Voluharski potopisi: Clap Forat, 4. 11. 2023

Clap Forat 1.562 m

Gorniška skupina PD Rašica
udeleženci: Aleš, Marjan, Gašper, Andreja, Katja, Nuša, Tomaž, Miro
trajanje: 6 h 25 min
višinska razlika: 1.130 m
dolžina: 11,7 km

Naborjetske gore so najbolj severna gorska veriga skupine Viša in Montaža. Od osrednjega dela skupine jih deli prelaz Rudni vrh (Sella Somdogna), ki povezuje dolini Dunjo in Zajzero.

Te gore so nekakšno predgorje Julijcev, sicer strme, skalnate in razbrazdane, a brez izrazito visokih sten in z višinami, ki komaj presegajo 2000 m. Le nekaj od teh gora je pogosteje obiskovanih.

Vsi pa so izjemni razgledniki in zlasti pogled na Montaž je tudi največja odlika tur na Naborjetske gore. Od nikoder ni tako lep, kot s pobočij nad Dunjo. In po teh pobočjih smo se namenili na naš današnji cilj.

Monte Gosadon (1.968 m) je najvišja špica v ostrem grebenu vzhodno od vrha Cuel dei Piez in jugozahodno od bližnjih Dveh špic.

Praktično nepoznan je in tako drugotnega pomena, a ker stoj prav nasproti Montažu, velikemu vladarju Zahodnih Julijcev, je še kako vreden obiska.

Zjutraj smo se zapeljali v Italijo. Med vožnjo po Kanalski dolini smo opazovali kako je ponoči vrglo sneg nižje kot je bilo napovedano. Ko pa smo zavili v dolino Dunje pa je sledilo še eno presenečenje, obvestilo da je na 11. kilometru cesta zaprta zaradi plazu.

Zapeljali smo se do zapore, kjer je sledil krajši posvet, kaj storiti. Do našega izhodišča Plan dei Spadovai bi bilo dva kilometra pešačenja po cesti mimo plazu, a bolj kot to je bil v teh razmerah problematičen vršen del poti na Gosadon

Pa smo našli primernejši cilj, 300 m nižji Clap Forat, najzahodnejši vrh v grebenu Naborjetskih gora. Zapeljali smo se nazaj do vasi Dunja in od tam ob potoku Bela do zaselka Prerit di Sopra.

Tu smo začeli današnjo turo. Po strmi betonski cesti smo se povzpeli do planine Mincigos, kjer se nam je odprl razgled proti Zuc dal Boru in Monte Chiavalsu.

Strmina ni popuščala in višje smo prišli do ličnega vikenda, kjer se bližnjica, ki smo jo ubrali, spet sreča z markirano potjo. Nadaljevali smo po gozdu brez razgleda in počasi prišli do prvega snega.

Po snegu smo se povzpeli na sedlo Mincigos. Od tu je varianta levo proti vrhu Cuel Formian (1.620 m) a ne v teh razmerah. Tako smo zavili levo in bili v nekaj minutah na vrhu Clap Forata.

Razglede so nam nekoliko kazili oblaki, ki so se podili okoli nas in tako smo Montaž malo videli in malo ne. Dolina Dunja in Železna dolina sta bili več kot kilometer pod nami in sem na južno stran smo bili namenjeni v sestopu.

Če ne bo šlo bom pa obrnili in sestopili po poti pristopa. In na dveh mestih, kjer je pot podrta je bilo v mokrem snegu res nekoliko sitno. A težave so nekoliko nižje popustile, pa tudi snega kmalu ni bilo več.

Sestopali smo po vrtoglavem grebenu med črnimi borovci. Nižje pridemo do udornice, s pogledom na dolino potoka Terra Rossa, ki jo prečkamo po kovinskem mostu. Strmina popusti in mimo zaselkov Chiout di Pupin in Coronis pridemo do vasi Dunja.

Do avtomobilov imamo dva kilometra in da si pot popestrimo krenemo po kolesarski progi, ki poteka po trasi enotirne železniške proge Trbiž - Videm (Udine), ki je bila zgrajena leta 1879.

Po letu 2000, ko je bila dokončana nova dvotirna proga, ki gre ves čas po tunelih na karnijski strani doline, so staro železnico opustili in na njeni trasi zredili kolesarsko progo, kot pri nas na bivši železniški progi Jesenice - Trbiž.