Bijele stijene in Premužićeva staza, 13.-15. 10. 2023
PD Rašica
udeleženci: Alenka, Boris, Katarina, Gašper, Boris, Marko, Vasja, Meta, Rok, Andreja, Robi, Mihela, Nevenka, Anka, Hana, Damjana, Tomaž, Deja, Stane, Tadeja, Renata, Meta, Matjaž, Branko, Srečko
1. dan
Bijele stijene,
Vrh Bijelih stijena 1.335 m
Odpravili smo se na eno najbolj atraktivnih planinskih poti na Hrvaškem, Premužićevo stazo. Namenili smo se opraviti dve etapi od Zavižana do Skorpovca. Ker pa smo šli na Hrvaško za tri dni, smo se prvi dan ustavili še v Veliki Kapeli.
Zgodaj zjutraj na petek trinajstega smo se odpeljali preko Kočevja, Broda na Kolpi in Delnic do Mrkopalja, rojstnega kraja našega biatlonca Jakova Faka. Tu se začne Velika Kapela, del masiva Kapele, ki skupaj z Malo Kapelo Povezuje Gorski kotar z Velebitom.
Znotraj Velike Kapele je strogi rezervat Bijele in Samarske stijene in to je bil naš cilj za prvi dan. Parkirali smo na 13. kilometru gozdne ceste, en kombi pa zapeljali do ožine Vrata, kamor bomo sestopili.
Namenili smo se na Bijele stijene po Vihoraški poti. Najprej smo obiskali bivak Ratkovo sklonište, izredno slikovit planinski objekt, umeščen pod navpično steno in delno skrit v votlini pod steno.
Po krajšem postanku smo se vrnili do odcepa Vihoraške poti. Gor in dol smo napredovali po kraškem gozdu vse do grebena Bijelih sten, Tu so se začeli beli stolpi, visoki po 50 metrov. Pod njimi pa neprehodne vrtače in brezna.
Sledilo je poplezavanje v res atraktivnem okolju in ni čudno, da je Vihoraška pot po mnenju mnogih najlepša pohodniška pot na Hrvaškem. Pot je nastala zaradi ideje, da bi povezali Bijele in Samarske stene.
Njena ideologa in romantična zanesenjaka sta bila Milovan Dlouhy in Želimir Kantura, ki sta prehode našla tudi s pomočjo sledi zveri v snegu. Pot je bila kot doprinos počastitvi 100. obletnice planinstva na Hrvaškem predana javnosti novembra leta 1974.
Splezali smo še na Vrh Bijelih stijena. Z vrha je bil lep razgled na prehojeni greben Bijelih sten, na Samarske stene in Bjelolasico. Po uživanju na vrhu smo sestopili v smeri planinskega doma, čez zanimiv ozek detajl, kjer je bilo potrebno sneti nahrbtnik.
Nekakšen test vitkosti smo vsi uspešno prestali in prišli do planinskega doma Dragutin Hirc. Ta je sicer odprt ob vikendih do 15. oktobra, a kaj, ko je bil danes petek. Čisto blizu doma je še nov moderen bivak, ki je bil že vseljen za danes.
Vrnili smo se po deloma drugi poti, vse do sedla med vrhom in preostankom grebena Bijelih sten. Od tu smo sestopili do Vrat, kjer nas je čakal tretji kombi. V njem je bila hladilna torba, da so udeleženci lažje počakali, ko smo šli vozniki po preostala kombija.
Po preoblačenju smo se vsi skupaj zapeljali proti Tuku. Dva kombija sta imela menda tudi ogled medveda, ki je lomastil ob cesti. Dnevni program smo končali v planinskem domu Bijelje stijene v Tuku, kjer smo se namestili za eno noč.
Fotografije Tomaž, 1. dan
Fotografije Matjaž, 1. dan
Fotografije Deja, 1. dan
Relive, 1. dan
2. dan
Premužićeva staza,
Gromovača 1.676 m,
Rossijevo sklonište 1.580 m,
Crikvena 1.641 m,
Seravski vrh 1.662 m,
Alančić 1.611 m,
Planinarska kuča Alan 1.340 m
Zjutraj po zajtrku smo se poslovili od prijazne koče in se odpeljali proti Velebitu. V jutranji megli smo se po notranjosti prebili do Novega Vinodolskega in od tam po Jadranski magistrali nadaljevali mimo Senja, do kraja Sveti Juraj.
Med tem se je megla razkadila in obetal se je krasen sončen dan. Nekaj kilometrov pred Zavižanom smo kupili karte za nacionalni park Severni Velebit in nadaljevali z vožnjo do parkirišča na Zavižanu. Vse polno je bilo drugih udeležence in samo upali smo, da ne bomo hodili v procesiji.
Sicer pa ni bilo čudno, da je toliko ljudi. Bil je zadnji lep dan pred vremenskim obratom in tu je pot, ki velja za najatraktivnejšo na Hrvaškem. Imenuje se Premužićeva staza in je spomenik graditeljske spretnosti in umetnosti.
Ta longitudinalna višinska turistična pot je bila zgrajena v letih od 1930 do 1933. Poteka od Zavižana do Baških Oštarija in je dolga 57 km, njena širina je 120 cm, njen povprečni naklon je 10 %.
Naš današnji plan je bila prva etapa od Zavižana do Alana z vmesnimi skoki na vsaj dva vrha ob poti. Prvi vrh ob poti, Veliki Zavižan smo sicer izpustili, da ne bi že na začetku porabili preveč časa v tem že precej kratkem oktobrskem dnevu.
Prva dva kilometra poti od Zavižana sta spremenjena v makadamsko cesto in šele potem se dejansko začne Premužićeva staza. Ravno prva etapa je najbolj atraktivna in impresivna, saj poteka skozi težko prehoden kraški teren
Težkemu terenu se ne izogiba, obvladuje ga z največjim naklonom 20 %. Kjerkoli je bilo potrebno je solidno pozidana, vsekana v skalo ali pa poteka po malih viaduktih. Vsi ti objekti so narejene s tehniko suhozida iz okoliških kamnov brez kakršnega koli veziva.
V času gospodarske krize zgodnjih 30-tih let prejšnjega stoletja, je domačinom z Velebita delo pri izgradnji poti prišlo zelo prav, saj jih je rešilo pred lakoto. Plača je bila redna in dobra, 22 dinarjev po tekočem metru zgrajene poti.
Gradnjo je financiralo Hrvatsko planinarsko društvo in Banska uprava Savske banovine. Kakšen dan so delavci zgradili samo meter poti, kakšen dan pa tudi do 40 metrov. Delali so od zore do mraka in minirali meter po meter, včasih tudi v 40 metrov visokih stenah.
Spali so v preprostih kolibah, ki so jih postavili na trasi. Delali so v več skupinah. Kuhal je tisti v skupini, ki se je kolikor toliko spoznal na kuhanje. Vodo so dobili s taljenjem snega, ki so ga dobili v globokih vrtačah ali pa so jo tovorili na mulah.
V krasnem, sončnem vremenu smo uživali na poti. Začetna gneča se je precej razkadila, povsem sami pa tudi nismo bi bili. Pot je res atraktivno speljana med neštetimi vrtačami in se v prvem delu ves čas drži višine nekaj nad 1.500 m.
Vsake toliko so ob poti table z informacijami o velebitski flori in favni, razgledih, kraških pojavih in o sami Premužićevi stezi. Na skali o poti pa je tudi spominsko obeležje Anteju Premužiču in graditeljem poti.
Ante Premužić (1889 - 1979) je bil gozdarski inženir. V času službovanja v Kvarnerju in Liki je svoje strokovno delo usmeril v izgradnjo cest in poti. Uveljavil se je kot odličen projektant gozdarskih in planinskih poti na Velebitu, Plitvičkih jezerih, okoli Crikvenice in na Rabu, Pagu in Krku.
Po kakšnih dveh urah Premužićeve steze je prišel na vrsto prvi vrh, Gromovača. Seveda je bilo za vrh potrebno zaviti s Premužićeve steze. Z vrha se sicer lep razgled na Kvarner a v našem primeru je bilo zahodno od nas nekaj nizke oblačnosti, ki je malce ovirala razgled na otoke.
Sestopili smo nazaj in nadaljevali do bivaka Rossijevo sklonište, ki leži na približni polovici naše današnje poti. Bivak je bil leta 1929 zgrajen na pobudo alpinista, pravnika in politika dr. Ivana Krajača (1877 - 1945), kot prvi korak približevanju Severnega Velebita in Rožanskih kukov planincem.
Bil je idejni oče Premužićeve steze in je o njej pisal davno opreden se je začela gradnja. Skupaj s Premužičem sta raziskovala Velebit ter tudi njegovo podzemlje in tako je Krajač Premužiča navdahnil s svojo idejo o vzdolžni višinski turistični poti od Zavižana do Baških Oštarija.
Ker se je pojavil jugo, se nismo dolgo zadrževali pri bivaku. Še vedno smo bili v področju Rožanskih kukov in tu nas je čakal še en vrh, Crikvena. Nanj je le nekaj minut vzpona oziroma kar konkretnega poplezavanja.
Od sedla pod vrhom sledi sestop po najstrmejšem delu Premužićeve steze, ki tu počasi zapusti Rožanske kuke in teren postane manj kraško divji.
V gozdu smo zavili proti zahodu in tako se nam je na prvi jasi odprl razgled na celotne Rožanske kuke, od Zavižana do Crikvene.Naredil smo nov ovinek in skočili na Seravski vrh in si Rožanske kot tudi Hajdučke kuke ogledali še od tam.
Nadaljevali smo do odcepa za vrh Alančić. Polovica se je odločila za vzpon še na ta vrh, polovica pa se je odločila za direkten sestop do koče.
Vzpon na vrh se je splačal zaradi razgleda. Rab in Pag sta ležala pod nami in se kopala v popoldanskem soncu. Sonce je bilo že kar nizko, zato smo kmalu tudi mi pohiteli v kočo.
Če smo bili s kočo Bijele stijen precej zadovoljni, koča je urejena in oskrbnika se trudita, je v kočo Alan nekoliko drugače. Tu je dežurni, ki je sam, glede na infrastrukturo koče in komične zaplete v njej pa bi ji lahko rekli tudi koča Alan Ford.
Fotografije Tomaž, 2. dan
Fotografije Matjaž, 2. dan
Fotografije Deja, 2. dan
Relive, 2. dan
3. dan
Buljma 1.451 m
Zbudili smo se v deževno jutro. Pravzaprav je deževalo že ponoči. Prišel je napovedani vremenski obrat, ki je poleg dežja prinesel trudi skoraj 15 stopinj nižje temperature. Našo drugo etapo Premužićeve steze do Skorpovca smo seveda že pred tem skenslali.
Lokalne prevoznike, ki smo jih najeli za prevoz s Skorpovca na Zavižan, smo že včeraj preusmerili na Alan in uro premaknili na pol dvanajstih. Prej ne utegnejo. In tako nam je ostalo čakanje, ki so ga popestrili novi komični zapleti v koči.
Ko dež nenadoma poneha in pogled na radar pokaže, da bi se morda dalo skočiti na bližnji vrh. "Če je kdo za, čez pet minut je odhod na Buljmo." se glasi razglas. In 11 nas res gre ter se v suhem povzpne za 110 višincev do vrha.
Pa pade ideja, da gremo še malo na jug, kjer pot z Buljme sreča Premužičevo stezo po kateri se vrnemo do koče. Rečeno, storjeno. In ravno, ko smo tam, kjer se poti srečata, na najbolj odprtem terenu, nas ob burji, ki lepo brije, dobi še ploha dežja in sodre.
E, ludi Slovenci. Prav iskali smo in dobili. A hudega ni bilo, opremljeni so bili, sodra in dež pa sta kmalu odnehala. Po eni uri smo bili nazaj v koči. Kaj kmalu se je spet konkretno ulilo a tokrat ni tako kmalu nehalo.
V tem dežju so prišli naši kombiji in nas odpeljali do Zavižana. Srečno smo prišli na Zavižan, srečno zato, ker je možakarjem eden od kombijem tam crknil in ni več vžgal. Če bi se to zgodilo nekje sredi poti bi spet imeli zaplet, ki se v tem dežju morda ne bi zdel toliko komičen.
Na Zavižanu smo se prestavili v naše kombije, se preoblekli in preobuli ter odpeljali domov. V treh dneh sta nam uspeli dve res izredno atraktivni turi.
Spisal Tomaž
Fotografije Tomaž, 3. dan
Fotografije Matjaž, 3. dan
Fotografije Gašper
Relive, 3. dan
