Rabeljske špice, 31.10.2014

Rabeljska špica 1 1909 m,
Rabeljska špica 2 1907 m,
Cima Alpel 1743 m

udeleženci: Nevenka, Mateja, Marjan, Slavko, Janez
trajanje:  8 h 30 min.
višinska razlika: cca 1480 m



Zelo lepo vreme med prazniki ob koncu oktobra je bil pravi izziv za resnejšo turo. Odločili smo se za slikovite Rabeljske špice, ki smo jih večkrat opazovali iz naših obiskov sosednjih gora. Pet nazobčanih vrhov mogočno štrli nad Jezersko dolino nizdol od Rabeljskega jezera.

Pred Trbižem smo se takoj za cestno galerijo odcepili od glavne ceste levo v smeri Male Rovte in vasice Koprivnik v ozko dolino Remšendol po še ožji cesti do manjše planjave na višini 850 m, kjer smo parkirali. Začetek poti je bil še po isti cesti ob Belem potoku, dalje pa po gozdni stezi proti planini Kolja jama na 1520 m.

Tu je neoskrbovana planinska koča, kjer smo na verandi po uri in 45 minutah napravili prvi postanek za okrepčilo in pogled na steno in traso naše poti. Tu se tudi odcepi pot proti sedlu Alpel in levo proti Rabeljskim špicam. Sprva se steza vije med ruševjem, nato pa preide na plaz strmo navzgor pod steno, kjer se začne plezalni del poti. Kar resno se je bilo potrebno spoprijeti s strmino, plezalnimi deli prve in druge težavnostne stopnje.

Na poti nam je občasno pomagalo borovo grmičevje, ki nam je omogočilo lažje premagovanje posameznih delov poti. Krušljiv teren in iskanje možnih prehodov v steni je zahtevalo veliko zbranost in pazljivost. Vse do roba smo bili na južni strani gore, od tu dalje pa gre pot po severo vzhodni strani, kjer nas spremlja dodatno sneg in led na skalah.

Napredovanje se upočasni, led se na srečo da razbiti in odstraniti, je pa to najzahtevnejši del našega vzpona. V nadaljevanju zopet pridemo do borovcev in tudi z njihovo pomočjo dosežemo vršni greben in sam najvišji vrh Rabeljskih špic 1909 metrov. Rabeljske špice imajo pet vrhov, ki so označeni s številkami 1 do 5. Zmagoslavno si čestitamo za uspeh, čeprav se zavedamo, da je lahko povratek še zahtevnejši.

V času kratkega oddiha in okrepčila si ogledujemo še smer pristopa na vrh številka 2. Najdemo ga med borovci, po katerih se spustimo kakih sto višinskih metrov, od tod pa zopet pazljivo splezamo na vrh 1907 metrov, ozek, komaj za nas pet udeležencev in okrašen z dvema suhima vejama, ki ponazarjata živalsko rogovje.

S tega vrha je lep pogled na nelep Rabelj. Zaradi opuščenega rudnika in ostankov tistega časa se ga je prijelo ime »mesto duhov«. Pred nami so Višarje, Kamniti lovec, Kraljeva špice, Viš in Montaž, najlepši pa Mangart in vrhovi v njegovem pogorju.

Čaka nas še zahteven povratek. Vrnemo se na vrh številka 1 in dalje do planine Kolja jama. Najtežji del poti je bil v povratku zaradi zasneženosti in delu še zahtevnejši. Z veliko pazljivostjo smo obvladali ta in tudi preostali del do planine, kjer smo zapustili smer vzpona in šli proti sedlu Alpel – 1576 metrov in se povzpeli tudi na vrh z istim imenom, visok 1743 metrov.

To je širok travnati vrh v sami soseščini našega Mangarta, ki nudi najlepšo sliko mogočne gore. Zaradi zelo lepega vremena in razgleda smo si tu vzeli nekaj več časa za počitek in komentar na prehojeno pot. Povratek smo nadaljevali proti Fratta val Frassino. Pot vodi naprej proti Malim Rovtam.

Ker pa je pot zelo dolga, smo jo skrajšali z direktnim strmim spustom proti dolini. Bilo je veliko podrtega drevja, goščave, strmih travnatih delov, skratka nič za uživanje, samo za preživetje. Končno smo le prišli na našo cesto. Še nekaj minut do parkiranega avtomobili in  zaključili smo turo po osmih urah in pol zadovoljni in navdušeni hkrati.

Janez



Slemenova špica, Mala Pišnica, Mojčin dom, 28.10.2014

Slemenova špica 1911 m
Lovska koča v Mali Pišnici 1066 m,
Mojčin dom 1555 m

udeleženci: Maks, Primož, Tomaž
trajanje: 7 h 50 min
višinska razlika: cca 900 m


Spet smo jo mahnili na Vitranc. Tokrat smo šli raziskovat panoramsko pot iz Vršiča skozi dolino Malo Pišnico, mimogrede pa
 še na Slemenovo špico.

Zbrali smo se trije, en avto smo pustili v Kranjski Gori, z drugim smo se odpelji na Vršič. Začeli smo v senci, v precejšnjem mrazu, a že je kazalo na krasen dan. Nikjer ni bilo niti oblačka.

Na Vratcih nas je na kratko ogrelo sonce, potem pa je bilo treba spet malo potrpeti na senčni in malo poledeneli prečki proti Slemenovi špici. Kmalu nas je obsijalo sonce in na Slemenovi špici je bilo že prav toplo. Razgledi fenomenalni, oblakov nikjer.

Po malici smo se spustili proti Grlu in nižje zavili na neoznačeno stezico proti Mali Pišnici. Tu rastejo v svetovnem merilu najstarejši macesni in obiskali smo menda najstarejšega. Je kar mrcina od drevesa in če je res najstarejši je star dobrih 1000 let.

Manjka mu vrh, ki ga je, kot smo se šalili, izgubil nekje za časa Trubarja. Nadaljevali smo v dolino skozi bukov gozd in v dnu doline prišli do lovske koče. Primož je od tu obljubljal najlepši del poti in res je bil.




Pot se med dvema neprehodnima grapama dviga po pobočju pod Visoko pečjo. Kmalu se je pokazala Špikova skupina, pot pa čedalje bolj slikovita.









Počasi preči pobočje pod Ciprnikom in na neki točki ni več prehodna, ker je grapa, ki jo preči precej podrta. Tu smo šli navzgor po brezpotju in po dobrih 100 višincih dosegli markirano pot na grebenu med Ciprnikom in Vitrancem.

Primož je skočil še na Ciprnik, midva z Maksom pa sva šla počasi proti Mojčinem domu, malo preden sva prišla do tja naju je že ujel. Čeprav ni bil vikend nismo bili čisto sami. Primož je pripravil toplo malico, potem pa smo sestopili v Kranjsko Goro



 Ni kaj, eden lepših torkov.

Spisal Tomaž


Ciprnik, Visoka peč, Vitranc, Mojčin dom, 25.10.2014

Ciprnik  1746 m,
Visoka peč 1749 m,
Vitranc 1636 m,
Mojčin dom  1555 m,

Planinsko društvo Rašica
udeleženci:  Ruža, Dorotea, Miri, Matic, Erika, Leonida, Mili, Sašo, Silva, Nataša, Vida J., Gaja, Alenka, Jože, Vida P., Dunja, Ivan P., Mihela, Kinč, Irena, Dušan, Tomaž, Stane, Bojan, Robert, Ivan V., Paz
trajanje:   8 h 30 min
višinska razlika: cca 1100 m



V soboto, 25. oktobra, smo se pohodniki ob sedmi uri zjutraj zbrali pred prostori društva PD Rašica. Na pot do Planice smo se odpravili z osebnim avtom in avtobusom. Z avtom smo v Kranju spotoma pobrali še Ivana, v prtljažnem prostoru pa je kraljeval Tomažev pes Paz.

Od Doma Planica smo se ob 8:40 usmerili na lovsko pot, ki se naprej strmeje vzpenja skozi gozd in kmalu pripelje do manjše lesene koče, od koder je lep pogled na skakalnice v Planici, zato jo v času smučarskih skokov uporabljajo snemalci.

Od koče smo pot nadaljevali po manjšem grebenu, kasneje pa v ključih po strmih gozdnatih pobočjih, ki so predvsem v mokrem vremenu nevarna za zdrs. Malo pred razpotjem poti med Ciprnikom, Vitrancem in Planico smo naleteli na ostanke snega, ki je zapadel pred nekaj dnevi. Skupaj s postanki smo do razpotja potrebovali dve uri in dvajset minut.

Od razpotja poti smo nadaljevali v smeri Ciprnika. Pot se naprej strmo vzpenja in kmalu pripelje na razgleden greben, s katerega smo lahko opazovali pobočje in vrh Ciprnika, okoliške vrhove pa je žal zagrnila megla. Gozd kmalu preide v ruševje pot pa na strma, na nekaterih mestih izpostavljena pobočja.

Nevarnost je povečala še nekaj centimetrov debela snežna odeja, saj je bila pot zelo drseča in smo si za napredovanje morali pomagati z vejami ruševja. Vrh Ciprnika smo dosegli v slabe pol ure, omembe vrednih razgledov pa žal nismo bili deležni.

S Ciprnika se nas je večina odpravila še na Visoko peč, del pohodnikov pa se je vračajoč odpravil na Vitranc. Pot je bila zaradi snega zahtevna, predvsem spust s Ciprnika do prvega sedla in spust s 100 m nižjega medvrha do drugega sedla pred vzponom na Visoko peč.

Za pot od Ciprnika do Visoke peči smo potrebovali približno štirideset minut, za povratek na Ciprnik pa nekaj minut manj. Tudi z Visoke peči nam zaradi megle razgledi žal niso bili dani.

S Ciprnika smo se odpravili proti Vitrancu, kjer so nas na vrhu že lovili sončni žarki, pri Mojčinem domu pa nas je poleg oskrbnika Primoža pozdravilo še sonce. Končno se je nebo zjasnilo.

V toplem jesenskem vremenu smo se greli na soncu, opazovali vršace, okoli katerih so se podile meglice ter uživali v odlični hrani in pijači. Sestopili smo po strmi grebenski poti mimo doma na Vitrancu, ki žalostno propada, proti Jasni.

Po poti smo prečili še Veliki in Mali Vratnik, potem pa je strmina počasi popustila in pot v dolgih ključih je postala lažja. Ob poti je bilo nekaj razglednih točk, s katerih se je videla dolina Pišnice in okoliški vrhovi z Jalovcem na čelu.

Za sestop do jezera Jasna pri Kranjski gori, kjer nas je že čakal avtobus, smo potrebovali uro in četrt, za pot do Ljubljane pa še debelo uro vožnje.

Spisal Sašo





Reißkofel, 18.10.2014

Reißkofe Biwak 1799, 
Reißkofel 2371 m,
Kleine Reißkofel 2148 m

Gorniška skupina PD Rašica
udeleženci: Janez, Marjan, Mateja, Nevenka, Tomaž, Nataša, Slavko
trajanje: 7 h 5 min
višinska razlika: cca 1600 m 

Na razpis za nadomestno turo gorniške skupine na Watzmann sta se prijavili dve državi, Italija z Monte Tiniso in Avstrija z Reißkoflom. Za glasom večine je bil izbran Reißkofel, komisija je upoštevala tudi dejstvo, da imata Watzmann in Reißkofel iste cifre v višini, le drugače premetane.

Zbrala se je skoraj vsa ekipa predvidena za Watzmann. Preko Trbiža smo se zapeljali v Ziljsko dolino, vse do kraja Reisach nas je malo spredaj in malo zadaj spremljal sam Zlodej. V Reisachu smo zavili proti našemu izhodišču Reißkofelbad. Na višini 988 smo parkirali in se podali po krožni poti.

Hitro smo pridobivali višino in uživali v izrednih razgledih. Strma pot nas je v dobri uri in pol pripeljala do bivaka na višini 1799 m. Tu smo pomalicali in nadaljevali proti grebenu.

Ker nismo imeli podatka o težavnosti ferate smo prinesli in nase navlekli odvečno opremo, ki jo na tistih nekaj jeklenicah nismo uporabili. Po krati in lahki ferati sledi bolj zoprn del, gori, doli po šodrasti prečki, ki je kar ni in ni bilo konca.

Zdaj smo vedeli zakaj je od bivaka markirano dve uri za slabih 600 višinskih metrov in tudi porabili smo dve uri in malo pred poldnevom smo bili na vrhu. Na jugu je bilo sicer nekaj oblačnosti, drugače pa smo videli skoraj vse kar se z Reißkofla da videti.




Sestopili smo po vzhodnem grebenu in se z sedla vzpeli še na Kleine Reißkofel, po precej blatni feratki, kjer je prav sitno drselo. Sestopili smo nazaj do sedla in potem po rahlo spuščajoči se prečki do gozdne meje. Sledil je strm spust po gozdu do Gregorihütte (1496 m) na planini Jochalm. Potem pa še bolj strmo do izhodišča in po malo več kot sedmih urah smo končali lepo in sončno turo.

Reißkofel ima tudi slovensko ime, Višprski vrh po kraju Višprje (Weissbriach) vzhodno od gore. Ni pa najvišji vrh Ziljskih Alp kot misli marsikdo. Sestavni del Ziljskih Alp so tudi Lienški Dolomiti, kjer je mnogo vrhov višjih, najvišji vrh Ziljskih Alp pa je tako Große Sandspitze z 2770 m. 



Spisal Tomaž



Monte Zermula, Zuc della Guardia, Monte Pizzul, 4.10.2014

Monte Zermula 2143 m, 
Zuc della Guardia 1911 m, 
Monte Pizzul 1985 m

Udeleženci: Marjan, Nevenka, Slavko, Mateja, Nataša, Maks, Janez
Trajanje: 6 ur 30 minut
Višinska razlika: 840 m


Na prvo oktobrsko soboto je bila v programu gorniške skupine dvodnevna tura na Watzmann v Nemčiji,  vendar nam je smrt v vodnikovi družini to preprečila. Zato smo ostali staknili glave in se odločili za Monte Zermulo v Karnijskih Alpah.




Ob šestih smo se odpeljali preko Rateč in Trbiža do Pontebe, zavili desno po zahodni strani reke Pontebbana na ozko cesto proti Paularu do gorskega prelaza Lonice – Cason di Lanca 1553 m. Na tem prelazu je bil pred leti že cilj gorske etape dirke Giro di Italia. Kar težko je razumeti, kako se lahko takšna množica kolesarjev drenja po tako ozki cesti.

Za nas pa je bilo tu izhodišče pohoda. Že na začetku pred staro kasarno smo izbrali težjo pot. Slabo uro smo hodili med kamenjem in po njem, tudi gor in dol, vse do širokega melišča pod steno gore. Nato pa skoraj navpična ferata, dobro opremljena z jeklenicami. Nadeli smo si pasove, samovarovalne komplete, čelade in rokavice.



Roke so morale biti močne, saj je ferata ocenjena s težavnostno stopnjo C. Gora je z drugih strani lahko dostopna, proti severu pa pokončna stena dovoljuje dostop le izkušenim gornikom.  Premagovali smo police, previsne stene in gladke plošče brez predaha približno 400 višinskih metrov vse do roba grebena.

V steni smo do vrha potrebovali dobro uro, naprej pa po desni strani do vrha gore vodi večinoma travnata steza. Na vrhu ni bilo dobrega razgleda, le tu in tam so se iz oblakov pokazali okoliški vrhovi, ki jih je naša skupina že osvojila: M. Sernio, Creta Grauzaria, Zug del Bor in Gartenkofel.

Kratek postanek, nato pa smo se do izhoda iz ferate spustili po isti poti in nadaljevali proti vzhodu do sedla Lanza 1831 m. Naslednji cilj je bil Zug della Guardia 1913 m, ki je ena sama skoraj navpična kamnita gmota. Na vrh vodi daljša in lažja pot z vzhodne strani, naša pa je krajša, od začetka do konca navpična, previsna ferata približno 100 višinskih metrov.



S sedla je do ferate položna steza, ki pa smo jo spregledali, in se spustili globoko navzdol do manjše ravnice, od tod pa zopet navzgor po poti, ki pride iz druge doline do vstopa v ferato. Za začetek je bila mala previsna kovinska lestev, vendar pa smo se zaradi dveh odlomljenih  prečk kar namučili. 40 minut smo potrebovali do vrha, potem pa se kar hitro vrnili po isti poti.

Po stezi, ki smo jo prej spregledali, smo hitro prišli do sedla Lanza. Pred nami je bil še 1985 m visoki M. Pizzul, lahko dostopen širok travnati vrh. Malo smo se okrepčali, vpisali v knjigo obiskovalcev in vrnili po isti poti do sedla Lanza, naprej pa po pohodniški poti do našega izhodišča, sedla Lonice. Ura je bila tri popoldne, kar pomeni, da smo celotno pot prehodili v šestih urah in pol.

Osvojeni vrhovi so z različnih smeri tudi lahko dostopni, zato je bilo kar precej obiskovalcev, kar je na naših turah dokaj redko. Vsi pa so prihajali po lažjih poteh, saj smo na feratah srečali le dva para. A nas privlačijo prav ferate, zato smo tudi izbrali te smeri.

Na vsej tej poti so še dobro vidne utrdbe, bunkerji in kaverne iz prve svetovne vojne. Kako so v tistem času s takratno tehniko zgraditi vse to, si je težko zamisliti. Gotovo je le, da je gradnja od vojakov zahtevalo vsaj toliko hrabrosti in moči, kot borba sama.




Za zaključek smo stopili v kočo, ki še nosi reklamo za spomin na gorsko etapo Giro di Italia, na pivo in kratko analizo pred povratkom.

Janez