Zeleniške špice, 25.6.2015

Staničev vrh, 1805 m,
Debeli špic 1937 m,
Najvišji rob, 2127 m


udeleženci:  Slavko, Nevenka, Mateja, Andrej, Sašo
trajanje: cca  7 h
višinska razlika: cca 1350 m



Zeleniške špice smo si izbrali za cilj tokratne ture, ki so bile naša želja in plan že kar nekaj časa. Odličen predlog je podala Nevenka.  Zbrali smo se ob petih na običajnem mestu in se odpeljali proti Kamniški Bistrici.

Na klancu na domom smo srečali Andreja, ki je v avtu preučeval zemljevid in se nam je po krajšem pogovoru rade volje pridružil. Zapeljali smo se do Jermance in po markirani poti nadaljevali do Klina, od tam pa po neoznačeni, vendar dobro znani in uhojeni poti v Repov kot.

Kmalu se nam je odprl pogled na ostenja Zeleniških špic in malo kasneje še Planjave. Pri znamenitih tolmunih smo za trenutek postali in uživali v enkratnem naravnem okolju. Pot smo nadaljevali po gruščnati grapi v smeri Staničevega vrha, izstopili na greben in sprva med rušjem in kasneje po skalah priplezali (I-II) na vrh.

Do vrha smo potrebovali uro in pol, sledil je krajši postanek za razglede in foto-termin. Pred nami je bil vsaj za nekatere najzahtevnejši del prečenja in sicer sestop s Staničevega vrha. Nekateri si sestop olajšajo s spustom po vrvi, mi pa smo se odločili za plezalni sestop, potrebno pa je bilo poiskati prave prehode.

Sestopili smo po grebenu na desni strani do razčlemb in pod gornji del zajede (odlična skala), potem pa pod zajedo do škrbine (II). Nadaljevali smo po glavnem grebenu in prečili več rogljev, skala pa je bila mestoma drobljiva, kar je terjalo dodatno previdnost.

Po sestopu v ostro škrbino je bil pred nami najlepši del ture, Nebeška lestev oziroma »Nebeška lojtra« (II-III). Naklonina pobočja je spoštljiva, vendar je skala trdna in dobro razčlenjena, z množico stopov in oprimkov.

Prava plezalska romantika, do vrha Debelega špica. Sledil je krajši sestop do škrbine, potem pa levo po ozki polički pod rogljem (previsno, izpostavljeno, nekateri so pojahali 2 m skalnega grebenčka) ter po grebenu, kjer je sledil spust po vrvi.

Izkoristili smo že pripravljeno sidrišče, za spust pa je zadostovala 30 m vrv. Do vrha najvišjega vrha Zeleniških špic je sledil še kratek vzpon in že smo zmagoslavno stali na Najvišjem Robu. Prečenje od Staničevega vrha nam je ponudilo tri ure čiste plezalske uživancije.



Na prostranem travnatem vrhu Najvišjega roba smo si privoščili skoraj debelo uro počitka, malice, fotografiranja  in zbiranja vtisov z opravljenega prečenja.  Višje vrhove je že zakrivala megla, ki se je začela spuščati tudi na Najvišji Rob, zato smo opustili opcijski vzpon na Planjavo.

Sestopili smo mimo velikega okna do Srebrnega sedla in po zahtevni, neoznačeni poti nadaljevali v Repov kot. Do avtov smo, nekateri prej, drugi kasneje,  prispeli v dveh urah. Analizo ture smo seveda opravili pri Jurju.

Spisal Sašo





Ni komentarjev:

Objava komentarja