Mojčin dom na Vitrancu, 31. 12. 2017

Mojčin dom  1.555 m,
Vitranc 1.631 m

Udeleženci:  Sašo, Nevenka,  Roman,  Aleš,  Matej, Janez
Višinska razlika: 830 m   
Trajanje:   6 ur 20 minut


Tradicionalna silvestrska tura je prilagojena kratkemu dnevu, zgodnjemu zaključku in vremenskim razmeram. Pred dnevi  je zapadlo veliko snega, zato so pred plazovi varna predvsem gozdna področja. Tako smo izbrali nekoliko nižji in lažji cilj Mojčin dom na Vitrancu

Na zbornem mestu smo dobili sporočilo, da je avtor ture zadržan, zato smo za vodjo proglasili izkušenega gornika in alpinista. Z dvema avtomobiloma smo se odpeljali do Kranjske gore, najprej na kavo, nato pa naprej do Jasne, od koder smo se začeli vzpenjati.

Gaz je bila, a se je kljub temu prediralo, ker je bil sneg suh in nepredelan, pa tudi s podlago ni bil sprejet. Tudi palice nam niso bile ravno v pomoč, saj so se globoko pogrezale. Ko smo prihajali višje, je bil sneg celo višji od palic.

Pot nad dolino Male Pišnice v serpentinah le počasi pridobiva višino. Po prečenju smo prišli na kranjskogorsko stran, kjer je bolj strmo, več je bilo prhkega snega in zaradi tega je tudi bolj drselo.

Vreme je bilo lepo, jasno, sonce je na prisojnih legah že ogrelo ozračje in sproščalo sneg z močno obloženih vej. Padajočemu snegu pa smo se večinoma izognili.

Grebenska pot je še malo bolj strma, položi pa se prečenje, ki nas pripelje mimo razpadajočega nekdanjega Doma na Vitrancu do sosednjega prijaznega Mojčinega doma na višini 1555 m. Hodili smo dobri dve uri.





Pri domu je ekipa treh, tudi naših, gornikov že odmetala sneg, mi pa smo si v topli sobi ali zunaj privoščili počitek. Koča je bila oskrbovana vse od božičnih praznikov, pa tudi za silvestrski večer je bila zasedena.





Po krajšem postanku se je del ekipe odločil nadaljevati proti Vitrancu in morda tudi Ciprniku. Bile so le sledi dveh krplarjev. V 80 cm debelo snežno odejo se je prediralo do kolen in čez, zato je bila pot naporna in počasna.





Že pred vzponom smo bili dogovorjeni, da bomo do 16. ure prišli domov v dolino. Zato smo vztrajali le do Vitranca, 1631 m, za kar smo porabili 40 minut in se vrnili v Mojčin dom.

Pridružili smo se ostalim, ki so že uživali na ležalnikih v objemu prijetnih sončnih žarkov. Medtem je prispelo tudi nekaj drugih pohodnikov. V koči so imeli pripravljen ričet, privoščili smo si ga in bil je zares dober.





Vračali smo se po isti poti z enim udeležencem manj, ker se je le-ta odločil, da bo Novo leto pričakal kar v Mojčinem domu.

Mislili smo, da bomo morali uporabljati dereze, vendar je sonce sneg toliko omehčalo, da je malo trši korak naredil varno stopinjo. Steza je bila tudi bolj shojena, tako da smo za povratek rabili le uro in 10 minut.





Turo smo analizirali pri Danici v Dovjem in si ob koncu zaželeli srečno novo leto in na videnje na naslednji uri.

Spisal: Janez





Lenuhova grapa, Begunjščica, Veliki vrh, 25. 12. 2017

Begunjska vrtača, 1991 m,
Veliki vrh, 2060 m,

udeleženci:  Nevenka, Roman, Niko, Sašo
trajanje: cca  6 h
višinska razlika: cca 1100 m

Grape drugi del. Lenuhovo grapo smo za današnji cilj določili že pred dvema dnevoma na analizi ture. Stari znanci iz gorniške skupine smo se ob peti uri zbrali na Brodu.

Tomaž je zaradi slabega počutja ostal doma, štirje pa smo se po planu odpeljali proti Tržiču, vendar smo bili žal prezgodnji in ostali brez jutranje kave. Nismo obupali. Ravno nasprotno, še z večjim zanosom in pričakovanji smo se odpeljali do parkirišča na Ljubelju.

Rana ura, zlata ura. Parkirišče je bilo ob našem prihodu skoraj prazno, le nekaj turnih smučarjev se je s čelnimi svetilkami odpravljalo proti Zelenici. Nismo omahovali, hitro smo se obuli, oprtali nahrbtnike in se odpravili za njimi v smeri planinskega doma na Zelenici.

Malo višje od 'srednje postaje nekdanje žičnice' oziroma 'doma' na Vrtači smo se usmerili levo na Šentanski plaz, ki poteka levo od pobočij pod Begunjsko vrtačo.

Pred nami sta strmino premagovala dva turna smučarja, mi pa smo se na strmem pobočju mučili z udirajočim snegom.Približno na polovici Šentanca smo prečili levo do vstopa v smer. Nadeli smo si opremo in se spotoma okrepčali s čajem in drugimi viri energije.

Vstopa v Lenuhovo grapo sta dva, izbira je odvisna od snežnih razmer. Desni vstop je bil slabo zalit, potrebno bi bilo preplezati nekaj metrov skoraj navpičnega žlebu. Očitno ga to zimo še ni bilo junaka, saj tam ni bilo opaziti nobenih sledi.

Levi vstop je malo manj strm, skalovje je nekoliko bolj razčlenjeno in bil je videti nekoliko bolje zalit kot desni vstop, izstopal pa je rahlo poprhan skalni skok takoj na vstopu. Opazili smo tudi nekaj sledi predhodnikov.

Vodnik je pripravil 60 m vrv, se navezal in pričel plezati skalni skok v levem vstopu (ocena razmer M3-, Mix). Cepine in dereze je bilo potrebno previdno in natančno zatikati za skale, prekrite s prhkim snegom.

Nad skokom je vzpon nadaljeval po globokem, mehkem snegu, sidrišče za varovanje ostalih udeležencev je bilo pripravljeno po dobrih 30 metrih od vstopa v smer. Po pestrem začetku smer ni več postregla z resnejšimi težavami.

Nadaljevanje poteka po 'levi vstopni grapi' do združitve z desno, kjer smo se usmerili levo čez krajši sklani skokec in nadaljevali po edinih logičnih prehodih grape do izstopa na zgornje snežišče. Snežne razmere so bile spremenljive, od mehkega, puhastega snega,  škripavca, do trdega snega za popikat.


Sledilo je še prečenje slabo zalitega skalnega grebenčka, dolgega snežišča in krajše grapice do izstopa na greben oziroma vrh Begunjske vrtače.

Lenuhova grapa oziroma smer je sicer najlažja smer v ostenjih Begunjske vrtače, ne pa tudi v ostenjih Begunjščice. Lenuhova grapa je resna oziroma alpinistična tura zmerne težavnosti, ocenjene z UIAA IV-, naklona med 40° do 55°, dolžine 300 m, seveda odvisno od razmer.

Najtežji del je takoj na začetku, kjer je potrebno preplezati skalni skok, če snega ni dovolj, kot je bilo v našem primeru.

Razgledi na vrhu fenomenalni, kristalno čist zrak, rahel veter in tolpo sonce so nas nekaj časa zadržali na vrhu. Sestop – najkrajša opcija je po sestopni oziroma Zahodni grapi.

Ne, saj je ura šele pol desetih, bomo prekmalu doma, bo treba kosilo skuhat, posodo pomit, da ne omenjamo prenažiranja z dobrotami.






Soglasno smo se odločili za pivo na Zelenici, do tja pa je najbolj smiselna pot po grebenu na Veliki vrh Begunjščice in od tam po Centralni oziroma Osrednji grapi do doma na Zelenici. Sestop po Centralni grapi, sicer ocenjeni s III+, 350 m,  ni bil zahteven,

Nasprotno, sestop je bil otročje lahak, saj je bila grapa odlično zalita, snežne razmere skoraj idealne. Po izstopu iz grape se je vedno bolj udiralo, tudi do kolen in preko. Še en čudovit dan smo odlično izkoristili, žal pred bližajočim poslabšanjem vremena.

Prvi del analize ture smo opravili v Domu na Zelenici, drugi del pa v Tržiču.

Spisal Sašo





  


Mala Mojstrovka po Butinarjevi grapi, 23. 12. 2017

Mala Mojstrovka 2332 m,
Erjavčeva koča na Vršiču 1525 m

udeleženci:  Tomaž, Nevenka, Roman, Aleš, Sašo, Stojan
trajanje: cca  5 h  10 min
višinska razlika: cca 810 m

Za dežjem vedno posije sonce in po daljšem času se je obetal lep dan. Prvotni turnosmučarski cilj Zirbitzkogel smo zaradi orkanskega vetra v Avstriji nadomestili s ciljem v Sloveniji.

Celotna ekipa se je zbrala na Brodu in z dvema avtomobiloma odpeljala na kavo v Kranjsko goro. Ob kavi smo se po krajšem premisleku odločili, da krenemo proti Vršiču, na Malo Mojstrovko, mogoče celo preko Pripravniške grape, če bodo razmere dovoljevale.

Cesta naj bi bila po nekaterih informacijah splužena samo do Tonkine koče, do Vršiča pa je bila predpisana uporaba verig. Sklenili smo, da se bomo odpeljali do koder bo pač možno in potem cilj prilagodili glede na dolžino in časovnico ture.

Vozimo se in previdno vozimo, tudi mimo Tonkine koče, cesta pa še vedno splužena. Izzivanje sreče smo prekinili pri Erjavčevi koči, kjer smo parkirali, srečali nekaj znancev, tudi Marka, ki je v Pripravniško grapo odpravil s smučmi že dan pred nami.

Hitro smo se preobuli, za vsak primer vzeli tudi krplje,  in se po spluženi cesti odpravili proti sedlu. Glej ga zlomka, cesta je bila splužena samo do parkirišča na sedlu, proti Trenti pa ne. Kasneje smo srečali Rašo, ki skrbi za pluženje ceste.

Rašo nam je pojasnil, da je cesta iz Kranjske gore do Vršiča tako rekoč sveže splužena, pri Kugijevem spomeniku pa je velik zemeljski plaz, zato je v Trento cesta zaprta.

Snežne razmere so bile odlične zato smo hitro napredovali, skupina pa se je kmalu razdelila. Aleš je na smučeh po pohodniški poti krenil proti sedlu, mi pa proti vstopu v Pripravniško grapo. Pot pa nas je vodila mimo vstopa v Butinarjevo grapo.





Razmere so bile videti odlične, skoki zaliti, zato smo za hip postali in po krajšem razmisleku krenili v grapo. Spodaj je bil sneg še mehak, kljub stopinjam predhodnikov se je udiral, višje pa je bila podlaga trša, stopinje komaj zaznavne.

Kloža je bila dovolj debela, da je brez težav držala vse kolege, razen tisti z najtežjim karakterjem je imel že skoraj na izstopu iz grape na nekaj metrih malo težavic.

Razgledi fenomenalni, sonce tolpo in ustavili smo se blizu izstopa iz Pripravniške grape, se okrepčali in krenili proti vrhu Male Mojstrovke, ki smo ga kmalu osvojili.

Na vrhu smo hitro napravili skupinsko sliko in se zaradi hladnega vetra skrili nekaj metrov pod vrhom, kjer smo se odpočili in pomalicali.





Na sestopu smo kmalu srečali Aleša, ki je pripravljal smuči za spust in se odpravil proti vrhu. Mi smo se ponovno razdelili v dve skupini. Ena je sestopila po Pripravniški grapi, druga pa po normalki čez Grebenc.

Sestop po Pripravniški grapi ni bil zahteven. Vsi skoki so bili dobro zaliti, paziti je bilo potrebno le na zanesljiv korak, saj je bilo že vse razrito, precej se je udiralo in stope v snegu so se rušile.

Po izstopu iz grape pa smo krenili naravnost navzdol, sprva prhek sneg se je udiral do kolen, nižje pa je bil sneg že južen, paziti je bilo potrebno na snežne čevlje. Aleš ni mogel prehvaliti smučarskih užitkov, skupina z normalke pa se je pritoževala nad prhkim in razritim snegom pod sedlom.

Čudovit dan smo nenadejano odlično izkoristili. Nasmeški na obrazih kolegov niso potrebovali pojasnil. Prvi del analize ture smo skupaj z Rašom opravili v Erjavčevi koči, kjer smo srečali tudi Primoža z družino.

Drugi del analize ture pa smo opravili pri Štoparju, kjer smo pripravili načrt za nove dogodivščine. Ste radovedni kakšne, vas zanimajo? Berite naslednje potopise, pa boste izvedeli.

Spisal Sašo




 

Kobesnock, 10. 12. 2017

Kobesnock 1.820 m

udeleženci: Sabina, Niko, Sabina, Kristina, Jana, Marjan, Andreja, Mateja, Marko, Stojan, Brane, Andreja
trajanje: 6 h 5 min
višinska razlika: cca 930 m
dolžina: 13 km

Zaradi svežega snega in napovedanega vetra smo se odpravili nekoliko nižje. Na malo znani Kobesnock v Ziljskih Alpah. Vrh se nahaja zahodno od Dobrača.

Kar 13 se nas je zbralo in s tremi avtomobili smo se odpeljali v Kranjsko Goro na jutranjo kavo. Ker je nekdo ugotovil, da nima s seboj nikakršnih dokumentov, smo na hitro spremenil načrt poti in namesto čez Korensko sedlo šli v Avstrijo preko Italije.

Je že tako, da domoljubni Avstrijci kontrolirajo le našo mejo, italijanske pa ne. Po švercanju v Avstrijo smo hitro prišli do kraja Čajna / Nötsch im Gailtal, kjer smo zavili proti Plajberku pri Beljaku / Bad Bleiberg.

Parkirali smo v hladnem sončnem jutru v vasici Kreuth bei Bleiberg. Tudi začetek ture je potekal v sončnem vremenu brez oblačka. Tudi snega ni bilo prav veliko.

Ko smo prišli do Schneidergrabna se je pot začela konkretneje vzpenjati. In razmere spreminjati. Vreme se je začelo hitro slabšati, snega je bilo vedno več.

Prigazili smo do planine / Wertschacher Alm in si pri planšariji poiskali zavetje. Pihalo je namreč k' pr' norcih. Obuli smo krplje in odkrpljali proti vrhu.

Srečali smo dva domačina, ki sta se že vračala. Kot smo kmalu ugotovili sta obrnila precej pod vrhom. Mi smo nadaljevali naprej od njunih sledi a kmalu prišli do ozkega izpostavljenega grebena s katerega smo že videli vrh.

Čez prvi del, poln opasti je izvidnica še prišla, potem pa se je greben še zožal. Za tako število udeležencev je bilo v močnem vetru in tej podlagi nadaljevanje prenevarno in sklenili smo da tudi mi obrnemo.





Vrnili smo se na planino in hitro smuknili nazaj v Schneidergraben. Graben je bil namreč na vzhodu, kar je pomenilo zavetrje pred močnim severozahodnikom, ki je na planini in višje bril norca iz nas.

Ker ni bilo vrha tudi gasilske slike ni bilo. Popravni izpit smo imeli pri prvi domačiji na povratku. Vrnili smo se na izhodišče, kjer smo ugledali majhen štantek s kuhančkom.

Hitro smo se preoblekli in šli pogledat če imajo dobrega. In kuhanček je bil precej boljši kot se ga dobi pri nas, cena pa 2 €. Mraz nas je hitro pregnal na toplo v avtomobile.

Ob povratku bi lahko šli čez Korensko sedlo, a se je vreme toliko poslabšalo, da nismo hodili gledat če na Korenskem sedlu sneži. Vrnili smo se po švercerski poti od zjutraj.

Le še analiza ture pri Danici v Dovjem in slovo. Do naslednjič.

Spisal Tomaž