Dobrač 2.166 m
Gorniška skupina PD Rašica
udeleženci: Janez, Maja, Marko, Anka, Tomaž, Miro, Igor, Matjaž
višinska razlika: 1.675 m
trajanje: 10 h 5 min
dolžina: 26,9 km
Zaradi vremenskih razmer je v času praznikov odpadla štiridnevna tura, kot nadomestek je bil izbran Dobrač z juga. Osem članov gorniške skupine PD Rašica se nas je odpeljalo preko prelaza Korensko sedlo, brez problema na meji, v Ziljsko dolino, od tod pa levo proti Podkloštru - Arnoldstein, a le do vasice Neuhaus.
Na koncu vasi smo parkirali pod avtocesto, v bližini reke Zilje - Gail. Hoditi smo začeli ob reki proti toku do hidroelektrarne. Nad zapornicami smo prečkali reko ter po drugi strani po lepi ravni cesti nadaljevali še vedno proti toku mimo gostišča Almagasthof dobre pol ure.
Potem smo prišli na gozdno cesto z zmernim naklonom in po uri hoda prešli na zelo strmo gorsko stezo. Pot malo uhojena in markacije so bile zelo slabo vidne. To kaže, da po tej poti hodi zelo malo gornikov na Dobrač. Ker smo šli po gozdu, ni bilo razgleda.
Bili smo osredotočeni le na svoj korak po zelo strmem, občasno pa še bolj strmem klancu preko grap, žlebov in drsečih gramoznih plazov. Steza se vzpenja v ključih, brez ravninskih delov. Tako smo prišli na kratek greben, kjer se je odprl pogled na Ziljsko dolino.
Ponudila se je prilika za požirek, nato pa spet v zelo strm plaz z drsečim peskom in gramozom. Gozd je bil vse redkejši, strmina pa nič manjša vse do grebena pogorja, kjer nas je pričakal močan veter. Obrnili smo se na severno stran.
Po kratkem ravninskem prečenju se je pot spet postavila pokonci. Približevali smo se višini 2000 m, kjer smo se priključili na stezo, ki prihaja z vzhoda. Tudi klančina je malo popustila. Sunki vetra so nas prestavljali, ampak to spada h gorski turi.
Zajela nas je megla in kar nepričakovano smo prišli do koče Ludvig - Walter Haus, ki stoji le deset metrov pod vrhom. Gora ima dva vrhova, ki sta enako visoka in le 30 m oddaljena drug od drugega. Na vzhodnem vrhu je nemška cerkvica, na zahodnem pa slovenska.
Mimo koče smo se povzpeli na prvi vrh na višini 2.166 m v 4 urah in 30 minutah. Močno je pihalo, zato smo si v zavetrju cerkvice malo odpočili in okrepčali.
Potem pa še na drugi vrh, na katerem je križ in slovenska cerkvica, posvečena Marijinemu vnebovzetju zgrajena 1690 leta. Znamenitost Dobrača je tudi oddajnik visok 165 m , zgrajen leta 1971 kot najvišji stolp v srednji Evropi.
Ta rekord so presegli Hrvatje, ki so na Sljemenu zgradili en meter višji stolp, torej 166 m. Po obisku obeh vrhov smo se ustavili v koči, kjer smo se ogreli in pripravili za povratek. Bilo je malo gostov, pa še ti so bili skoraj gotovo turisti.
Na Dobrač namreč pelje tudi plačljiva cesta do zgornjega parkirišča na višini 1732 m. Od tod je le dobra ura hoda do koče in do vrha.
Vračali smo se vzhodni poti proti omenjenemu parkirišču, kjer stoji smerokaz, ki nas je opozoril na razgledno ploščad le pet minut stran. Ker zaradi megle na vrhu nismo imeli razgleda, smo ga dobili tukaj, ampak samo na Ziljsko dolino.
Nadaljevali smo po dokaj razgibani stezi s spusti in vzponi, neuhojeni in slabo markirani, proti vzhodu. Tako smo spet prišli do zgornjega parkirišča, kjer je vhod v park Rote Wand (rdeča stena).
V sliki in besedi so prikazane posledice potresa z magnitudo 6,5 stopnje, ki je leta 1348 razklal del gore, zasul naseljeno področje pod njo in reko Ziljo. Po podatkih iz Wikipendije je bil to največji potres v srednji Evropi.
Zahteval je od 20.000 do morda celo 40.000 smrtnih žrtev. Popolnoma je porušil mesto Beljak in okolico. Čutili so ga v krogu premera 1.500 kilometrov, od Rima do Strassburga in Krakova.
Na tablah je prikazano stanje pred potresom in po njem, rastline in živali s tega področja. Maketa po pokaže mesto, kjer se je gora prelomila. Po ogledu smo se spustili do izhodišča, kamor smo prišli že v mraku po desetih urah.
Analizo ture smo imeli v Kranjski gori „Pri Martinu“.
Spisal: Janez
Fotografije Tomaž
Fotografije Matjaž
Relive
Ni komentarjev:
Objavite komentar