Mokrica iz Kurje doline, 14.9.2014

Mokrica, 1853 m

udeleženci: Marjan, Mateja, Nevenka, Tomaž, Slavko
trajanje: 8 h 20 min
višinska razlika: cca 1350 m

Kljub ne preveč blesteči vremenski napovedi smo se odločili da izvedemo popravni izpit na Mokrico iz Kurje doline. Od ekipe prejšnjega tedna so trije manjkali, pridružil pa se je Marjan. Tudi on je pred leti moral prekiniti turo iz Kurje doline.

Izhodišče smo spremenili in parkirali na parkirišču pri Jurju. Mimo Plečnikove lovske koče kralja Aleksandra smo šli proti spominskem parku in po prečenju hudournika Črnivka levo po bližnjici navzgor. Višje smo prišli na cesto in od tu naprej nam je bila pot že znana od prejšnje nedelje.


Tako smo v dveh urah in petnajst prišli do mesta kjer smo prejšnji teden obrnili. Vreme tudi tokrat ni bilo sijajno a baza oblakov je bila višje od Mokrice.

V grapi smo rinili desno a nikjer ni bilo prehoda. Šele ko ni bilo več možno naprej smo se čez ruševje prebili desno (čeprav opis pravi da se da preplezati levo) do manjšega melišča in od tu levo.





Kmalu smo bili na meliščih pod steno Kompotele. Ker je večino nekako neslo desno navzgor, smo šli najprej pogledat to varianto levo od špranje. A kot je zgledalo že od daleč, tu ni bilo prehoda. Ob grapi smo se nekoliko spustili in zavili v stransko grapo.




Zmaga, si rečemo. Končno smo namreč zagledali Velb. Pod njim smo prečili levo in hitro ugotovili da zmage še ni. Spet smo se tepli z ruševjem in prišli do grapice in po njej proti grebenu. Spet nas je pričakalo ruševje in vmes strme mokre trave, ki so zoprno drsele.



Nekako smo našli ostanke poti in po njej prišli do grebena. Zdaj pa je res bila zmaga, na Mokrico so prišli po 5 urah. Vzpon iz Kurje doline orientacijsko res ni hec. O tem priča tudi vpisna knjiga na vrhu. S pristopom iz Kurje doline je od leta 2011 vpisanih le 12 gornikov.

Mokrica je izreden razglednik in velja za balkon Grintavcev. Tokrat temu ni bilo tako, vrhovi so bili v oblakih in z juga se je tudi na Mokrico valila megla. V takem smo sestopili proti Medvedji jami, sprva kar na gliho. Nižje smo prišli iz megle in našli pot do jame. Od tam pa po zložni lovski poti mimo lovske koče do zgornje ceste v dolini Korošice.


Po njej do ostrega ovinka in nato na kolovoz ki se je hitro končal, lovska potka pa je bila polna podrtih dreves. Zato smo se na gliho spustili do Koželjeve poti ob Kamniški Bistrici in po njej do Jurja, kjer je sledila obvezna analiza ture.

Res lepa tura, ki bo sigurno predmet ponovitve v naslednjih letih. Nenazadnje imamo tri kandidate, ki popravnega izpita tokrat niso opravljali.

Spisal Tomaž





Ni komentarjev:

Objava komentarja