Piccole Dolomiti, 27.-28.6.2015

PD Rašica

udeleženci: Marja, Milena, Miri, Marjan C., Meta, Alenkaa Lučka, Aleš, Erika, Jana, Marjan G., Silva, Maja, Jan, Mojca, Vasja, Alenka, Jože, Vida, Dunja, Ivan, Robi, Mihela, Kinč, Irena, Ema, Anka, Tomaž



1. dan
Rifugio Campogrosso 1457 m,
Cima Carega 2259 m,
Rifugio Mario Fraccaroli 2230 m

trajanje: 6 h 30 min
višinska razlika: 900 m
dolžina: 13,7 km

Prišel je dolgo pričakovani izlet v gorsko skupino Prealpi Vicentine, oziroma v njeno podskupino Piccole Dolomiti, z glavno atrakcijo, potjo 52 tunelov. V soboto ob 4 h zjutraj smo se odpravili na pot, 27 planincev v treh kombijih. Z avtobusom bi bili namreč prepočasni, pa še težko bi se prebijali po ozkih cestah v tamkajšnjih hribih.

Po kavi takoj za Benetkami smo kmalu zavil na avtocesto A31 do izvoza Thiene - Schio in čez obe naselji do bližnjice, tunela med Val Pasubio in Valdagno. Tu je nastal manjši zaplet, ker je tunel plačljiv z avtomati, ki ne sprejemajo gotovine, neprecenljivo.

Zato je tu Master Card, če ga imaš. Rabili smo tri različne, za vsak kombi, ker z eno kartico lahko plačaš le en prehod. K sreči smo trije kartice imeli in lahko smo nadaljevali.

Nadaljevali smo do term Recoaro, od tu naprej pa po ozki gorski cesti do izhodišča prvega dne, koče Campogrosso. Po slabih 5 urah smo zaključili z vožnjo in začeli s pohodom. Cilj prvega dne je bila Cima Carega, najvišji vrh Piccole Dolomitov.

Po travnikih in potem po gozdu smo prišli do prečne poti, ki nas je pripeljala v široko grapo. Po tej grapi gre pot po številnih zavojih do glavnega grebena oziroma škrbine, Boccetta dei Fondi.

Nadaljevali smo po nemarkirani bližnjici pod Cima Mosca do naslednje škrbine Bocceta Mosca. Od tu smo po serpentinasti stezi prišli do sedla med kočo Mario Fraccaroli in vrhom. Najprej smo skočili na vrh, ki je ravno pokukal iz oblakov, nato pa smo si privoščili postanek v koči.

Sestopili smo po poti pristopa in se v skupaj 6 urah in pol vrnili na izhodišče. Namestili smo se v koči in uživali v popoldnevu. Tisti najbolj zagnani pa so skočili še do vrha z Marijinim kipom slabih 200 m nad kočo. Zvečer nas je čakala zelo okusna večerja z izbiranjem predjedi in glavne jedi, kot je to v italijanskih kočah navada.

Pridružila sta se nam tudi Barbara in Fabio, ki sta prišla že v petek z lastnim prevozom iz Trsta in sta imela obrnjen program. Ta dan sta bila na poti 52 tunelov. Tak je bil namreč tudi naš plan, a sem program zaradi vremena v zadnjem trenutku zamenjal.

Onadva pa sta prvo noč spala na prelazu Xomo in sta zato ostala pri prvotnem planu. Jasno, pot 52 tunelov ju je navdušila, kot bo tudi nas.








2. dan
Strada delle 52 Gallerie, 
Rifugio Achille Papa 1928 m,
Cima Palon 2239 m,
Dente Italiano 2220 m,
Dente Austriaco 2203 m

trajanje: 8 h 30 min
višinska razlika: 1200 m
dolžina: 18,2 km



Zjutraj po zajtrku smo se poslovili od prijazne koče in se z dovoljenjem odpeljali po sicer zaprti cesti do sedla Pian delle Fugasse, do sedla Xomo in do parkirišča na Bocca di Campiglia na 1216 m. Ura je bila 8 zjutraj pa je bilo parkirišče že precej polno, pot je namreč zelo obljudena.

Pot 52 tunelov ali Strada delle 52 Gallerie je dolga 6.550 m in premaga 780 višinskih metrov. Vsi tuneli imajo imena in so dolgi od 8 (tunel 22 - Breganze) do 318 m (tunel 19 - Re), vsi skupaj pa 2.335 m (povprečje 45 m).

Gradnja se je začela 6. februarja 1917 in se končala novembra 1917. Omogočala je celoletno varno oskrbovanje z mulami do frontne črte na masivu Monte Pasubia, izven dosega avstrijskih topov.

Speljana je mojstrsko, na nekaterih mestih prav spektakularno. Tunel 20 - General Cadorna naredi dvojno spiralo v skalnem stolpu, zadnji tuneli pa so speljani med izpostavljenimi policami s fantastičnimi razgledi na okolico.

Zadnji tunel - Sardegna se konča pri prvih mizah koče Achille Papa. Nekoč je bila zelo popularna med gorskimi kolesarji. Po seriji nesreč, tudi smrtnih, so jo za kolesarje prepovedali.

Približno 3 ure in četrt smo rabil, da smo jo prehodili in prišli do koče Achille Papa. Tu smo si privoščili počitek in naredili plan za naprej. Najprej smo se povzpeli do najvišjega vrha masiva Monte Pasubia, Cimo Palon.

Ta je bila med 1. svetovno vojno še na italijanski strani fronte. Malo naprej je namreč Dente Italiano, italijanski zob, vrh kjer je bila prva linija Italijanov. Avstrijci so bili le malo stran, na Dente Austriaco, oba grebenska vrhova pa loči le sedlo.

Po bitki junija 1916, ki ni prinesla sprememb položajev, sta se strani šli vojno rovov. Obe sta kopali rove proti drugi strani v želji, da bi od spodaj minirali sovražnika. Od septemra 1917 je bilo 10 takih eksplozij, ki sicer niso dale nobenega taktičnega efekta.

V zadnji eksploziji so Avstrijci zgodaj zjutraj 13. marca 1918 prižgali 50 ton TNT pod Dente Italiano in razbili cel severni del vrha. Eksplozija pa je bila tako močna, da so bile žrtve tudi na avstrijski strani in je bila menda najmočnejša eksplozija v vojni na celotni Tirolsko-Soški fronti.

S sedla smo se spustili nazaj proti koči Papa in vmes na snežišču s snežnimi granatami demonstrirali nekaj obstreljevanja iz 1. svetovne vojne.

Prišli smo do kapele, kje info tabla obvešča, da so Italijani področje Monte Pasubia leta 1922 razglasili za sveto področje. Taka sveta področja 1. svetovne vojne so bila le 4, eden pri nas, Sabotin.

Še mimo spomenika Arco Romano smo šli in prišli nazaj do koče Papa, kjer je bilo kot v mravljišču, vse povsod polno ljudi, v koči in okoli nje. Spet smo si privoščili počitek in potem sestopili po cesti Scarubbi / Strada degli Scarubbi.




Tudi ta je bila oskrbovalna cesta vendar izpostavljena avstrijskim topovom in plazovom. Zato so se leta 1917 odločili za gradnjo poti 52 tunelov.

Scarubbi se v ravnem delu precej vleče, ko pa pride do sepentinastega dela pa je med sepentinami speljana markirana bližnjica, ki pot zelo skrajša. Tako smo po 8 urah in pol končali z izletom. Vkrcali so se v kombije in pohiteli proti domu.

Dvodnevni izlet v Piccole Dolomite je bil čisti presežek. Lepi hribi, odlična koča in zgodovinski kontekst Monte Pasubia so naredili na nas res močan vtis. Čestitke tudi ekipi, ki je v dveh dneh naredila 2.100 višinskih metrov in 32 dolžinskih km.


Spisal Tomaž


Zeleniške špice, 25.6.2015

Staničev vrh, 1805 m,
Debeli špic 1937 m,
Najvišji rob, 2127 m


udeleženci:  Slavko, Nevenka, Mateja, Andrej, Sašo
trajanje: cca  7 h
višinska razlika: cca 1350 m



Zeleniške špice smo si izbrali za cilj tokratne ture, ki so bile naša želja in plan že kar nekaj časa. Odličen predlog je podala Nevenka.  Zbrali smo se ob petih na običajnem mestu in se odpeljali proti Kamniški Bistrici.

Na klancu na domom smo srečali Andreja, ki je v avtu preučeval zemljevid in se nam je po krajšem pogovoru rade volje pridružil. Zapeljali smo se do Jermance in po markirani poti nadaljevali do Klina, od tam pa po neoznačeni, vendar dobro znani in uhojeni poti v Repov kot.

Kmalu se nam je odprl pogled na ostenja Zeleniških špic in malo kasneje še Planjave. Pri znamenitih tolmunih smo za trenutek postali in uživali v enkratnem naravnem okolju. Pot smo nadaljevali po gruščnati grapi v smeri Staničevega vrha, izstopili na greben in sprva med rušjem in kasneje po skalah priplezali (I-II) na vrh.

Do vrha smo potrebovali uro in pol, sledil je krajši postanek za razglede in foto-termin. Pred nami je bil vsaj za nekatere najzahtevnejši del prečenja in sicer sestop s Staničevega vrha. Nekateri si sestop olajšajo s spustom po vrvi, mi pa smo se odločili za plezalni sestop, potrebno pa je bilo poiskati prave prehode.

Sestopili smo po grebenu na desni strani do razčlemb in pod gornji del zajede (odlična skala), potem pa pod zajedo do škrbine (II). Nadaljevali smo po glavnem grebenu in prečili več rogljev, skala pa je bila mestoma drobljiva, kar je terjalo dodatno previdnost.

Po sestopu v ostro škrbino je bil pred nami najlepši del ture, Nebeška lestev oziroma »Nebeška lojtra« (II-III). Naklonina pobočja je spoštljiva, vendar je skala trdna in dobro razčlenjena, z množico stopov in oprimkov.

Prava plezalska romantika, do vrha Debelega špica. Sledil je krajši sestop do škrbine, potem pa levo po ozki polički pod rogljem (previsno, izpostavljeno, nekateri so pojahali 2 m skalnega grebenčka) ter po grebenu, kjer je sledil spust po vrvi.

Izkoristili smo že pripravljeno sidrišče, za spust pa je zadostovala 30 m vrv. Do vrha najvišjega vrha Zeleniških špic je sledil še kratek vzpon in že smo zmagoslavno stali na Najvišjem Robu. Prečenje od Staničevega vrha nam je ponudilo tri ure čiste plezalske uživancije.



Na prostranem travnatem vrhu Najvišjega roba smo si privoščili skoraj debelo uro počitka, malice, fotografiranja  in zbiranja vtisov z opravljenega prečenja.  Višje vrhove je že zakrivala megla, ki se je začela spuščati tudi na Najvišji Rob, zato smo opustili opcijski vzpon na Planjavo.

Sestopili smo mimo velikega okna do Srebrnega sedla in po zahtevni, neoznačeni poti nadaljevali v Repov kot. Do avtov smo, nekateri prej, drugi kasneje,  prispeli v dveh urah. Analizo ture smo seveda opravili pri Jurju.

Spisal Sašo


 



Divja koza, Viš, 21.6.2015

Divja koza / Cima di Riofreddo 2507 m,
Viš / Jôf Fuart 2666 m 


udeleženci: Jani, Katarina, Mateja, Nevenka, Slavko, Tomaž
trajanje: 11 h 15 min
višinska razlika: cca 2050 m


Po kakšnem letu smo se vrnili v Viševo skupino. Imeli smo kar nekoliko megalomanski plan, Divja koza, Gamsova mati in še Viš. Ob 5h zjutraj smo se odpravili v Italijo. Parkirali smo na parkirišču oskrbovalne ceste Viške planine.




Po delno betonski cesti smo bili v slabi uri na Viški planini in potem še slaba ura do koče Corsi. Po krajšem postanku smo krenili proti Trbiški škrbini, kjer smo vstopili na pot Anita Goitan.

Po kakšne pol ure smo prišli do grape, ki vodi na Divjo kozo. Po grapi smo z lažjim plezanjem II. stopnje prišli na vrh Divje koze. Na vrhu je celo posijalo sonce v sicer oblačnem in hladnem dnevu.


Po malici smo sestopili po isti poti nazaj na Anito Goitan in po  njej nadaljevali proti Višu. Šli smo mimo italijanskih alpinistov, ki so naskakovali Malo Špico in nadaljevali po najtežjem delu Anite, sestopu po rahlo vlažnem navpičnem kaminu,

Obšli smo Turn in prišli do grape med njim in Gamsovo mati ter ugotovili, da je v grapi delno sneg, delno kopno. Vrnili smo se nekoliko nazaj in na dveh mestih naskakovali Turn.

Spremljalo nas je lahko sneženje, volja za Turn in Gamsovo mati je rahlo plahnela in ko sta Jani in Katarina omenila, da na Višu sploh še nista bila, smo Turn in Gamsovo mati opustili in jo mahnili na Viš.




Slabo uro smo rabili do vrha, kjer smo naleteli na Boruta iz Kranja, ki je nekje izgubil svojo ekipo. Izkazalo se je, da so obrnili in šli raje v kočo, nas pa je Borut postregel s sveže kuhano kavo.

Sestopili smo do koče Corsi na pivo in se z Borutovo ekipo zmenili da sestopimo skupaj do našega izhodišca na Cave del Mole ter njih zapeljemo do avta pri Belem potoku. Rečeno, storjeno.

V uri petnajst smo bili na izhodišču in zaključili dobrih 11 ur dolgo turo s konkretno višinsko razliko.Zapeljali smo se še do Belega potoka, kjer smo se razšli, eni direktno domov, eni pa še v Dovje do firerja.



Spisal Tomaž




Dobrač z juga, 13.6.2015

Dobrač / Dobratsch 2166 m

Gorniška skupina PD Rašica
udeleženci: Aleš, Marjan, Nevenka, Slavko, Tomaž
trajanje: 10 h 30 min
višinska razlika: cca 1750 m

Spet je vreme krojilo zamenjavo ture Gorniške skupine, menjali smo z oktobrsko turo in odšli na Dobrač. Izbran je bil najdaljši pristop nanj, z juga, od reke Zilje na vrh.

Čez Korensko sedlo smo se odpeljali v Podklošter / Arnoldstein, kjer smo se malo lovili, da smo udeli pravo cesto do našega izhodišča. To je bilo pod avtocesto Beljak - Trbiž, pri kanalu tamkajšnje hidroelektrarne.

Turo smo začeli na cestici ob kanalu, vse do jeza, kjer se kanal loči od Zilje. Po zapornicah smo prečili Ziljo in na drugi strani po ravnem hodili še dobre pol ure. Nato se je ostro desno odcepila stranska gozdna cesta. Tu ni nobenih oznak in zlahka se zgreši odcep. Redke markacije so se pojavile višje na gozdni cesti.

Po cca 300 višinskih metrih se desno odcepi lepo označena stezica, strmo v gozd. Strmina zlepa ne popusti. Pot pa je slikovito speljana po gozdu, travah in čez grape.  Ob poti sta tudi dve klopci in malo preden smo dosegli drugo smo prvič zagledali mogočni stolp na Dobraču.

Po dobrih 4 urah smo se priključili markirani lovski stezi iz vzhoda in po njej v pol ure dosegli vrh. S strokovnimi očesi so nekateri izmerili tudi višino stolpa, "ah kje 100 m, enih 80 m ma" so menili.




Po malici v zavetrju "nemške" cerkve in po ogledu "slovenske" cerkve smo se spustili do koče, ki je nova, stara dobra 4 leta, zgrajena v skladu s smernicami sodobnih pasivnih hiš.

Po čaju v koči smo sestopili po lovski poti do odcepa naše južne poti, potem pa nadaljevali po lovski poti. Ta je zelo slikovita in razgledna. Malo pred planino Trata / Rosstratte je lepa razgledna ploščad s turističnimi tablami, ki omenjajo, da je stolp na Dobraču najvišji stolp ORF-s, zgrajen leta 1971, visok pa je kar 165 m.

Na tablah je tudi razlaga nastanka obeh cerkva, obe sta iz konca 17. stoletja, "slovenska" je nastala zaradi zaobljube ob čudežno ozdravljenem otroku, "nemško" pa so zgradili pliberški rudarji, ki so na severnih pobočjih Dobrača kopali svinec.

Tudi sicer je na planini Trata cel kup info tabel, predvsem v kontekstu geologije Dobrača, so v štirih jezikih, med njimi tudi v slovenščini, poleg tabel pa so tudi primeri kamnin. Na planini je tudi najvišje 11. parkirišče plačljive panoramske gorske ceste.

Po tej cesti nas je čakalo dobra dva kilometra hoje in brž so se pojavile govorice, da je vodnik zamočil, ker v obvezni opremi ni razpisal rolerjev. Brez rolerjev smo tako rabili dobre pol ure do alpskega vrta in do razgledne ploščadi.

Gre za atraktivno ploščad, ki sega 7 m v praznino nad 400 metrskim prepadom. Področje se imenuje Rote Wand. Tu se je ob potresu leta 1348 odlomilo za 535 milijonov m3 materiala in zgrmelo v Ziljsko dolino. Šlo je za enega najhujših potresov v znani evropski zgodovini, čutili so ga od Neaplja, Strasbourga do Krakova.

Kmalu za alpskim vrtom smo se odcepili na markirano pot v Ziljsko dolino. Pot je atraktivno speljana nad prepadi in čisto spodaj smo spet videli razgledno ploščad, ki od spodaj zgleda še bolj drzno postavljena.

Še malo in prišli smo do makadamske ceste ob Zilji in gostišča Almgasthof, kjer smo se ustavili na zasluženemu pivu. Nato nas je čakalo le še dobrih 15 minut nazaj do avta in izlet je bil zaključen.

Analizo ture smo opravili pri Martinu v Kranjski gori. Dobrač nas je vsekakor pozitivno presenetil po atraktivnosti, tako obeh južnih poti, kot zanimivosti na sami planoti.

Spisal Tomaž