Skuta, 26.7.2009

Skuta, 2532m in Štruca, 2457m čez Gamsov skret

Udeleženca: Robi, Šaro
Trajanje: 11h 36min
Višinska razlika: cca 2300m

Današno sončno nedeljo sva izkoristila za obisk Kamniških Alp, natančneje za vzpon čez Gamsov skret na Skuto.

Prvo presenečenje sva doživela ob prihodu do Doma v Kamniški Bistrici, kjer se je kljub dokaj zgodnji uri kar trlo ljudi. To nedeljo se je odvijal gorski tek na Grintovec.

Avto sva pustila pri koči, nase navlekla hribovsko oprmo, ter se odpravila mimo Žagane peči do spodnje postaje tovorne žičnice na Kokrsko sedlo.

Kmalu sva doživela prvi hladen tuš, zmanjkalo je vsakršne poti. Šaro je hodil prvi, tako, da sva krivca hitro našla. Po kratkem postanku sva ugotovila, da sva zgršila Mali Hudi graben.

Potrebno je bilo cca. 500 m prečenja zaraščenega gozda. Lomastenje po gosti podrasti je obrodilo sadove, saj sva po dobrih dvajsetih minutah naletela na pot.

Do južne stene Kogla sva prisopihala brez orientacijskih težav, tam pa srečala planinca, ki je že dve uri brez haska iskal Gamsov skret. Družno smo porabili še dobre pol ure, da smo našli pot.

Pravzaprav sem prvi hodil jaz, prvi zagledal pravo pot in jeklenice tako sem upravičeno z velikim veseljem pametoval in napletal zgodbice o orientacijskem geniju.

Po prehodu skozi Gamsov skret nas je pot po travnatem, dokaj strmem pobočju pripeljala do kolopi, ker sva z Šarotom naredila krajši postanek in občudovala prekrasen pogled na dolino Kamniške Bistrice. Možakar pa je nadaljeval pot proti Kokrskem sedlu.

Čakalo naju je še dobrih 800 m višinskih metrov, z katerimi pa sva opravila brez orientacijskih težav. Na obeh vrhovih naju je pričakalo sonce, pod nama na Kamniško stran oblaki, na Jezersko stran pa krasni razgledi.

Sestopila sva mimo bivaka Pavleta Kemperla na Kokrsko sedlo, kjer sva se v Cojzovi koči pošteno »natekočinila« in se spustila v dolino Kamniške Bistrice.

V Domu v Kamniški Bistrici je bilo še precej živahno, kar je botrovalo ponovnemu postanku, ter pijački v spomin na skupnega prijatelja.

Spisal Robi

Kepa, 19.7.2009

Kepa, 2143m in Gubno, 2035m
Udeleženci: Robi, Tadej, Tomaž
Trajanje: 6h 33min
Višinska razlika: cca 1500m

Vremenska napoved za nedeljo je dobro kazala in treba se je bilo nekam spraviti v hribe. Po temeljiti analizi in preračunavanju je padla odločitev za Kepo, dvatisočak v Karavankah.

Ob 7h zjutraj smo se zbrali pred trgovino na Brodu, Robi, Tadej in jaz, naš Migrenko alias Luka pa je obležal doma z glavobolom.

Plan poti je predideval kavo na pumpi v Voklem, a je bila tam nepopisna gužva zaradi avtobusnih izletnikov, tako da sva si s Tadejem kavo privoščila na pumpi na Hrušici, Robi pa je tačas v avtu odspal še eno kitico.

Po kavi smo se zapeljali v Dovje in nad vasjo, na razcepu cest za Kepo in Dovško babo parkirali avto in se zapodili v breg. Pravzaprav smo hodili po cesti, dokler nismo s pomočjo mimoidočega planinca odkrili bližnjic med cestnimi serpentinami.

Višje pa ena od teh bližnjic to ni bila, pot je postala čudna, nato bolj čudna in na koncu zelo čudna. Ugotovili smo da gre za zajeb in se spustili nazaj kakšnih 80 višinskih metrov ter se po cesti usmerili proti Erjavčevemu rovtu. Sedaj so se pojavile tudi prve markacije, ki jih prej ni bilo.

Vreme je bilo odlično in s Tadejem sva uživala v razgledu in naštevala vrhove ki so se videli, od Luknje peči do Mangrta, Robi pa je bil tiho, zanj je to vse isti pes.

Tempo smo imeli kar lep in po 3 urah in pol smo bili na vrhu Kepe. Pomalicali smo, Robi tradicionalno kalamare, gojene v konzervi, vsi skupaj pa čokolado, ki je bila na že vrhu Nadelhorna, pa sem jo takrat pozabil pojesti.

Ljudi je bilo kar nekaj na vrhu, tako naših, kot avstrijskih planincev. Razgledali smo se in nafotografirali in se odpravili v dolino. V planu je bila tudi osvojitev obeh stranskih dvatisočakov Kepe, Dovške Male Kepe in Gubna, a smo zaradi Robijevega godrnanja »Saj je vse isti pes« osvojili le Gubno.

Nato smo sestopili in se ustavili pri studencu na razpotju poti za Kepo in sedlo Mlinca. Ugotovili smo da voda iz studenca pomlajuje, zato se je Robi zbal, da pomlajuje tako zelo, da bo za naju z Tadejem, ki sva vodo pila, potreboval plenice.

Malo pod lovsko kočo smo se spet ustavili pri studenčku, ki menda prispeva h brihtnosti, saj da vsebuje substanco brihtol. Spet sva pila samo s Tadejem, saj ima Robi baje brihtola dovolj že po naravi in bi mu ta iz vode le škodil.

Ko smo sestopali naprej smo ob poti naleteli na črno, dobrega pol metra dolgo kačo. Umaknila se je nekaj metrov stran in med tem ko sem montiral teleobjektiv tudi izginila nekam pod zemljo. Robi je predlagal, da bi se namesto fotografiranja kač lahko lotil fotografiranja polžkov, ki jih bo on potem v Photoshopu obdelal, da bodo zgledali zajebano in strupeno. Ja, res mu ne manjka brihtola.

Z raznimi domislicami smo nadaljevali vse do avtomobila. Hitro smo se preoblekli in se odpeljali. Spet smo zgrešili in šli na uvoz Dovje-vzhod. Tadej je hitro popravil in nas preko izvoza Dovje-center pripeljal v Aljažev hram na točeno temno, oziroma mešano Laško.



Spisal Tomaž