Polhograjska Grmada, 898 m
Gonte, 775 m
udeleženci: Robert, Tomaž, Renata, Tadej, Primož, Dušan
trajanje: 3h 15min
višinska razlika: cca 550m
Odločili smo se obiskati polhograjsko Grmado, ki je med Polhograjskimi Dolomiti ena bolj pogostih destinacij med izletniki. Za pristop smo si izbrali Mačkov Graben. Štart je bil načeloma dogovorjen po kavici iz bara Paviljon na Tržaški cesti ob približno 8 uri, vendar se je malo zamaknil, tako smo lahko natakarici z opazovanjem pomagali zakuriti ogenj v gašperčku sredi lokala, kar pa ni uspelo.
Tu nas je pot vodila proti vrhu, vmes se je dež spremenil v rahel sneg. Pred doseženim vrhom smo se sprehodili čez tri tipične manjše vzpetine, ki pa jih je naša gorniška kolegica hitro vzela za sam vrh Grmade, saj našemu prepričevanju, da vrh še pride, ni povsem verjela, morda zaradi naše šaljive narave.
Kmalu je bil vrh dosežen, razgled pa kot bi tv-ju izklopil anteno, torej pretežno v sivo-beli barvi s kakšno temno liso. Pri sestopu se nam je na bistvenem delu poti pridružil še Dule, ki nas je zvesto pospremil v gostilno na Gontah. Tam smo malo posedeli, absorbirali odličen domači malinovec (tak ki ni za otroke), ter jo veselo mahnili v dolino po Mačkovem Grabnu.
Spisal Primož
Gonte, 775 m
udeleženci: Robert, Tomaž, Renata, Tadej, Primož, Dušan
trajanje: 3h 15min
višinska razlika: cca 550m
Nato smo dočakali še petega člana(ico) in se odpravili na pot. Zelo na rahlo je deževalo, vendar nam to ni vzelo poguma. Na začetku Mačkovega grabna je parking, kjer smo pustili avto, pot pa je vodila od parkirišča v asfaltiran klanec. S ceste smo po desetih minutah hoje zavili na gozdnat teren.
Tu nas je pot vodila proti vrhu, vmes se je dež spremenil v rahel sneg. Pred doseženim vrhom smo se sprehodili čez tri tipične manjše vzpetine, ki pa jih je naša gorniška kolegica hitro vzela za sam vrh Grmade, saj našemu prepričevanju, da vrh še pride, ni povsem verjela, morda zaradi naše šaljive narave.
Kmalu je bil vrh dosežen, razgled pa kot bi tv-ju izklopil anteno, torej pretežno v sivo-beli barvi s kakšno temno liso. Pri sestopu se nam je na bistvenem delu poti pridružil še Dule, ki nas je zvesto pospremil v gostilno na Gontah. Tam smo malo posedeli, absorbirali odličen domači malinovec (tak ki ni za otroke), ter jo veselo mahnili v dolino po Mačkovem Grabnu.Spisal Primož
Ni komentarjev:
Objavite komentar