Na Glavah 1670 m
PD Rašica
udeleženci: Sabina, Janez, Leopold, Mili, Jožica, Miriam, Bogdan, Magda, Marko, Vasja, Mirjam, Rok, Andreja, Estera, Tomaž, Jasna, Ana, Ivan, Anita
trajanje: 6 h 30 min
višinska razlika 1150 m
dolžina: 14,6 km
Po daljši prekinitvi zaradi epidemije je začela z aktivnostmi tudi vodniška skupina. Za tokratno turo je bila izbrana pot na Staro Utro in njen vrh, Na Glavah, 1670 m.
Devetnajst nas je prišlo na zbirno mesto. V Kranjski Gori smo se ustavili za kavo. Čeprav je bilo še zgodaj, pa je bil zaradi praznih ulic brez ljudi in parkiranih avtomobilov, z zaprtimi hoteli, ta turistični kraj skoraj neprepoznaven.
Zato sem bil kar presenečen, ker je bila ob povratku slika čisto drugačna. Veliko ljudi je bilo ob jezeru, pa tudi drugod je bilo polno obiskovalcev.
Nas je pot vodila čez Vršič v Soško dolino do vasi Trenta in še par kilometrov naprej. Vračali naj bi se po drugi poti in sestopili pri mostu čez Sočo v Trenti. Zato se je en avto vrnil tja.
Pohod smo začeli na cesti, ki jo je italijanska vojska zgradila leta 1939, z namenom kontrolirati Vršič, kjer je potekala takratna rapalska meja.
Cesta je še danes lahko prevozna za gorska vozila zaradi dobrega odvodnjavanja, urejenih škarp in brežin, pa tudi zaradi zelo dobrega vzdrževanja. Poznana je tudi gorskim kolesarjem.
Zelo strmo pobočje premaguje z enakomernim 14% vzponom in 22 ovinki na dolžini devetih kilometrov. Na tem delu ni poškodovanega cestišča, kar priča o zelo kvalitetni gradnji in tudi sedanjem vzdrževanju.
Nekje vmes sta dve ograji, mogoče kilometer narazen, kjer živi zelo simpatičen samotar Lojze z dolgimi sivimi lasmi. Srečali smo ga na cesti z lopato v roki. Prijetno smo poklepetali.
Povedal je nekaj o zgodovini, da je bila zgrajena v vsega treh letih, da ime Utro pomeni ograjeni del, pa še o gorskih kolesarjih. Po imenu našega društva je poznal tovarno Rašica in tudi hrib z istim imenom.
Ko smo šli naprej, se nam je priključil in z zadnjiumi v skupini naprej govoril o raznih dogodkih in zgodovini. Sproti pa je z lopato odstranil vsak kamen, ki ga sproži divjad. Odstrani tudi ostanke vej, ki priletijo na cesto, kakor tudi po nalivih kupe nanesenega listja.
Šel je z nami vse do 22. ovinka, kjer se cesta zaključi. Od tod naprej je še približno kilometer ravninskega dela nevzdrževane ceste, ki je delno zasuta s plazovi. Zato je na tem delu le steza do sedla Staro Utro. Za nenaporno pot smo porabili 3 ure in 10 minut.
Pri lovski koči Berebice smo se odpočili in okrepčali. Na tem sedlu je tudi odcep za naš krožni povratek. Od koče do vrha Na glavah je šer dvajset minut manj prijetnega lomastenja med zaraščenim borovim grmičevjem. Na vrhu je bilo prostora le za našo skupino.
Tu smo dobili potrditev, zakaj je bila zgrajena ta cesta. Prelaz Vršič je bil namreč kakor na dlani za ostrostrelce. Občudovali smo krasno panoramo od Prisojnika, Razorja, Triglava, Malega in Velikega Špičja do Krna in vsemi drugimi vrhovi vmes. Lep pogled v lepem vremenu.
Na vrsti je bila še skupinska fotografija in povratek preko neugodnih borovcev do lovske koče. Tu smo zapustili pot, po kateri smo se prej vzpenjali ter krenili v severno grapo. Pot ni označena, le sem in tja je bil kakšen možic, zato je bilo kar nekaj ugibanja in iskanja prave smeri.
Sprva je bila strmina še zmerna, v drugi polovici pa zelo, ponekod celo zelo zelo strma. Sem in tja je tudi drselo zaradi suhega listja ali krušljivosti. Vse to smo uspešno premagali in prišli v dolino do reke Soče.
Čez Sočo pa je moč priti le preko visečega mostu v Trenti. Zato smo morali po desnem bregu prehoditi še kar precejšnjo razdaljo, da smo prispeli do mostu in našega avtomobila. Za povratek smo porabili 2 uri in 15 minut.
Pripeljali smo se s petimi avtomobili, zato se se morali šoferji odpeljati po svoja vozila in se vrniti. Za analizo ture smo se ustavili na gorenjski strani, pri Tonkini koči, kjer so nas dobro postregli. Žal pa je bilo zelo hladno in vetrovno, zato smo hitreje zaključili kot bi verjetno sicer.
Spisal: Janez
Lep izlet, po mulatjerah se fajn hodi.
OdgovoriIzbriši