Dom na Komni, 1520 m
Voluharjeva skala pod Bogatinskim sedlom, cca 1650 m
udeleženci: Dule, Luka, Primož, Tadej, Tomaž
trajanje: 9h 20min
višinska razlika: cca 1150 m
Pii, Pii, Pii…
“…Dobro jutro Slovenija. Ob zadnjem znaku je bila ura štiri. Novice: DARS objasnjuje zamudo pri…….. letališče Jožeta Pučnika -19, Ljubljana -17, Cerklje ob Krki -19, Kredarica -23, ...”
-23??? Raje ugasnem radio in si grem skuhat čaj, da si ne premislim prehitro. Pojem zajtrk, spijem skodelico vročega čaja in pred hišo že zabrni Tadejev avto, ki je s Primožem prišel pome.
Poberemo še Dušana in Tomaža in odrinemo do prve postojanke, ki je kava na počivališču Voklo. Plan izleta je Mehavšček, 2008 m visok vrh, ki leži nad Bohinjskim jezerom.
Namen je bil, da ga obiščemo preko Komne na Bogatinsko sedlo, naprej na Bogatin in z Bogatina na Mehavšček. Pot nazaj naj bi bila ista.
Peljali smo se čez Bohinj vse do Doma Savica, od katerega vodi steza tudi do slapu Savica.Na parkirišču smo se opremili, toplo oblekli in se podali v breg.
Ker je bila še tema, so bile čelke kar obvezna oprema. Velik del serpentinaste poti, ki vodi skoraj do doma na Komni, smo prehodili v temi.
Proti vrhu le te poti, pa se je začelo daniti in izza Jelovice se je začelo kazati toplo sonce, ki nas je spremljalo še cel dan.
Ker nam kljub soncu mraz ni prizanašal, saj je posledično Dušanu zmrznila pipca za pitje, smo jo kar hitro obrali naprej proti domu na Komni, kjer smo se malo pogreli ob čaju in okrebčali s slastnimi štruklji.
Pot naprej smo ogreti nadaljevali proti koči pod Bogatinom, kjer se je naša shojena gaz ločila in vodila proti Lepi Komni. Od tod naprej, pa smo si po mulateri morali samu utrjevati pot.
Gazili smo po svežem snegu, ki je segal na nekaterih mestih kar precej nad kolena. Izmenično smo se izmenjavali, saj to pobere kar precej energije.
Nekje na poti, ob kratki pavzici za Tomažev študijski telefon in požirek čaja, smo se dogovorili, da zaradi časovne stiske in posledično tudi nevarnosti, ki prežijo v zasneženih gorah ob tem času dneva, naš plan nekoliko skrajšamo.
Dogovorili smo se, da bomo nadaljevali z gaženjem do “Voluharjeve skale pod Bogatinskim sedlom”, ki smo jo ugledali nekoliko naprej, pri kateri bi si našli primerno zavetje za našo malico.
Po kratki malici in sproščanju z kotaljenjem sneženih kroglic po bregu, smo jo mahnili nazaj proti koči pod Bogatinom in domu na Komni. Med potjo smo izrabili priložnost krajših postankov tudi za fotografiranje zasneženih in s soncem obsijanih okoliških vrhov. Bilo je idilično.
Naposled smo prispeli do doma na Komni, kjer smo ponovno zavili k prijazni oštirki, ki nam je postregla z pijačo in jedačo. Ob zanimivi debati smo se še enkrat dodobra segreli in odšli v dolino. Pred odhodom je bilo še skupinsko fotografiranje.
Pot v dolino pa je bila nekoliko krajša kot smo računali. Saj smo velik del serpentinaste poti kar sekali in jo drveli po celem snegu med skalami, drevesi in vejami. Tu se je naše fotografiranje končalo, saj je sneg,ki smo ga z drvenjem zajemali, zlezel povsod.
Nekaterim tudi tja, kjer sneg naj nej ne bi bil. Večjih incidentov na poti ni bilo, le nekateri smo se ukvarjali z raztavljanjem svojih palic, drugi pa s tem, da se nam ne bi raztavile.
Po mrzlem preoblačenju na parkirišču smo jo mrklnili proti Ljubljani. Tokrat smo bili vsi nekoliko bolj utrujeni in izleta nismo zaključili ob pijački v lokalni oštariji. Tokrat nas je Tadej kar razvozil domov. Bomo pa drugič ob pijački potanko podebaterali naš podvig.
Spisal Luka
Peljali smo se čez Bohinj vse do Doma Savica, od katerega vodi steza tudi do slapu Savica.Na parkirišču smo se opremili, toplo oblekli in se podali v breg.
Ker je bila še tema, so bile čelke kar obvezna oprema. Velik del serpentinaste poti, ki vodi skoraj do doma na Komni, smo prehodili v temi. 
Proti vrhu le te poti, pa se je začelo daniti in izza Jelovice se je začelo kazati toplo sonce, ki nas je spremljalo še cel dan.
Gazili smo po svežem snegu, ki je segal na nekaterih mestih kar precej nad kolena. Izmenično smo se izmenjavali, saj to pobere kar precej energije. 
Nekje na poti, ob kratki pavzici za Tomažev študijski telefon in požirek čaja, smo se dogovorili, da zaradi časovne stiske in posledično tudi nevarnosti, ki prežijo v zasneženih gorah ob tem času dneva, naš plan nekoliko skrajšamo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar