi razgledi. Lepo so se videli tudi naši včerajšnji cilji. Na samem vrhu je cerkvica z razgledno ploščadjo na strehi. Ta nudi najlepši, 360-stopinjski razgled.

Z vrha smo sestopili po južnem grebenu do vasice Carona in šli pogledat botanični park San Grato na nadmorski višini okoli 690 m. Velja za enega najlepših botaničnih parkov v južni Švici, predvsem zaradi velike zbirke azalej, rododendronov in iglavcev.

Sestopili smo v kraj Melide ob Luganskem jezeru. Tu nas je čakala nova atrakcija. Swissminiatur je edini park miniatur v Švici. Park je bil odprt leta 1959 in je danes ena najbolj priljubljenih družinskih znamenitosti v kantonu Ticino.

Na površini približno 14.000 m² predstavlja Švico v merilu 1 : 25 ter omogoča, da obiskovalec v eni uri »prepotuje« skoraj vso državo. V parku je razstavljenih več kot 130 natančno izdelanih miniatur najpomembnejših švicarskih znamenitosti.

Med miniaturami so gradovi, cerkve, samostani, mestna jedra, železniške postaje, mostovi, predori in številne druge znamenitosti iz vseh delov Švice.

Za ljubitelje železnic je Swissminiatur pravi raj. Skozi park vodi približno 3,5 kilometra prog, po katerih vozi 18 modelnih vlakov. Poleg njih delujejo tudi zobate železnice, vzpenjače, kabinske žičnice, ladje po miniaturnih jezerih in avtomobili na avtocestah.

Dejansko smo za ogled porabili približno uro in se nato z vlakom v merilu 1 : 1 vrnili v Paradiso. Spet vožnja v Italijo, in spet dodatnih 100 višincev do večerje.

 

 

Fotografije, 3. dan

Sled poti, 3. dan

4. dan

Madonna del Sasso 390 m, 
Cima della Trosa 1869 m, 
Cimetta 1671 m, 
Capanna Cimetta 1641 m 
trajanje: 2 uri 40 min
višinska razlika: 520 m
dolžina: 8,3 km

Po zajtrku smo zamenjali jezero. Odpeljali smo se do Locarna, ki leži ob Jezeru Maggiore(Lago Maggiore). Jezero Maggiore je drugo največje jezero v Italiji, največje v južni Švici in četrto največje v celotni Švici. 

Vanj preko reke Tresa priteče voda iz Luganskega jezera, iz njega pa teče reka Ticino, najpomembnejši levi pritok reke Pad. Locarno leži na severnem bregu jezera in je eno najbolj sončnih in slikovitih mest v Švici.

Tudi Locarno ima svojo tirno vzpenjačo. To smo tudi tokrat preskočili in šli peš skozi mestno jedro do romarske cerkve Madonna del Sasso, kamor pelje tudi vzpenjača. 

V bližini je tudi spodnja postaja kabinske žičnice, ki nas je zapeljala na Cardado, 1330 m visoko. Malo zaradi časa, malo pa zaradi vremena smo se vsedli še na sedežnico, ki nas je zapeljala še 300 m višje.

Zanimivost dvosedežnice je, da so sedeži obrnjeni pravokotno glede na smer vožnje, da ima človek ves čas razgled na Locarno in jezero. Od sedežnice smo se povzpeli na razglednik Cima della Trosa. 

Vreme sicer ni ponujalo najboljših razgledov a važno, da je bilo suho. Sestopili smo nazaj in pri zgornji postaji žičnice pobrali še vrh Cimetta ter obiskali istoimensko kočo.

Sledila je vožnja nazaj do Madonne del Sasso in sprehod v Locarno do našega avtomobila. S pohodi smo s tem končali, čakala nas je le še dolga vožnja domov. Med dvema opcijama smo se odločili, da gremo ob obali Jezera Maggiore do Verbania.

Tu smo se priključili na avtocesto, ki se tu ravno začne in je del povezave prelaza Simplon z Milanom. Po nekaj urah vožnje smo uspešno končali še eno raziskovalno turo.

Spisal Tomaž

 

Fotografije, 4. dan

Sled poti, 4. dan