Jerebikovec, 26.2.2011

Jerebikovec 1593 m

Udeleženci: Renata,  Robert
Dolžina: 4.45 min
Višinska razlika: cca 873 m


Del standardne postave se je ta vikend doma bolan “cajtal”, meni pa je uspelo “v pogon” spraviti našo izgubljeno deklico. Obljubil sem ji obisk Viševnika v lepi sončni soboti.

Ob devetih se dobiva v Biljardnici Kaval, spijeva kavo, naloživa opremo v moj avto in jo mahneva na Gorenjsko.


Med potjo sva veselo kramljala saj je bilo potrebno “not prnest” nekajmesečno Renatino odsotnost. Sredi debate sem ugotovil, da sem zgrešil odcep in da se nahajava malo pred Jesenicami. Kdor bolje pozna Renato bo vedel, da ni v prejšnjem stavku opisani dogodek nič nenavadnega (opomba avtorja). Med smehom pade odločitev, da se ne vračava do Bleda, temveč najdeva nov vrh in tako sva prišla do Jerebikovca. Tehnično gledano niti zašla nisva, tako da kakršnokoli zbadanje voznika odpade.

Standardno parkirišče je bilo zasedeno, tako da sva avtomobil pustila malce višje ob poti, si ob 10.45 oprtala nahrbtnika in se podala navkreber.

Zaradi pozne ure je bila sicer pomrznjena pot že odtajana kar nama je olajšalo hojo navkreber. V zmernem tempu sva tako prišla do klopce na manjšem grebenu na cca. tretjini poti. Tu sva se odžejala, nalovila sapo in se pripravila za nadaljevanje.

Precej strma pot je odigrala vlogo gumba za uravnavanje volumna zvoka pri televizijskem sprejemniku in tako je Renatino veselo komentiranje okolice počasi postajalo vse tišje, malce pod vrhom pa je prešlo v dobo nemega filma.

Na vrh sva prišla malo pred drugo uro. Razgled na doline Vrat, Krme, Radovne in na mogočne vrhove nad dolinami je poplačal znoj prelit pri hoji navkreber.

Na poti v dolino se je Renati povrnil dar govora, tako da sva se do avtomobila spustila po isti poti v prijetnem klepetu brez večjih posebnosti. Izlet sva zaključila v Gozd Martuljku na kosilu.

Kljub temu da je bila namesto obljubljene sončne sobote na nebu visoka oblačnost, namesto Viševnika pa malce daljša in strmejša pot na Jerebikovec, bo ta sobota “popredalčkana” med lepo ter v dobri družbi preživete dni.

Spisal Robi



Volnik, Piščanec, Ostri vrh, Briščkova jama, 19.2.2011

Volnik (Monte Lanaro), 544 m
Piščanec, 514 m
Ostri vrh (Monte Voistri), 498 m
Briščkova jama (Grotta Gigante), 269 m


udeleženci: Albina, Alja, Aljoša, Janez, Jarmila, Jože, Lucija, Tomaž, Tina, Vasja, Vida, Žiga
trajanje: 4h 30min pohod + 50 min jama
višinska razlika: cca 400 m pohod + 100 m jama

O,  super!  Sem pa grem, sem razmišljala pred tednom dni.  Sonce bo, predvsem pa vzpon  ne bo tako strm,  glede na  višinsko razliko. Kajti včasih sem se že spraševala, če udeleženci  nabirajo kondicijo za vzpon na Himalajo.

Zvonovi v bližnji cerkvi, so odzvanjali sedmo uro zjutraj, ko je našemu vodniku Tomažu zazvonil mobitel še v  sladkem spanju…

Namreč, našega vodnika Tomaža, še pol ure po dogovorjenem času za odhod ni bilo. Tako smo čakali in opazovali, kdaj se bo  pripeljal  « pravi«  kombi in  poslušali zvonjenje zvonov bližnje cerkve.  Ko se je Tomaž pripeljal, je požel skoraj take ovacije, kot naša  super šampijona  Dejan Zavec in  Tina Maze, ki sta nas z uspehi razveselila v tem tednu.   Zmage in uspehe  je bilo pač potrebno primerno proslaviti.

Najbrž je bila  predvidena tura  v očeh prekaljenih gornikov  prelahka. Pogrešala sem nekaj Tomaževih dosedanjih najzvestejših gornikov npr.: Paza, Roberta… Najbrž ju je pozabil v jutranji naglici vzeti s seboj.  Sicer je bila tokratna  zbrana  skupina precej pomlajena., z različnih koncev Slovenije in ena udeleženka iz Češke.

Zbrani smo se razporedili v kombi in osebni avtomobil  in se odpeljali  do jutranje kavice  na Ravbarkomandi.

Pred nadaljevanjem vožnje proti Fernetičem,  smo  opozorili voznika kombija, da vozi brez prižganih luči. Ko je kombi speljal, so luči spet ugasnile.

A glej ga zlomka, v trenutku, ko smo prevozili »mejno črto«, so se na kombiju prižgale  luči.

Parkirali smo v kraju Zgonik, nedaleč od slovenske meje. Po opravljenih pripravah, smo odšli po predvideni turi.  Široka kolovozna pot nas je vodila do podnožja Monte Lanaro. Na vrhu 544 m visokega Volnika po slovensko, se nam je  odprl prelep pogled na Nanos, Javornike, Trnovski gozd,  Triglav, Krn,  Dolomite v Italiji, Tržaški zaliv… Na razglednem stolpu smo lahko pregledneje videli še  okoliške vzpetine . Če ste spretni   v opazovanju ptic, lahko tu  vidite ptice roparice in ujede, kajti tu domujejo kanje, beloglavi jastreb, skobec, kragulj in manjši vrste orlov.
 
Naslednja bližnja vzpetina je bila Piščanec s 514 m. Hoja po apnenčastem terenu poraslem s travo in med nizko rastočimi drevjem in vejami je zahtevala previdnost, a kljub temu smo  ob prijetnem kramljanju, povzpeli še na tretjo bližnjo vzpetino Ostri Vrh.  Prvi spomladanski podlesek in sem in tja  kakšna trobentica so kukali izpod debelega sloja lanskoletnega listja. Nas pa je Sonce   toplo grelo in privoščili smo si polurno » martinčkanje« na vrhu.

Med pogovorom, je beseda nanesla tudi na primerjavo besed v češkem in slovenskim jeziku.  Jarmila nam je povedala,  da pri nas beseda » hiter voznik« v češčini pomeni »pameten voznik«. Torej, če si pameten voznik, moraš plačati kazen.

Po počitku smo se že morali vrniti na izhodišče, kajti čakala nas je še vožnja  do naslednje destinacije.

Odpeljali smo se  v  Briščiče.  Ob drugi uri popoldan smo bili dogovorjeni za voden ogled  Briščkove jame.  Jama je ovalne oblike, dolga približno 144 m  in 120 m globoka in zelo razsvetljena;  od stopnic, do najlepših kapnikov.   Toliko dodatnih zidarskih (stopnice, stene, ograje,…) del kot tu, še nisem videla.

Smo se pa udeleženi ogleda strinjali: vodička bi se lahko bolj potrudila, tudi z odgovori v angleškem jeziku, če že ne zna slovensko. Ob izhodu iz jame je bilo  razstavljeno okostje jamskega medveda. .Hm,  res ni bil strašljiv,  takole brez mišic, kože ….Hehehehe…  Smo si bili pa zopet enakih misli, da se  hitro odpeljemo v Dutovlje in poiščemo  kakšno »ošterijo«. 

In kot je že v navadi smo prijeten in tudi poučen dan,  zaključili  v  gostišču Kraški hram v naselju Križ s kozarčkom terana in pristne kulinarike…

Spisala Albina




Zahomec, Ojstrnik, 8.2.2011

Zahomec (Schoenwipfel, Monte Acomizza), 1813 m
Ojstrnik (Oisternig, Monte Osternig), 2050 m

udeleženci: Bojan, Grega, Paz, Primož, Robi, Tomaž
trajanje: 6h 36min
višinska razlika: cca 1140 m


Po predhodnem tipanju sestave udeležencev »telefonski pogovor s Tomažem« in dejstvu, da se bodo osvojitve Ojstrnika in Zahomca v Karnijskih Alpah (Italija) udeležili sami t.i. »norci« nabiti s kondicijo, sem se vseeno odločil, da GREM.

Odlična vremenska napoved in dejstvo, da upravičenega izgovora NISEM imel, pa je to le še pospešilo. Tega dne me je doletela čast, da sta me Tomaž in njegov Paz, ob točno 07.00 uri, pobrala na domu, nato pa smo vsi trije nadaljevali pot na zborno mesto. 

Tam so nas že nestrpno čakali Robi, Grega in Primož. Ob prihodu na parkirišče se je na vse tri vsul plaz kritik, da smo zamudili za GROZNIH 21 sekund, zaradi česar naj bi sledila  zaslužena kazen. 

Da pa bi bila kapa polna, pa so nato vsi skupaj »ne vem od kje jim ta podatek« zgrnili nadme in mi očitali nek dolg, ki naj bi ga imel nekdo, ki ni povedal, da je imel rojstni dan in ni dal za pijačo »ne da ni hotel dati, sam priložnosti ni bilo«.

No pa se je začelo »na polno« sem si mislil in do Marche Vokla bil čisto tiho, tako da sem tako Tomaža kot psa nekoliko umiril. Ko sem pa sem na počivališču plačal prvo jutranjo kavico, pa so se vsi skupaj nato nekoliko umirili, z mano začeli DOKAJ normalno komunicirati.

Na izhodiščno točko »parkirišče na 1210 m - Valle di Ugovizza - Italia« smo se pripeljali po gorenjski avtocesti mimo Kranjske gore in Trbiža ter okoli 08.45 ure prispeli. 

Parkirišče je bilo sicer v senci, vendar pa je bližnje vrhove že ogrevalo sonce. Okoli 09.00 ure smo si oprtali nahrbtnike ter se odločili, da vrh Zahomec na nadmorski višini 1813 m osvojimo po vzhodni strani.

Pot nas je najprej peljala po asfaltiranem vozišču (cca. 900 m) nato pa smo zavili desno, kjer nas je pot vodila mimo večje domačije, kjer je PAZ naletel na kolega s katerim pa zaradi velikosti in nič kaj prijaznega pogleda ni hotel komunicirati. 

Dobro označena pot je nato zavila v gozd, kjer pa smo hitro spoznali, da bi bilo primerno, če si nataknemo dereze. Kot izkušeni hribolazci smo to tudi storili razen Gregorja, ki pa je nekaj mencal in gledal v tla, ter nato skrušeno priznal, da jih ni vzel s seboj. Kljub tovrstni pomanjkljivosti pa pri hoji proti vrhu ni imel večjih težav.

Po manj kot uri hoda skozi gozd smo okoli 10.00 ure prišli na čistino, kjer smo nadaljevali pot po slabo shojeni gazi, ki se je na posameznih mestih, zaradi visokih temperatur, že kar udirala. Vrh Zahomec smo osvojili po strmi gazi, ki je vodila mimo sedla Sella Pleccia in koče Schoenwipfel Schutzhaus (ni bila odprta). 

Ves čas hoje nas je grelo sonce tako, da je bila hoja možna tudi v kratki rokavih. Okoli 10.45 ure smo prispeli na vrh, kjer nas je čakal čudovit razgled, ki ni bil oviran z nikakršnimi oblaki oz. meglicami (vidljivost je bila idealna).

Po krajšem postanku je bil naš naslednji cilj vrh Ojstrnik na nadmorski višini 2050 m. Sestopili smo po isti poti do Sella Pleccia, pri čemer pa se je Grega takoj ob sestopu odločil, da bo pot nadaljeval samo z eno pohodniško palico (namerno, da se je vrgel na njo in jo odlomil). 

Tovrstno elegantno hojo brez derez, s pomočjo ene palice, je potrebno videti, saj jo ni moč opisati z besedami, naj bi pa takšna hoja ustrezala novemu trendu zimskega pohodništva, ki pa seveda še ni povsem dodelana in strokovno podprta.

Po dobri uri hoda smo nato preko sedla prišli do Bistriške planine (Feistritzer Alm) na nadmorski višini 1722 m (vas  z številnimi hišami, ki pa so v tem letnem času zaprte), od koder se je videl pogled na Ojstrnik. 

Vrh je bil osvojen ob 13.00 uri pri čemer pa je bila pot do vrha razmeroma strma in zaradi razmočenega snega dokaj naporna tako, da je osvojitev vrha predstavljala kar veliko olajšanje. Na vrhu smo se nato zadržali 45 min. in uživali v fenomenalnem pogleda na številne vrhove, ki so bili obsijani s soncem.

Sestop iz Ojstrnika pa je bil zaradi zasneženega pobočja lažji tako, da smo jo mahnili kar navpično navzdol mimo vasi na Bistriški planini in jo do obeh vozil potegnili po zahodni strani, katere pot vodi tudi skozi gozd. Naša pot se je zaključila ob 15.30 uri, kjer smo se pri vozilih preoblekli.

Na poti domov smo se ustavili še v vasi Dovje v Aljaževem hramu, kjer smo ob pijači analizirali pot in malo opravljali nato pa se po klasični poti vrnili domov. Upam, da vam je jasno kdo je plačal pijačo. Ne Grega temveč jaz t.i. GREŠNIK.


P.S. Tisti, ki se niste udeležili tega pohoda vam je lahko vsem žal, vendar je za to žal prepozno!

spisal Bojan

Fotografije Tomaž 

Fotografije Primož

Grdi vršič, Hudi vršič, 6.2.2011

Grdi vršič (Črnelski Grdi vršič), 2327 m
Hudi vršič (Črnelski Hudi vršič, Monte Cergnala), 2344 m

Gorniška skupina PD Rašica
udeleženci: Aleš, Edo, Janez, Jovan, Matic, Maks, Marjan G., Marjan Š., Miha, Nevenka, Primož, Radoš, Robi, Tadej, Tomaž, Zorka
trajanje: 7h 8min
višinska razlika: cca 1440 m
dolžina: 9 km


V iskanju Črnelske špice

Bila je prva nedelja v svečanu. Vremenska napoved je obetala topel zimski dan, bogato obsijan s soncem. Ob pol šestih, se nas je šestnajst gornikov odpravilo proti Bovcu, ki se je pred nami pojavil po številnih predelskih ovinkih. Ob osmih so zabrneli stroji, vrsta se je premaknila, še trenutek in že smo sedeli v jajčnih lupinah kabinske žičnice.

Sončni vzhod nas je pospremil do prve postaje Čelna, kjer smo si oprtali nahrbtnike in pričeli s turo. Pot se je vila skozi gozd, ki je dajal občutek pozne jeseni. A led, ki se je skrival pod odpadlim listjem je dal vedeti, da smo že zdavnaj zakorakali v zimo. Na planini Krnici ni bilo več dvoma. Tu je vladal sneg, ki se je prijetno vdal koraku in omogočil sproščeno hojo.

Za Lego smo si nadeli dereze, se opremili s cepini in zapustili markirano pot. Prečili smo strmejša pobočja  Jelenka, katerega greben se je raztezal po celotni desni strani. Proti levi se je na drugi stani doline s svojo mogočno steno šopiril Veliki  Stador, čelo pa nam je zapiral greben, kateremu je kraljevala lepotica Lopa.


Ob vedno močnejšem soncu so se na obrazih začele kopičiti velike količine kreme, ki jo pogosteje srečamo v kakšnem obmorskem letoviškem kraju. Ob zmernem napredovanju se je pred nami odprl pogled na snežna pobočja današnjega cilja. Smiselni naravni prehodi so kar sami vabili, da korak obrnemo proti vrhu. Srce je pelo ob vzpenjanju in že smo bili smo na prvem Grdem vršiču.

Človek se vpraša, kaj je nekoga gnalo, da je tej lepi gori dal tako neprijetno ime. Verjetno bi moral odgovor poiskati v kopnem letnem času. Po kratkem premoru smo se podali nazaj proti sedlu. Sledil je vzpon še na drugi Hudi vršič, ki s svojo velikostjo prekaša vse sosede. Dosegli smo ga ob enih. Na njem se je odprl pogled na vse strani. Krivico bi delal, če bi hotel izpostaviti, katero od lepot.

Vendar si vseeno dovolim napisati še nekaj besedi o vzhodni sosedi. Pogled nanjo je odkril piramidasto obliko, steno s številnimi neprehodnimi skoki, ki so primerni le za alpiniste. Po višini skromnejša, po zgodovini močnejša s številnimi ostanki prve svetovne vojne. Za seboj skriva nekoliko nižjo sosedo, ki je z naše strani ni bilo mogoče uzreti. Bila je Velika Črnelska špica. Gora na katero smo se želeli prvotno podati, a srce je tokrat odločilo drugače. Obljubimo pa si, da se bomo nanjo podali v kopnih razmerah iz doline Možnice.

Spust je v prvem delu potekal po smeri pristopa. Sneg se je v vročini že močno omehčal in med derezami se je nabirala cokla. Takoj ko je strmina nekoliko popustila, smo nekateri sneli železje in sledilo je uživaško »smučanje« proti dolini. Pri spustu smo se držali še nekoliko bližje grebena Jelenka in se poti pristopa pridružili šele malo nad Za Lego.

Pod Planino Krnico se je skupina ločila. Sedem jih je šlo nazaj proti Čelni, devet najbolj zagnanih pa nas je nadaljevalo s spustom proti Bovcu. V številnih serpentinah smo prišli do položnejšega dela, ker smo si po brezpotju utrli direktno smer proti spodnji postaji žičnice in ob pol petih zaključili s turo.

Za nami je bil čudovit dan poln sonca, novih doživetij in odkritih prehodov. Zadovoljni smo se na poti domov ustavili še v Kranjski Gori pri Martinu, kjer so nas tako kot po navadi pričakale z dobrotami bogato obložene mize.

Spisal Aleš