Monte Zermula, Zuc della Guardia, Monte Pizzul, 4.10.2014

Monte Zermula 2143 m, 
Zuc della Guardia 1911 m, 
Monte Pizzul 1985 m

Udeleženci: Marjan, Nevenka, Slavko, Mateja, Nataša, Maks, Janez
Trajanje: 6 ur 30 minut
Višinska razlika: 840 m


Na prvo oktobrsko soboto je bila v programu gorniške skupine dvodnevna tura na Watzmann v Nemčiji,  vendar nam je smrt v vodnikovi družini to preprečila. Zato smo ostali staknili glave in se odločili za Monte Zermulo v Karnijskih Alpah.




Ob šestih smo se odpeljali preko Rateč in Trbiža do Pontebe, zavili desno po zahodni strani reke Pontebbana na ozko cesto proti Paularu do gorskega prelaza Lonice – Cason di Lanca 1553 m. Na tem prelazu je bil pred leti že cilj gorske etape dirke Giro di Italia. Kar težko je razumeti, kako se lahko takšna množica kolesarjev drenja po tako ozki cesti.

Za nas pa je bilo tu izhodišče pohoda. Že na začetku pred staro kasarno smo izbrali težjo pot. Slabo uro smo hodili med kamenjem in po njem, tudi gor in dol, vse do širokega melišča pod steno gore. Nato pa skoraj navpična ferata, dobro opremljena z jeklenicami. Nadeli smo si pasove, samovarovalne komplete, čelade in rokavice.



Roke so morale biti močne, saj je ferata ocenjena s težavnostno stopnjo C. Gora je z drugih strani lahko dostopna, proti severu pa pokončna stena dovoljuje dostop le izkušenim gornikom.  Premagovali smo police, previsne stene in gladke plošče brez predaha približno 400 višinskih metrov vse do roba grebena.

V steni smo do vrha potrebovali dobro uro, naprej pa po desni strani do vrha gore vodi večinoma travnata steza. Na vrhu ni bilo dobrega razgleda, le tu in tam so se iz oblakov pokazali okoliški vrhovi, ki jih je naša skupina že osvojila: M. Sernio, Creta Grauzaria, Zug del Bor in Gartenkofel.

Kratek postanek, nato pa smo se do izhoda iz ferate spustili po isti poti in nadaljevali proti vzhodu do sedla Lanza 1831 m. Naslednji cilj je bil Zug della Guardia 1913 m, ki je ena sama skoraj navpična kamnita gmota. Na vrh vodi daljša in lažja pot z vzhodne strani, naša pa je krajša, od začetka do konca navpična, previsna ferata približno 100 višinskih metrov.



S sedla je do ferate položna steza, ki pa smo jo spregledali, in se spustili globoko navzdol do manjše ravnice, od tod pa zopet navzgor po poti, ki pride iz druge doline do vstopa v ferato. Za začetek je bila mala previsna kovinska lestev, vendar pa smo se zaradi dveh odlomljenih  prečk kar namučili. 40 minut smo potrebovali do vrha, potem pa se kar hitro vrnili po isti poti.

Po stezi, ki smo jo prej spregledali, smo hitro prišli do sedla Lanza. Pred nami je bil še 1985 m visoki M. Pizzul, lahko dostopen širok travnati vrh. Malo smo se okrepčali, vpisali v knjigo obiskovalcev in vrnili po isti poti do sedla Lanza, naprej pa po pohodniški poti do našega izhodišča, sedla Lonice. Ura je bila tri popoldne, kar pomeni, da smo celotno pot prehodili v šestih urah in pol.

Osvojeni vrhovi so z različnih smeri tudi lahko dostopni, zato je bilo kar precej obiskovalcev, kar je na naših turah dokaj redko. Vsi pa so prihajali po lažjih poteh, saj smo na feratah srečali le dva para. A nas privlačijo prav ferate, zato smo tudi izbrali te smeri.

Na vsej tej poti so še dobro vidne utrdbe, bunkerji in kaverne iz prve svetovne vojne. Kako so v tistem času s takratno tehniko zgraditi vse to, si je težko zamisliti. Gotovo je le, da je gradnja od vojakov zahtevalo vsaj toliko hrabrosti in moči, kot borba sama.




Za zaključek smo stopili v kočo, ki še nosi reklamo za spomin na gorsko etapo Giro di Italia, na pivo in kratko analizo pred povratkom.

Janez





Ni komentarjev:

Objava komentarja