Veliki Koritnik / Creta di Aip / Trogkofel 2279 m
PD Rašica
Udeleženci: Vesna, Marko, Anka, Tomaž, Stane, Deja, Matjaž
Povprečna starost: 58 let, 9 mesecev, 11 dni
Trajanje: 8 ur 50 min
Višinska razlika: 1210 m
Dolžina: 15,6 km
Raziskovanje gora nad Ziljsko dolino nas je pripeljalo do skalne trdnjave, ki se dviga nad zelenimi prostranstvi. Veliki Koritnik, italijansko Creta di Aip in nemško Trogkofel, leži na italijansko-avstrijski meji ob avstrijskem smučišču Mokrine / Nassfeld.
Malo se je zapletlo že z izhodiščem, saj je bila cesta do prelaza Lonice zaprta. Novo izhodišče je bil mejni prelaz Mokrine / Passo di Pramollo / Nassfeld, vendar tudi ta z italijanske strani ni bil dostopen.
Zato smo se odpravili nekoliko naokoli in se po avstrijski strani pripeljali na prelaz. Pričakal nas je prekrasen sončen dan. Turo smo začeli po poti 403, Karnijski visoki poti (Karnischer Höhenweg).
Po poti 403 smo obšli vrh smučišča Madritschen in kmalu zagledali našo skalno trdnjavo, ki pa je bila še precej daleč. V nadaljevanju smo se precej spustili in se nato znova povzpeli do sedla Rudnigsattel.
Po nekaj vzponih in spustih po grebenu smo prišli do naslednjega sedla, Trogkofelsattla, tik pod našo skalno trdnjavo. Ozračje ni bilo več tako čisto kot zjutraj, zato se je že dalo slutiti, da bo popoldne vremensko pestro.
Še malo smo nadaljevali po poti 403, nato pa jo zapustili. Karnischer Höhenweg, 155 km dolga pot po glavnem grebenu Karnijskih Alp od Sextna oziroma Silliana do Vrata-Megvarij / Thörl-Maglerna, je že nekaj časa na našem radarju.
Za celotno pot je potrebnih približno osem dni in prej ali slej se je bomo lotili. Tokrat pa smo zavili na ferato Crete Rosse. Ferata je kratka in lahka, od njenega izstopa pa je do vrha Velikega Koritnika le še dobre pol ure hoje.
Sestopili smo po Uiberlacher Wegu, ki je deloma lahka ferata, deloma pa pot z nekaj lahkega prostega plezanja po skali. Celoten odsek je precej prepaden in nikakor ni povsem trivialen. Na koncu je sledil še vzpon nazaj na Trogkofelsattel ter nato ponovno gor in dol do Rudnigsattla.
Od tam smo nadaljevali nekoliko drugače kot zjutraj. Odpravili smo se še nekoliko proti Konjskemu špiku, nato pa zavili proti smučišču. Nekje na tem delu nas je ujela manjša ploha, ki pa ni trajala dolgo.
Malo pred vrhom smučišča je že začelo grmeti, vendar nas to ni odvrnilo od tega, da si v gostinskem objektu na vrhu ne bi privoščili hydration breaka. Nato nas je čakal le še sestop do izhodišča. Mi smo hodili po suhem, okoli nas pa so se razvijale nevihtne celice.
Takoj ko smo se odpeljali, je začelo deževati in ni nehalo vse do povratka v Ljubljano.
Spisal: Tomaž
Fotografije: Tomaž
Fotografije: Matjaž
Sled poti
Ni komentarjev:
Objavite komentar