Polhograjska Grmada, Gonte, 27.12.2009

Polhograjska Grmada, 898 m
Gonte, 775 m


udeleženci: Robert, Tomaž, Renata, Tadej, Primož, Dušan
trajanje: 3h 15min
višinska razlika: cca 550m

Odločili smo se obiskati polhograjsko Grmado, ki je med Polhograjskimi Dolomiti ena bolj pogostih destinacij med izletniki. Za pristop smo si izbrali Mačkov Graben. Štart je bil načeloma dogovorjen po kavici iz bara Paviljon na Tržaški cesti ob približno 8 uri, vendar se je malo zamaknil, tako smo lahko natakarici z opazovanjem pomagali zakuriti ogenj v gašperčku sredi lokala, kar pa ni uspelo.

Nato smo dočakali še petega člana(ico) in se odpravili na pot. Zelo na rahlo je deževalo, vendar nam to ni vzelo poguma. Na začetku Mačkovega grabna je parking, kjer smo pustili avto, pot pa je vodila od parkirišča v asfaltiran klanec. S ceste smo po desetih minutah hoje zavili na gozdnat teren.


Tu nas je pot vodila proti vrhu, vmes se je dež spremenil v rahel sneg. Pred doseženim vrhom smo se sprehodili čez tri tipične manjše vzpetine, ki pa jih je naša gorniška kolegica hitro vzela za sam vrh Grmade, saj našemu prepričevanju, da vrh še pride, ni povsem verjela, morda zaradi naše šaljive narave.

Kmalu je bil vrh dosežen, razgled pa kot bi tv-ju izklopil anteno, torej pretežno v sivo-beli barvi s kakšno temno liso. Pri sestopu se nam je na bistvenem delu poti pridružil še Dule, ki nas je zvesto pospremil v gostilno na Gontah. Tam smo malo posedeli, absorbirali odličen domači malinovec (tak ki ni za otroke), ter jo veselo mahnili v dolino po Mačkovem Grabnu.

Spisal Primož






Lubnik, 26.12.2009

Lubnik, 1025 m


udeleženci: Luka, Primož, Renata, Tadej, Tomaž
trajanje: 3h 11min
višinska razlika: cca 370m

Kljub temu, da je obdobje praznikov in da so le ti prazniki take narave, da smo povečini doma, nas je sobotno vreme zvleklo na plano. Tokrat smo se dogovorili, da bomo izvedli nekoliko krajši izlet. Odšli smo na Lubnik.




Pot kljub temu, da je nekaj dni dež namakal zamljico, ni bila pretirano blatna, tako da Primožu ni bilo potrebno aktivirati rokavčke, ki jih je imel v primeru preredkega blata. Zbirno mesto smo imeli tokrat kar v lokalni "oštariji", kjer smo popili kavico in se odpravili proti Škofje Loki.


Za pot, ki smo jo ubrali na Lubnik, je imel po veliki večini zaslugo Tomaž, saj je bila njegova pobožna želja, da za izhodiščno točko izberemo cerkev sv.Tomaža.





Pot nas je na začetku vodila po rahlo zaledeneli cestici mimo manjšega zaseljka, nad katerim smo skrenili s ceste na stezico, ki je vodila v gozd. Bližnjica, ki smo jo ubrali je bila veliko bolj zanimiva, kot hoja po cesti. Vodila je skozi s skalami posejan gozd, ki se je proti koncu, proti vrhu, kar strmo dvignil. Na vrhu nas je čakal prelep sončni razgled.

Ker pa seveda ni bila ravno tropska vročina in mi smo bili nekoliko pregreti, smo se kar hitro zatekli v dom, ki stoji na vrhu. Notri nam je prijazna ženica postregla z čajem. Po približno pol ure debatiranja smo opazili, da je ženica na tablo napisala, da imajo na meniju tudi pehtranovo potico, kar je pomenilo, da zna biti sveža. In tako je padla runda pojedine.

Primož si je privoščil ocverkarico, Renata jabolčni zavitek, ostalim pa nam je zadišal pehtran. Po obilnem kosu potice pa smo jo počasi, seveda po skupinskem fotografiranju, odrinili v dolino. Tokrat smo izbrali kar cesto za sestop.

Med potjo se je klapica dogovorila še za turo naslednji dan, ki je bila pravtako krajša, in sicer nekam v Polhograjsko hribovje. Tokrat pa sem sam izostal iz izleta, saj sem imel v planu nedeljo preživeti s svojo nečakinjo, Betko.

Spisal Luka










Dom na Komni, Voluharjeva skala pod Bogatinskim sedlom, 20.12.2009

Dom na Komni, 1520 m
Voluharjeva skala pod Bogatinskim sedlom, cca 1650 m

udeleženci: Dule, Luka, Primož, Tadej, Tomaž
trajanje: 9h 20min
višinska razlika: cca 1150 m



Pii, Pii, Pii…
“…Dobro jutro Slovenija. Ob zadnjem znaku je bila ura štiri. Novice: DARS objasnjuje zamudo pri…….. letališče Jožeta Pučnika -19, Ljubljana -17, Cerklje ob Krki -19, Kredarica -23, ...”





-23??? Raje ugasnem radio in si grem skuhat čaj, da si ne premislim prehitro. Pojem zajtrk, spijem skodelico vročega čaja in pred hišo že zabrni Tadejev avto, ki je s Primožem prišel pome.




Poberemo še Dušana in Tomaža in odrinemo do prve postojanke, ki je kava na počivališču Voklo. Plan izleta je  Mehavšček, 2008 m visok vrh, ki leži nad Bohinjskim jezerom.

Namen je bil, da ga obiščemo preko Komne na Bogatinsko sedlo, naprej na Bogatin in z Bogatina na Mehavšček. Pot nazaj naj bi bila ista.





Peljali smo se čez Bohinj vse do Doma Savica, od katerega vodi steza tudi do slapu Savica.Na parkirišču smo se opremili, toplo oblekli in se podali v breg.





Ker je bila še tema, so bile čelke kar obvezna oprema. Velik del serpentinaste poti, ki vodi skoraj do doma na Komni, smo prehodili v temi.





Proti vrhu le te poti, pa se je začelo daniti in izza Jelovice se je začelo kazati toplo sonce, ki nas je spremljalo še cel dan.

Ker nam kljub soncu mraz ni prizanašal, saj je posledično Dušanu zmrznila pipca za pitje, smo jo kar hitro obrali naprej proti domu na Komni, kjer smo se malo pogreli ob čaju in okrebčali s slastnimi štruklji.

Pot naprej smo ogreti nadaljevali proti koči pod Bogatinom, kjer se je naša shojena gaz ločila in vodila proti Lepi Komni. Od tod naprej, pa smo si po mulateri morali samu utrjevati pot.





Gazili smo po svežem snegu, ki je segal na nekaterih mestih kar precej nad kolena. Izmenično smo se izmenjavali, saj to pobere kar precej energije.





Nekje na poti, ob kratki pavzici za Tomažev študijski telefon in požirek čaja, smo se dogovorili, da zaradi časovne stiske in posledično tudi nevarnosti, ki prežijo v zasneženih gorah ob tem času dneva, naš plan nekoliko skrajšamo.

Dogovorili smo se, da bomo nadaljevali z gaženjem do “Voluharjeve skale pod Bogatinskim sedlom”, ki smo jo ugledali nekoliko naprej, pri kateri bi si našli primerno zavetje za našo malico.

Po kratki malici in sproščanju z kotaljenjem sneženih kroglic po bregu, smo jo mahnili nazaj proti koči pod Bogatinom in domu na Komni. Med potjo smo izrabili priložnost krajših postankov tudi za fotografiranje zasneženih in s soncem obsijanih okoliških vrhov. Bilo je idilično.

Naposled smo prispeli do doma na Komni, kjer smo ponovno zavili k prijazni oštirki, ki nam je postregla z pijačo in jedačo. Ob zanimivi debati smo se še enkrat dodobra segreli in odšli v dolino. Pred odhodom je bilo še skupinsko fotografiranje.

Pot v dolino pa je bila nekoliko krajša kot smo računali. Saj smo velik del serpentinaste poti kar sekali in jo drveli po celem snegu med skalami, drevesi in vejami. Tu se je naše fotografiranje končalo, saj je sneg,ki smo ga z drvenjem zajemali, zlezel povsod.

Nekaterim tudi tja, kjer sneg naj nej ne bi bil. Večjih incidentov na poti ni bilo, le nekateri smo se ukvarjali z raztavljanjem svojih palic, drugi pa s tem, da se nam ne bi raztavile.

Po mrzlem preoblačenju na parkirišču smo jo mrklnili proti Ljubljani. Tokrat smo bili vsi nekoliko bolj utrujeni in izleta nismo zaključili ob pijački v lokalni oštariji. Tokrat nas je Tadej kar razvozil domov. Bomo pa drugič ob pijački potanko podebaterali naš podvig.

Spisal Luka





Uršlja gora, 6.12.2009

Poštarski dom pod Plešivcem 805 m,
Uršlja gora / Plešivec, 1699 m


udeleženci: Avgust, Bojan, Grega, Luka, Primož, Robert, Tomaž
trajanje: 7h 44min
višinska razlika: cca 1350 m

Ker poleg Šmarne gore pozno jeseni zapaše tudi kakšen višji hrib, se je skupina najbolj zagnanih odločila za obisk Uršlje gore, ki je priljubljena destinacija pohodnikov in gorskih kolesarjev.

Nahaja se nekje med Slovenj Gradcem in Črno na Koroškem in še oz. že sodi med Karavanke. Dobili smo se torej kot dogovorjeno ob 6h zjutraj na znanem brodskem zbirališču parkingu pred trgovino.




Štartali smo in se mimogrede ustavili še na kavici pri bencin pumpi na Lukovici. Spotoma smo na Trojanah pobrali še Gustlna, gorniškega kolega.





Končno smo se  pripeljali na cilj, prišli smo skozi vas Sele do kmetije Apačnik, za izhodišče pohoda pa smo si izbrali makedamsko parkirišče nasproti lokalnega gostinskega objekta, ki je s svojo pristno domačnostjo dajal slutiti, kakšen filmski žanr je najbolj všeč okoliškim prebivalcem.


Hoja se je začela nekaj čez osmo dopoldne, stezica pa nas je prijazno vodila skozi gozd, nato po travniku, ki je bil zavarovan z video nadzorom, verjetno so upali da v objekiv ujamejo gozdno bitje takoimenovanega jetija, zatem pa smo počasi prispeli do Poštarskega doma. Naša trasa je bila pot čez Kozarnico.


Po kratkem postanku in okrepčilu pri Poštarskem domu smo nadaljevali pot proti vrhu, ki se je pretežno vila po nezahtevni markirani gozdni stezi, bližje vrhu pa smo prišli na makadamsko cesto, katere smo se držali vse do vrha.

Lepo se je videlo morje nizke oblačnosti pod nami, kot tudi okoliške gore, malo je pihal veter. V planinskem domu smo odtajali od fotografiranja pomrznjene prste, si privoščili malico, malo podebatirali, potem pa počasi krenili proti dolini.

Povratna trasa je potekala po poti čez Kal, hoje je bilo skoraj za en »šiht«, rahlo utrujeni smo se ustavili še v Saloon-u (pa ne frizerskem) kjer smo zaužili še nekaj tekočih kalorij, da smo nadomestili izgubljeno tekočino.

Tako se je naš simpatičen izlet zaključil, krenili smo proti LJ.

Spisal Primož





Menina planina, 29.11.2009

Dom na Menini planini, 1453 m

udeleženca: Tomaž, Robert

trajanje: 4h 18min
višinska razlika: cca 1100 m

Mrko in občasno deževno vreme je tudi tokrat narekovalo dolžino izleta in število izletnikov. Precej rednih udeležencev naših hribovskih izletov je očitno iz “cukra” (da ne bo pomote niso “sladki k cukr”, usake kaplice dežja se bojijo “k da so iz cukra”).

Pa sva jo z Šarotom sama “ucvrla”, toktat na Menino planino. Avto sva parkirala na velikem parkitišču v Gornjem Gradu, oprtala nahrbtnika in jo po poti mimo Semprimožnika mahnila navkreber.

Prvi postanek sva naredila 743 m visoko pri cerkvi Sv. Florjana, se odžejala ter malce zaskrbljeno opazovala oblačno nebo. Upala sva, da prideva domov suha.

Pot sva nadaljevala in preko “usranega klanca”, ki je bil tokrat zaradi predhodnjega dežja “vreden svojega imena”, na “Prag” in mimo “Kopalnice” proti vrhu.

Približno 300 višinskih metrov pred vrhom sva “zabredla” v gosto meglo, kateri se je, ob prihodu izven gozda na travnik pridružil zelo močan veter. Počutila sva se kod dva bolida Formule ena v vetrovniku. “Dva čist nizka, ful široka, velik žreta, pa čist neuporabna. Ukol okroglinc (beri spojlerčkou) pa brije veter 100 na haur".

Enak občutek k mastercard - nepozabno.

Po cca. dvajsetih minutah testiranja “Meninskega vetrovnika” sva pred seboj zagledala kočo, v kateri sva pogrela prepihane kosti in primerjala dragocene podatke dobljene na prepihu.

Če potrebujete informacijo kam in kako z mišicami in ocvirki v vetru, midva veva.

Odžejana, pogreta in sita sva se počasi odpravila v dolino. Prvi vetrovni del poti sva “naloudana” z podatki dobesedno preletela tako, da bi skoraj zgrešila pot v dolino čez Borovnico. V nadaljevanju je pot (razen nekaj zdrsov zaradi mokre podlage) minila brez posebnosti.

Nedeljo z izletom vred lahko opredelim kod dan brez posebnih presežkov, vendar pa vseeno mnogo kvalitetnejše preživet čas kod pa čas vseh “naših sralčkov” prekinkan doma ob peglanju kauča.

Spisal Robert



Jelenk, 22.11.2009

Jelenk, 1107 m

udeleženci: Jasna, Robi, Tadej, Tomaž
trajanje: 3h 34min
višinska razlika: cca 820 m


Tokrat nas je pot zanesla na idrijski konec, natančneje na vrh imenovan Jelenk. Štart je bil ob 7-ih z Broda. Kot vedno sem bil točen, na parkirišču pa je že čakala Jasna. Čakala sva približno 10 minut, Šarota in Robija pa še vedno ni bilo od nikoder.

Končno sem zbral pogum in ju poklical. Na moje presenečenje sem izvedel, da sta že na poti, saj Tomaž ni dobil mojega potrditvenega maila, Jasna pa je tudi mislila, da bosta prišla vsaj pred trgovino. Dogovorili smo se, da se dobimo v centru Hotedrščice, pri gostilni Türk, od koder smo pot nadaljevali skupaj.


Na pumpi smo si privoščili še hitro kavico, nato pa se odpravili proti Spodnji Idriji, na parkirišče Rotomatike Hidrie, kjer je bilo izhodišče današnje ture. Pot nas je sprva vodila skozi gozd, na križišču pa smo izbrali zahtevnejšo izmed smeri. Gre za zanimivo zavarovano smer, ki se imenuje Čez Kendove robe.

Večjih problemov ni bilo, a previdnost vseeno ni bila odveč. Vmes smo se vpisali še v knjigo. Kmalu se je naša pot združila z »normalno«. Vmes nas je pozdravila še prijazna psička in konji, ki jih je oskrbnik kmetije spustil na plano.



Na vrh smo nato prišli »en, dva, tri«, a sta nas žal pričakala veter in megla. Še dobro, da smo izbrali vrh z žigom, saj smo na ta način osrečili tudi Jasno. Na hitro smo pomalicali in malo pozirali pred fotoaparati, nato pa pičili v dolino. Po slabi uri smo prišli do avtomobilov, kjer se je naš izlet uspešno končal.

Spisal Tadej





Čreta, 15.11.2009

Čreta, 965 m
Dom na Čreti, 870 m


udeleženci: Bojan, Gustl, Janez, Luka, Robi, Tomaž
trajanje: 5h 6min
višinska razlika: cca 650 m

Tokrat smo se zaradi sobotne tekme Rusija : Slovenija in vremenske napovedi odpravili na lažjo turo, na Čreto iz Vranskega.

Zjutraj smo se zbrali pri trgovini na Brodu od koder sva se z Robijem odpravila še v Trzin po Janeza. Na dogovorjeno mesto, Marche na BS Lukovica smo prišli prvi in si naročili kavi in čaj, ki jih je Janez takoj plačal.

Ko sta prišla še Luka in Bojan se je natakar v Marcheju naredil francoza in je Bojanu računal še našo že plačano pijačo. Nesporazum sta po Bojanovem protestu hitro zgladila in zapeljali smo se v Vransko, kjer nas je čakal še šesti član odprave, Gustl, Lukatov kandidat za tasta.

Na štartu sem ugotovil da sem pozabil fotoapart in zemljevid, a nič ne de, slikal je Luka, pot pa poznam že od prej. Pot je prijetna in relativno kratka, mimogrede smo bili na vrhu pri cerkvi sv. Marije od koder se odpre lep razgled na Zgornjo Savinjsko dolino.

Po malici in razgledovanju na vrhu smo se spustili še na tekočo malico v dom na Čreti. Tu je Janez srečal soplanince iz PD Blagajana, ki so bili na ogledni turi za drugo leto. Predvsem pa se je smukal okoli oskrbnice Nine, se slikal z njo, pridobil njen e-mail, telefon… Trzinski sveder, ni kaj.




Posijalo je tudi sonce in prav prijetno je bilo pred domom na Čreti. Kar na silo smo se morali odpraviti v dolino, da se prijetno druženje ne bi sprevglo v pijančevanje, taki pa mi že nismo, a ne.


Spisal Tomaž