Schoberriegel 2.208 m,
Gruft 2.232 m,
Kornock 2.193 m,
Gorniška skupina PD Rašica
udeleženci: Matjaž, Srečko, Anka, Tomaž, Mateja, Marjan
trajanje: 7 h 45 min
višinska razlika: 1130 m
dolžina: 14 km
Noke, kakor skrajšana poimenujemo Nockberge, radi in redno obiskujemo. Ne le, da so relativno blizu in je turo možno izvesti v enem dnevu, temveč obsegajo številne lepe vrhove, primerne za obisk v vseh letnih časih.
Rek »Nomen est omen« tu zares pride do izraza. Ime gorovja je namreč sinonim za zaobljeno, kopasto obliko številnih travnatih dvatisočakov. Razprostirajo se v treh avstrijskih zveznih deželah, Koroški, Solnograški in Štajerski.
Rosennock, najvišji vrh koroških Nokov,
kakor tudi najvišji štajerski Nok in obenem tromejnik, Große Königstuhl smo že obiskali.
Eisenhut, najvišji štajerski Nok, ki je tudi najvišji vrh gorske skupine Krške Alpe / Gurktaler Alpen, kamor Nockberge spadajo, pa se nam je uspešno že nekajkrat izmuznil.
Tokrat imamo izhodišče na prelazu Turracher Höhe, kjer je tudi priljubljeno koroško smučišče. V načrtu je velikopotezno, beri dooooolgo grebensko prečenje. V ranem jutru parkiramo na prelazu, kjer nas pozdravi močan, mrzel veter.
Da bo pihalo, smo vedeli žepo vremenski napovedi, ko je bila za visokogorje prognozirana jakost vetra 20 km/h, s sunki do 50 km/h. A je pihalo precej bolj. Če je že na sedlu tak veter, pomeni, da bo na grebenu še mnogo močnejši.
Zato se temu primerno opremimo, le krpelj nismo jemali, ker snega ni bilo veliko. Mimo jezera nato nadaljujemo kar po smučišču do odcepa za markirano pot. Ta se vije bolj ali manj po zahodnem grebenu.
Bolj ko se vzpenjamo, močnejši je veter. Vršni greben je na obe strani kar odrezan, zato je potrebna dodatna pazljivost na sunke vetra. V dobri uri in pol pridemo do prvega vrha.
Močno piha, a so zato vsenaokrog čudoviti razgledi na zasneženo pokrajino. Nas še posebej prevzamejo gore na sončni strani Alp. Kar ne moreš verjeti, kako blizu je vse skupaj. Od Obirja in Snežnika, do Rjavine in Montaža.
Premraženih rok naredimo nekaj fotk in se po širokem grebenu v vetrovniku spustimo do sedla. Do naslednjega dvatisočaka ni več daleč. Malo pod vrhom smerokaz pravi še štiri ure do vrha Eisenhut.
Ni nas še uspela prestrašiti, nenazadnje se kadarkoli lahko obrnemo. Sestop je nekoliko napornejši, saj je precej napihanega in nepredelanega snega. Na sedlu pa pade vendarle najbolj logična odločitev ta dan, to je da se nadaljevanju odpovemo.
Močan veter in kratek dan, plus še dolga pot nazaj, so bili premočni argumenti. Po turno smučarski smeri sestopimo na planino, kjer v zavetrju naredimo prvi daljši odmor.
Vrhov v bližini ne manjka, zato se soglasno odločimo, da kriterij prvega snega podaljšamo še na drugo stran sedla. V prijetnem zavetrju nadaljujemo po smučišču ob sedežnici Panorama.
Na planini Almzeit se usmerimo na Barbarino pot. Barbara Weg je krožna panoramska pot po sledeh zgodovinske rudarske tradicije nad smučiščem Turrach.
V slabi urici smo na vrhu Kornock, kjer je tudi zgornja postaja sedežnice in obenem najvišja točka smučišča. Tudi tu si v zavetrju ob brnenju snežnih topov privoščimo krajši odmor.
Ker je sonce že začenjalo izgubljati svojo skromno moč, sestopimo kar po poti vzpona. Lepo zimsko, mrzlo in vetrovno turo smo zaključili z analizo v dveh delih. Prvo na parkirišču kar pri kombiju in drugo na standardni lokaciji v Kranju.
Spisal Marjan
Fotografije Tomaž
Fotografije Marjan
Fotografije Matjaž
Fotografije Srečko
Relive
Ni komentarjev:
Objavite komentar