Lepa Plevelnica 1959 m,
Visoki Kurjek 1979 m,
Dovška Baba 1892 m
udeleženci: Boštjen, Klavdija, Antonija, Meta, Marija, Stojan, Gašper, Matjaž, Janez
trajanje: 7 h 10 min
višinska razlika: 1.440 m
dolžina: 14,5 km
Po prisilnem počitku je končno zaživela tudi gorniška skupina našega društva. Majska tura iz letnega programa so bile avstrijske Alpe.
Trenutne razmere to onemogočajo, zato bo tudi nekaj naslednjih poti v naših gorah. Tokrat je bil predviden obisk Karavank, in sicer prečenje od Lepe Plevelnice na Visoki kurjek. To je pogorje med Golico na vzhodu in Kepo na zahodu.
Magistralno cesto proti Kranjski Gori smo zapustili v Dovjem, se zapeljali čez vas in po kar dolgi gorski cesti, dokler je bilo možno voziti, do potoka, kjer se združita dve grapi in dva potoka na višini 1070 m. Tam je bilo že nekaj avtomobilov in prostor tudi za naša dva.
Usmerili smo se po poti za Dovško babo - 3 ure, in Kepo 3,5 ure. Začetek je bil zelo strm, cca 200 višinskih metrov, kasneje je bolj položno, manjši odseki pa spet strmi. Hodili smo po gozdu, brez razgleda.
Tu in tam je bilo potrebno obiti kakšno podrto drevo, sicer pa pot ni bila težka. Ker se že dolgo nismo srečali, je bila prilika za pogovor o mnogočem. Na višini 1600 m smo prišli do odcepa za Kepo, Dovško babo in našo Lepo Plevelnico.
Zapustili smo gozd, a poglede proti vrhovom, ki smo jih želeli doseči, so nam zakrivali z borovim grmičevjem porasli predeli. Od tod dalje je bilo zelo strmo vse do vrha. Da je to pašni predel, dokazujejo živalski iztrebki še iz lanskega leta.
Ko smo se vzpenjali, smo morali paziti na otoke z borovci, da ne bi izgubljali smeri in časa. Tako se je skupina precej raztegnila. Vsi vrhovi na tej poti mejijo z Avstrijo in tudi mi smo se gibali po meji ali tik ob njej.
Mejo zaznamuje tudi žična ograja, ki pa je namenjena le ogradi pašnega dela. Po dveh urah in 50 minutah smo dosegli vrh Lepe Plevelnice na 1959 m. Odprl se je lep razgled po Karavankah, na avstrijsko Dravsko dolino in naše Julijce z mogočnim Triglavom v sredini.
Nismo si vzeli veliko časa za počitek, ker so vremenoslovci napovedovali možne plohe. Opazovali smo tudi greben proti naslednjemu cilju, vendar nismo mogli dobiti odgovora niti o poti niti o zahtevnosti.
Spustili smo se proti zahodu do sedla. Manjši vršiček smo obšli po levi strani. Teren je postal zahtevnejši zaradi strmine in krušljivih skal. Odložili smo pohodne palice in zelo pazljivo nadaljevali večinoma grebensko ali po južni strani.
Večkrat je bilo potrebno preizkusiti trdnost oprimkov. Grebenski deli pa so bili stabilni. Bilo je kar nekaj spustov in vzponov, da smo v 45 minutah prišli na Visoki kurjek, 1973 m. Odpočili smo si in se okrepčali.
Razgled je bil približno tak kot na prejšnjem vrhu. Vreme ni napovedovalo kakšnih sprememb, zato je bila sprejeta ideja, da nenačrtovano osvojimo še Dovško babo, pa tudi časa je bilo še dovolj.
Vračali smo se po isti poti, kot smo se vzpenjali. Ko smo se spuščali, so bile skale spet zelo krušljive. Upočasnili smo korak in ves čas pazili, da ne bi zdrsnili. Zahtevni del smo obvladali in prišli do odloženih palic.
Od sedla smo se ponovno vzpeli skoraj do Plevelnice in se po isti poti, kot smo se zjutraj vzpenjali, spustili do sedla na 1600 m. Od tod pa smo se usmerili proti koči pod Dovško babo. Hodili smo malo gori, malo doli, ves čas na isti višini, do grebena pod kočo, ki je 50 m višje na planini Dovške rožce, 1652 m.
Koča je bila zaprta, zato smo šli naprej po strmem travnatem grebenu, poraslem z veliko cvetja. Vmes so bile tudi narcise, ki so sicer bolj značilne za sosednjo Golico. Na tem predelu je bilo kar precej obiskovalcev, medtem ko na prejšnjih vrhovih ni bilo nobenega.
Sredi cvetja smo si še malo odpočili za bolj pozno kosilo ter se vrnili do koče. Nadaljevali smo proti našemu izhodišču po večinoma zelo strmi gozdni stezi do potoka in po delu struge po poti, ki preide v cesto. Za celotno turo smo porabili 7 ur in 10 minut.
Analizo smo opravili pri Gorencu na Zlatem polju v Kranju. Skupaj smo ocenili, da je bilo prijetno in zanimivo.
Spisal: Janez
